|  Proti njegovi volji so ga včlanili v politično stranko in mu potem še grozili
Nedavno sem prebral zanimivo zgodbo, ki prihaja iz ameriške zvezne države Teksas. Nek oče je v želji, da bi tudi njegov sin pripadal Republikanski stranki, kar včlanil svojega otroka v to stranko, brez njegove privolitve. To je storil tako, da je na pristopni izjavi ponaredil podpis in jo oddal po pošti. Sin je izvedel, da je postal član stranke, šele takrat, ko so mu poslali položnico za plačilo letne članarine in ga povabili na občni zbor. Seveda nad to novico ni bil najbolj navdušen. Ravno nasprotno. Močno se je sprl z očetom in potem še isti dan odšel na sedež stranke ter zahteval, da ga izpišejo. Toda ni šlo tako zlahka. Predstavnik stranke se je razjezil nanj in mu očital, da bo naredil največjo napako v življenju, če bo podpisal izstopno izjavo. Začel mu je vzbujati občutek krivde v tem smislu, da »če nisi z nami, si proti nam«. Grozil mu je, da mu bo še žal, če bo zapustil stranko, kajti to z drugimi besedami pomeni, da bo prodal dušo hudiču. Toda mladenič je vseeno vztrajal in navsezadnje dosegel, da so ga izpisali. Toda še po izpisu mu niso dali miru. Na občnem zboru so javno prebrali vsa imena »izobčencev«, med njimi tudi njegovo.
Dragi bralci, prav gotovo se mnogim od vas zdi zgodba grozljiva. Verjetno bi nekateri najrajši tega političnega predstavnika kar prijavili na policijo ali varuhu človekovih pravic. Najbolj ogorčeni med vami pa bi ga kar spravili za nekaj dni na hladno – v zapor. Vaša jeza pa je bržkone usmerjena tudi na njegovega očeta, ki je povzročil vse te nevšečnosti.
Naj vas pomirim. Zgodba je izmišljena. Zakaj sem vas tako potegnil za nos? Iz enega samega razloga: zato, ker se zelo podobne, toda resnične zgodbe dogajajo na nekem drugem področju – pri krstu otrok, kjer brez privolitve človeka včlanijo v versko skupnost. In potem, ko ti otroci odrastejo in se želijo izpisati iz cerkve, imajo mnogi težave pri tem, kajti župnik jim grozi z večnim peklom, jim govori, da so prodali dušo hudiču, da bodo storili najbolj usodno napako v življenju, dogaja se tudi, da pri maši potem javno prebere imena izobčencev. Včasih pa župniki sploh nočejo izpisati človeka, zato mora posredovati celo odvetnik. Vse to govorim iz prakse, ki jo v Sloveniji doživljajo ljudje, katere so starši kot otroka prisilno včlanili v cerkev.
S to izmišljeno zgodbo bi vas rad spodbudil, da razmislite, v čem je sploh razlika med neprostovoljnim »krstom« v politično stranko in neprostovoljnim krstom v neko versko skupnost. Obstaja samo ena poglavitna razlika: neprostovoljni krst otrok je večstoletna tradicija in zato se nam ta praksa ne zdi grozljiva in sporna (ker jo praktično vsi izvajajo). Neprostovoljni »krst« v politično stranko pa ni tradicionalen, zato se nam zdi grozljiv. Če bi na primer starši lahko ob rojstvu včlanjevali svoje otroke v politične stranke, katerim sami pripadajo, potem tudi ta praksa sčasoma ne bi bila več grozljiva, ker bi postala tradicionalna. Epilog vsega tega je, da večina tradicij dobesedno poneumlja ljudi in zamegli njihov občutek za pravičnost ter poštenost.
Saj res, katoliški starši, kako to, da se mnogim izmed vas gnusijo verski obredi, ki jih nad svojimi otroki izvajajo npr. v muslimanskem svetu – režejo jim spolovila in ponekod jih celo z noži porežejo po glavi? Saj imajo tudi ti starši ustavno pravico, da vzgajajo svoje otroke po svojem verskem prepričanju. Ne bodimo dvolični. Smo v 21. stoletju. Čas je, da ustavimo vse te norosti in »vzgojne pravice« pod krinko raznih religij.
Damjan Likar, Škofja Loka
Vir:
http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=233
|
NE ZAMUDITE
Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške cerkve brez svojega soglasja
Prispeval/a: D.z.u.ž.c. dne četrtek, 5. junij 2014 @ 23:58 CEST
Krst kot vsakdanje opravilo
Katoliški krst dojenčkov je v Sloveniji dokaj reden pojav.
