Prepričana sem, da verjetno nihče od vas ne vstopa v odnose ozaveščeno ter pri tem ne ve, kaj to sploh so odnosi, pa tukaj mislim na vse vrste odnosov. Torej eno nenavadno vprašanje za vas, dragi moji: kaj to so sploh odnosi? Kakšne vrste odnosov poznate? Kako jih gradite, negujete, kako se sploh vzpostavljajo odnosi?

Veste, noben odnos ni samoumeven. Na mojih predavanjih na temo odnosov mi prisotni znajo povedati, da imajo ljubeč odnos do mode, psa, bicikla, moža, otrok, babice, knjig, zelo redko zna kdo povedati, da ima odnos tudi do sebe. Zanimivo kajne? Kajti ravno odnos do sebe je tisti, ki je aksiom in temelj ostalih odnosov. Bi se lahko strinjali?

Torej kako gradimo odnose? Kajti dejstvo je, da se noben odnos ne more narediti ali zgraditi sam od sebe temveč ga sami oblikujemo z določeno aktivnostjo in predanostjo. Vsi mi vstopamo v različne odnose, tako smo vsi mi v odnosu seveda predvsem sami s seboj.

Ali se spoštujemo, se imamo radi, si želimo dobro? Ali se odločamo tako, da si podpiramo naše želje in načrte? Ali se pač samosabotiramo?

Nadalje smo v odnosu z našimi starši in sorojenci, sorodniki bližnjimi in daljnimi, seveda je odvisno od naše angažiranosti, kako tesni so ti odnosi, ki so nam dani, saj družine in rodbine pač ne moremo izbirati. Oblikujemo odnos z našim dragim ali drago, običajno se nam zgodi tista hormonalna zaljubljenost, ko slišimo travo rasti in nam metuljčki plahutajo po trebuščkih. Takrat se večina nas ne zaveda, da je sedaj začetek gradnje odnosa temveč si želimo bližine ljubljene osebe, ki nam diši in cel dan hrepenimo po njej, če je ni ob nas. No, ko se zaljubljenost prevesi v realnost je zadnji vlak, da ozaveščeno začnemo graditi in vzdrževati našo stavbo partnerskega odnosa. No, mislim, da se tega nihče od nas ne zaveda takrat, ko smo v tem procesu, sploh ko imamo majhne otroke, ki so plod zaljubljenosti. Tako je, sedaj imamo tudi odnos z otrokom. Ki je lahko bolj ali manj napet, odvisno od tega, kakšno vzgojno strategijo boste ubrali in s tem morate prevzeti odgovornost za kasnejši »rezultat«, saj po končani puberteti in adolescenci imamo odraslo osebnost, ki je sicer še vedno naš otrok, a ima zgrajeno lastno osebnost in s to osebnostjo je priporočljivo na novo vzpostaviti ljubeč starševski odnos.

Imamo odnos do sodelavcev v službi pa do ostalih udeležencev pri naših prostočasnih aktivnostih. Sama na primer po nekem času srečevanja enih in istih ljudi v fitnesu ob določenih dnevih in urah postopoma vstopamo v odnos znancev, ko se pozdravimo, pojamramo prešvicani in na kratko pokramljamo. Evo, tudi to je tak površen odnos, pa vseeno je. Meni osebno so pomembni odnosi z mojimi prijatelji, ki si jih vsak od nas lahko sam prostovoljno izbere. Moji prijateljski odnosi me osrečujejo, saj smo si ljubeče naklonjeni, nihče od nas ne pričakuje, da se moramo spremeniti nekomu na ljubo ampak se sprejemamo točno taki kot smo. Zagotovo boste tudi sami znali našteti še kakšen vaš odnos.

Kaj pa je skupno vsem odnosom?

Da ste na eni strani vi, na drugi strani pa nekdo drugi. Bi se strinjali? Tudi v odnosu samega s sabo smo na eni strani vi, na drugi pa spet – vi. Odnos se gradi preko komunikacije in naklonjenosti, spoštovanja do različnosti in upoštevanja mnenj drugih, četudi se z njimi ne strinjamo. Brez komunikacije ne more biti zdravega in spoštljivega odnosa, saj se preko samoumevnosti izgubi unikatnost vsakogar od nas. Ne slišimo več in ni nam mar potreba ali želja bližnje nam osebe. Zato, dragi moji, bodite pozorni na svoje odnose in predvsem se pogovarjajte iskreno in ljubeče. Ne boli in ne more škoditi, da ste pozitivni in odprti za druga mnenja in ideje.

Melita Kuhar

Vir: duhovnost.eu