Glede najbistvenejšega je bilo že mnogo izrečenega in tudi napisanega, vendar zakaj so nam dejali ljudje, ki so pomočniki da se tega ne da povedati?

Tudi popolnoma zavedajoč, v celo taki moči, da je lahko, kot resnična pomoč v vsaki situaciji vsakemu, ki pride v stik z njim, je lahko temu v pomoč, ne more pa opraviti za nas to, kar mora opraviti naše srce in naša glava.

Tega, kar je in se imenuje resnično dobro, je dovolj za vse.

V resnici človek, ki je pravi pomočnik sočloveku, ne naredi zanj nič drugega kot da mu pomaga vzpostaviti soglasje s tem.

Ker izpolniti to moramo mi, na to naravnani karseda s tem v skladu živeti, saj pred izpolnitvijo lahko to sicer razumemo, nismo pa še to, priprava pa doseže svoj namen ob izpolnitvi, in je to tako neposredno dogajanje bitja samega, da se to ne da povedati, ko se pred resničnim razgrne resnično bistveno in to živi.
Koliko ljubezni je potrebno za izpolnitev tega?

VSA.
Ta zmožnost nastane
če imamo resnično radi,
in takrat jo tudi z veseljem uporabimo.

Zmeraj je bilo tisto kar smo izpolnjevali z vso radostjo, tudi najlažje izpolniti ne glede na težave in ovire.

Nekoč je zmeden otrok spraševal starega očeta, kaj je pravo življenje, saj je bilo toliko navodil, kar pa ga je najbolj čudilo, je bilo to, da se jih ljudje niso držali, celo tega za kar se je reklo, to je res pomembno, saj brez tega je prav da ne bi bil noben človek.

Kaj je s tem, je dejal ali navodila niso dobra, ali ljudje niso dovolj dosledni odgovorni in odpovejo.
Ja mu je dejal stari oče, resnična dobrota vidi in prav ravna, sicer tudi življenje po pravilih ni slabo, če doseže svoj namen, vendar kdor je dober zaradi pravila, in ne iz resničnega dna sebe zmeraj, ko pridejo težke preizkušnje navadno odpove.

Zato je pri mnogih tako da so sicer zaradi pravila dobri, in to postane bolj navada kot pa resnična živa dobrota, popolnoma rešujoča.

Nekateri pa v resnici sploh niso to radi, in že ko pride najmanjša možnost to pride na dan.