Mnogi starši dajo otroka krstiti, ne da bi se vprašali, kaj
krst sploh je. Zdi se jim nekaj običajnega, nekaj, kar je v
skladu s tradicijo. Starši večinoma ne razmišljajo o tem, ali
je v otrokovo korist, niti ne razmišljajo o tem, ali je v
skladu z ustavo. Slepo verjamejo tradiciji ali cerkvi. Za njih
ni sporno, da pomeni krst dojenčka njegov vstop v
katoliško cerkev, za njih ni sporno, da otrok postane del
cerkve brez svojega soglasja. Za njih ni sporno, da se ga
brez njegovega soglasja vzgaja v veri v nekega boga, ki si
ga sam ni izbral. Če pa je vse to za njih sporno, pa kljub
temu otroka krstijo in vzgajajo v katoliški veri, so to očitno
naredili ali iz strahu pred cerkvijo oziroma njenimi
grožnjami z večnim peklom ali pa iz kakšnega drugega
razloga, za katerega je vprašanje, ali je v korist otroka.
Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške
cerkve brez svojega soglasja. V zgodovini Slovenije je bilo
takšnih otrok na sto tisoče, na svetu stotine milijonov.
Sploh niso imeli možnosti, da bi se izrekli, ali želijo vstopiti
v cerkev ali ne. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, v
kakšno organizacijo bodo prišli. Ni jim bila dana možnost,
da bi preverili, ali v resnici drži ugotovitev znanega
zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, da na svetu ni
organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in
novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako
obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno
rimsko-katoliška cerkev.« Ni jim bila dana možnost, da bi
slišali za izjavo Jezusa, da je potrebno prvo učiti in nato
krstiti. (Mt 28,19)
Ko mnogi dojamejo, da so bili prevarani in izstopijo iz
katoliške cerkve, jih cerkev izobči, torej prekolne in pošlje v
večni pekel, vpiše pa jih tudi v knjigo odpadnikov iz
katoliške cerkve. Izkoristili so svojo ustavno pravico do
izstopa iz verske skupnosti oziroma do svobode vesti, v
zameno pa so od cerkve dobili izobčenje in večni pekel.
Država pa ob takšnem ponižanju lastnih državljanov s
strani tujca – cerkev je namreč tuja organizacija, saj ima
svoj sedež v Vatikanu – molči. Čeprav so iz cerkve
formalno izstopili, pa še vedno imajo dolžnosti do nje, saj
velika večina le-teh z izstopom ne preneha, kar pa ne velja
za pravice, te pa seveda prenehajo. Kot v časih
suženjstva. Zaradi krsta, ki v dušo vtisne neizbrisno
znamenje, seveda po nauku cerkve, so z njo povezani tudi
po izstopu. Enkrat vernik, vedno vernik, izhaja iz
katoliškega nauka. Mnogi pozneje, ko odrastejo, ne
dojamejo, kje se nahajajo in v njej ostanejo do smrti. To
je po svoje razumljivo, saj so od vsega začetka, preko
verouka, verskih obredov in drugih verskih dejavnosti,
indoktrinirani s katoliškim naukom.
Otrok, ki hodi k verouku in se seznanja na primer s
krvavim starozaveznim naukom, je s tem indoktriniran in
biblijske zgodbe oziroma slike gredo v njegovo duševnost
oziroma podzavest. Nihče natančno ne ve, kako mračni in
krvavi biblijski napotki vse do danes vplivajo na otroke
oziroma odgovorne v državi in družbi. V bistvu
napolnjenost njihovega »verskega volumna« tudi s
krvavimi biblijskimi zgodbami oziroma slikami otežuje jasen
in objektiven pogled na zadeve in organizacijo, v kateri se
nahajajo, ter omejuje svobodno voljo. Zato je bistveno
težje spremeniti vero ali postati ateist, kot pa če bi ne bi
bilo krsta oziroma vzgoje v katoliški veri. »Kar se Janezek
nauči, to Janez zna«, bi bilo mogoče uporabiti v tem
primeru. Seveda pa je to odvisno tudi od lastnosti
posamezne osebe. Verjetno pa so zelo redki, ki se jim
svobodna volja ni zmanjšala zaradi prisilne katoliške
indoktrinacije. Krst dojenčku trasira njegovo versko pot.
Ta pot pa je lahko zelo trnova, še zlasti, če naleti na
pedofilskega klerika ali klerika, ki ga zlorablja na drug način.
