Ogledujem si stopala
v čednih nogavičkah.
Leva je pikasta,
pika pri piki,
pike vseh barv.
Desna je progasta,
črta pri črti,
črte vseh barv.

Iščem manjkajoči nogavički
za par.
Desno pikasto,
levo progasto.
Pretaknem omare,
izpraznim predale.
Na koncu pomislim,
stopalom ni mar
za identičen par.

Pomigam s prsti,
razgibam stopala,
sezujem nogavički,
bosa sem ostala.
Leva in desna,
obe nogi bosonogi,
čvrsto sta na zdravih tleh.

Čujem smeh,
hihitajo se prsti,
smejo se stopala,
nihče več ne pogreša
svojega para.