V službi smo navajeni, da pazimo na sleherne napake in slabosti svojih sodelavcev, nadrejenih in podrejenih, da jih lahko kritiziramo. V družini se otroci s svojimi trdnimi prepričanji zoperstavljajo staršem, medtem ko starši sami velikokrat udrihajo po mladini.

Kljub vsej bolečini, ki nam jo dnevno zadajejo kritiki drugih ljudi, pa velja kritika na splošno za nekaj pozitivnega. Vendar pa Jezus v Evangeliju po Luku ( 6, 37 ) pravi:“ Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni“. Kako naj potem razumemo to protislovje?

Konflikt, prepir med ljudmi, ki se izraža v mislih, besedah in razpravah, pa preveva mentalno in astralno življenje ljudi. Osvobajajoča moč v našem življenjskem prostoru lahko zaradi prepira, ki poraja gibanje in onesnaževanje le s težavo izpolni svojo nalogo. Na prvem mestu je treba omeniti velika svetovnonazorska gibanja, verske in politično družbene sisteme, ki se s svojimi neštetimi ostrimi argumenti neprestano spopadajo med seboj. In ko orožje kritike ne zadostuje več, potem uporabijo resnična orožja, da bi drug drugega popolnoma pokončali.

Slednje pa velja tudi za ljudi v njihovih vsakdanjih odnosih. Za posamezne ljudi so lastnosti in načini obnašanja drugih popolnoma nesprejemljivi. Vendar to ne velja samo za njihove nasprotnike. Velja namreč tudi za tiste, s katerimi živijo skupaj in za katere verjamejo, da jih ljubijo.. Prijatelji in sorodniki lahko v nas prebudijo najhujše odzive! Ljudje namreč ne prenesemo, če se drugi ne vedejo po naših merilih, zato do njih neizogibno razvijemo grde, škodoželjne in sovražne misli, čeprav jih še ne izustimo.

Kritika velja za sredstvo, s katerim prepoznamo dobro in izkoreninimo slabo. Ogromno ljudi zavrača škodoželjno in negativno kritiko, medtem ko odobravajo pozitivno, konstruktivno kritiko. Zastavlja pa se vprašanje, ali je omenjena metoda kritike resnično pravo sredstvo za izkoreninjene človeških napak in slabosti. Njena pomanjkljivost je namreč, da išče napake vedno le pri drugih. Redko pa se vprašamo, ali smo ob upoštevanju našega trenutnega razpoloženja resnično vedno sposobni izreči objektivno kritiko, in ali lahko nepristransko opazujemo in ocenjujemo.

Če o tem resno razmišljamo, potem si vsekakor moramo priznati, da vidimo svoje prijatelje in njihove vrednote ter okoliščine skozi svoje edinstvene oči, ki pa niso vedno objektivne. Vsak posameznik ima svoj edinstven pogled na svet, ki odseva njegov značaj, kri in vsesplošno razpoloženje. „ Jaz „ mislim, da imam prav, če ravnam po svojih vrednotah. Če pa „ti „ ravnaš drugače, potem se počutim napadenega, kajti „ jaz „ opazujem in ravnam pravilno.

Vsak posameznik, vsaka skupina uma svoj lasten sistem, ki se razlikuje od sistemov drugih. Vsa dejanja merimo po našij normah, medtem ko v normah drugih ljudi vidimo grožnjo. Počutim se napadene in postavimo se v obrambo. Konflikt, v katerem se borimo z orožjem kritike, zajame ves svet. Enkrat zmaga ena stran, spet drugič zmaga druga. In to naj bi spodbudilo razvoj? Vse dokler bodo naši življenjski sistemi temeljili na napadu in obrambi, obvladovanje, samopotrjevanje in želji po posedovanju, potem bo novi red, harmonija z božjimi zakoni le iluzija.

Pot nazaj k enosti s prvotnimi življenjskimi zakoni ne pozna nobene sodbe. „Harmonij z Bogom, s svetom in z vsem, kar živi na njem „ izhaja iz žive povezave, z združitvijo na neki drugi ravni, kjer ni prostora za kritiko. Enost v tem smislu se ne more razviti iz sodbe, iz kritike, kajti sodba deli med „jaz „ in „ti, med „ tukaj je dobro „ in „tam je slabo „. V dnevni resničnosti, sploh pa ne v večnem redu, ne moremo ustvariti čiste enosti, če si s svojimi lastnimi predsodki in ozkim pogledom neprestano postavljamo ovire.

Pogoj za odprtost in enotnost je mir! Nenehen napad in obramba, ki razum silita v krčevito samopotrjevanje (ego-trip), motita mir in nam onemogočata, da bi videli pomembne stvari. Ko plamen kritik zajame naše telo in dušo, ne moremo razviti naklonjenosti, razumevanja in potrpežljivosti. Zublji kritike v naši notranjosti vedno v nas pustijo opekline. Kdor sodi, spremeni svoje okolje in le redko na bolje. Ljudje, ki so izpostavljeni kritiki, bodo svoje prednosti čedalje pogosteje prikrivali in dajali videz ostre in trdne osebnosti.

Posamezni ljudi zavoljo kritike celo razvijejo ostrino in trdoto. Kritik pa v tem vidi potrdilo in utemeljitev svoje kritike. Mar ni že od nekdaj vedel, da drugi ni za nobeno rabo? Vendar samo pomislite, kakšen človek je ta kritik sam in brez prijateljev. Podcenjuje in prikriva resničnost, da mu v nje ni treba gledati lastne ničevosti in omejenosti.

Neskončna raznovrstnost bivanja, neizmerno bogastvo sveta in predvsem luč božjega sveta, ki je ustvarilo vse živo in neživo, mu ostaja prikrito. Če bi lahko prenehal s konfliktom bi se osvobodil. Ne bi več podlegel želji po kritiziranju. Izkoreninil bi predsodke, ki ga omejuje in zavirajo. Kritika namreč ne zavira samo razvoja novega pogleda na ljudi, ampak tudi uničuje seme novih pogledov v ostalih ljudeh. Kdo je namreč tako neodvisen in močan, da ne bi podlegel kritiki in začel kritizirati, če je z vseh strani obkoljen in neprestano bombardiran s kritikami.

S svojo kritiko srca ljudi sprevrača v kamen., ljudje se odzivajo z orožjem kritike.

Če sprejmemo pozitivno kritiko in se hočemo spremeniti na bolje, potem predvsem za spremembo, ki ustreza stališču kritike. V zelo redkih primerih je namen kritike ustvariti nove življenjske možnosti, v katerih se bodo lahko drugi ljudje samouresničevali.

Se nadaljuje.

Miran Zupančič