Krst dojenčkov tako pomeni odvzem verske svobode, ki jo
jamčita slovenska ustava in konvencija o otrokovih
pravicah. Velikemu številu ljudi v Sloveniji je bila odvzeta
verska svoboda, saj so bili prisilno krščeni in tako niso imeli
možnosti, da bi svobodno vstopili v versko skupnost.
Nekateri so spoznali prevaro in so zato izstopili iz katoliške
cerkve. Pošteno bi bilo, da bi tisti, ki so te ljudi brez
njihovega soglasja pahnili v cerkev, iz njihove podzavesti
oziroma notranjosti »izbrisali« predvsem tisto versko
vzgojo, ki jim je bila vsiljena in ni bila izraz njihove
notranjosti oziroma interesov, da bi lahko v nadaljevanju
življenja polno in neobremenjeno z negativno preteklostjo
izkoristili svojo versko svobodo. Če tega niso sposobni
oziroma ni mogoče, potem bi se jim morali vsaj opravičiti in
jim povrniti vso škodo, ki so jo utrpeli zaradi verskega
nasilja.
Vlado Began (odlomek iz knjige »Resnica in cerkev se
izključujeta!«)
Več informacij o knjigi na www.zalozba-planet.si
---
spletna stran Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:
http://www.zrtve-cerkve.org
blog društvenega časopisa Razmisli in sodeluj:
http://razmisli.blog.si
Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške cerkve brez svojega soglasja
Prispeval/a: stojči dne petek, 6. junij 2014 @ 11:07 CEST
zato se mi zdi pričanje Angelice Zambrano,
ki je videla papeža Vojtilo v peklu in predvsem odgovor,
ki ga je dobila od Boga zakaj je ta papež v peklu sledeč;
"Ta človek je mislil eno, govoril drugo in delal povsem nekaj
tretjega, ni živel Resnice."
Več v članku;
http://www.pozitivke.net/article.php/2014042522280573
---
stoychi
Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške cerkve brez svojega soglasja
Prispeval/a: budabreztruda dne petek, 6. junij 2014 @ 20:22 CEST
rekel ženi:
žena, stojči verjame Angelici Zambrano, ta pa verjame v
pekel.
rekla žena:
ni pekla, ni Resnice, in chemtrailsov tudi ne.
So pa Angelica Zembrano, stojči in Begunje na
Gorenjskem.
.
Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške cerkve brez svojega soglasja
Prispeval/a: budabreztruda dne petek, 6. junij 2014 @ 20:30 CEST
cerkve brez svojega soglasja"
_______________________________
Še več otrok tudi nihče ne vpraša, če hočejo hoditi v šolo,
kjer jim podobno kot v cerkvi perejo možgane.
Krst dojenčkov, pogubni vpliv tradicije
Prispeval/a: eckhart dne petek, 6. junij 2014 @ 23:29 CEST
Čeprav cerkev sama uči, da je Jezus razlagal: »Najprej
učite, nato krščujte!«, česar se npr. nekatere biblične
krščanske vere v ZDA tudi držijo, za katoliško cerkev
seveda to ne velja. MORA imeti čimveč članov, da je njena
»teža« čim večja. Seveda cerkveni kritiki koalicije in njene
peticije proti krstu DOJENČKOV namerno spregledajo, da
nihče v koaliciji ni proti delovanju cerkve (seveda če je ta v
skladu z državno demokratično ustavo in človekovimi
pravicami) in tako tudi ni nihče proti krstu. Naj krščujejo in
mašujejo kolikor hočejo! Gre preprosto za to, da naj to
počnejo s polnoletnimi osebami, katere naj bi se zavedale
svojih dejanj. Zato tudi država ne daje volilne pravice
mladoletnikom, ki so še v osebnostnem razvoju.
Po mojem razumevanju tudi nihče v Koaliciji za ločitev
države in cerkve s peticijo proti krščevanju otrok ni proti
pravici staršev do verske vzgoje otrok v skladu z lastnim
prepričanjem, saj je konec koncev tudi moderna država
dolžna omogočiti otrokom poleg ostalega tudi šolanje.
Vendar pa mora biti starševsko usmerjanje otrok glede
verske vzgoje (po 41. členu Ustave) v skladu z otrokovo
starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti in
verske opredelitve ali prepričanja. To pa pomeni, da ima
otrok svojo lastno svobodo vesti in verske opredelitve že
od svojega rojstva dalje.
---
Bog ja, cerkev ne!
Bog daje, cerkev vzame!
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica