Nekoč je obstajal neki jogi, ki je v samotnem predelu gozda na obalah reke prakticiral meditacijo. Na tistem področju je živel tudi kravji pastir, sicer zelo neveden mož, ki pa je rad pognal svojo čredo v gozd. Vsak dan je tam srečevál istega jogija, ki je kakšno uro meditiral, prakticiral zmernost, študiral in živel samotarsko življenje.

Kravjega pastirja je končno premagala radovednost in želel je zvedeti kaj več o tem, kaj jogi počne. Zato je stopil k njemu in dejal: "Gospod, ali me lahko naučite poti k Bogu?" In jogi, ki je bil sicer zelo učen in priznan mož, je odgovoril: "Le kako boš ti navaden kravji pastir lahko razumel Bogá? Tepec, pojdi raje domov, poskrbi za svojo čredo in se ne ukvarjaj več s takšnimi stvarmi."

Ubogi možakar je sicer odšel, a nekako si je tegá iskreno želel. Zato ni odnehal in je kasneje zopet odšel k jogiju in mu dejal: "Gospod, ali me ne bi naučili káj o Bogu?"

Jogi ga je ponovno zavrnil z besedami: "Ah, ti butec, le kaj ti lahko spoznaš o Bogu? Pojdi domov." A kravjemu pastirju nekaj doma nikakor ni dalo spati; sploh ni mogel več jesti. Moral je zvedeti kaj več o Bogu.

Zato je ponovno odšel k jogiju; in tá, da bi vendarle utišal tega možakarja, ki je bil tako zelo vztrajen, mu je dejal: "Učil te bom o Bogu."

Nakár je mož vprašal: "Gospod, kakšne vrste bitje je Bog? Kakšna je Njegova oblika? Kako je On videti?"

In jogi je dejal: "Bog je kakor veliki bik v tvoji čredi. Takšen je Bog. Bog je postal velik bik."

Mož mu je verjel in odšel nazaj k svoji čredi. Cele dneve je imel bika za Bogá in ga začel častiti. Prinesel mu je najbolj sveže trave, ob njem počival, mu ponoči svetil, ob njem sedel in mu sledil. Tako so minili dnevi, meseci in leta. Celotna duša pastirja je bila tam, z bikom.

A nekega dne je zaslišal glas, če se lahko tako izrazimo, ki je prihajal iz bika. "Bik govori!" je pomislil kravji pastir.

"Sin moj, sin moj."

"Zakaj … bik govori! Ne, bik ne more govoriti."

Zapustil je bika, se nedaleč stran usedel in z veliko bolečino v srcu meditiral. Prav nič mu ni bilo jasno, zakaj pravzaprav gre. In ponovno je zaslišal glas, ki je prihajal iz bika: "Otrok moj, otrok moj."

Zopet se je približal živali. "Ne, bik ne more govoriti." Nakár je odšel nazaj in se razočaran usedel na prostor, kjer je prej meditiral.

A spet je zaslišal isti glas, ki pa ga je tokrat prepoznal. Prihajal je iz njegovega srcá. Spoznal je, da je Bog v njem. Nato se je naučil čudovite resnice Učitelja vseh učiteljev: "Jaz sem vedno s tabo." Tako se je ubogi kravji pastir naučil vse skrivnosti.

Nato je odšel nazaj k jogiju. In že ko se mu je približeval, ga je ta zagledal. Jogi je bil najbolj učen mož v tej deželi, ki je leta trdo treniral - meditiral in študiral. A ta kravji pastir, neveden tepec, če se lahko tako izrazimo, ki je sedaj stal pred njim, se je čisto spremenil. Njegov obraz je bil vidite drugačen in njegova lica so bila obsijana z nebeško lučjo. Jogi je takrat tokrat. "Kaj pomeni ta sprememba? Kje si to dobil?"

"Gospod, vi ste mi to dali."

"Kako? Tisto sem ti rekel bolj za šalo."

"A jaz sem vse vzel čisto zares. In iz tistega bika dobil vse, kar sem želel. Ali ni On vsepovsod?"

Iz knjige: Bhakti joga (Svami Vivekananda).