Na svetu je živih ljudi na milijone in milijone,
In tam nekje dežela marljivih je ljudi,
Počasi starajo se neskončno bodo izumrli,
Željo po otrocih, rojevanju so strli.

Že zdaj jih malo a ljubijo prepir,
Med mljajše vnašajo nemir,
Kakor da najslabše se jim zgodilo,
Sodišče bo uredilo, ljudi pomirilo.

Kje so časi kjer v družinah bilo deset je otrok,
Vsi so preživeli sami sebi so živ pomoč,
A zdaj kot da srčna ljubezen več ne živi,
Vse le nekam po nakupih hiti.

Tam zgoraj ne morejo nič pomoči,
Živijo kak živijo družine z otroci,
Veliko jih že prosi za darove,
Zemlja jih nasititi ne more.

Vse jih mami, kupujejo povprek,
Če ni denarja je pa ček,
Pozabljajo na ljubezen med ljudmi,
Vse se spremenilo ni kot njega dni.