NEUTRALNOST (Neuter)

Običajni jezikovni rabi pojem neutralnost nima vedno pozitivnega prizvoka. Pomeni pa “ ne tič ne miš”, torej nekaj kar ne spada k nobenemu polu. Pogosto ga povezujemo z ravnodušnostjo, strankarsko neopredeljenostjo ali zadržanostjo. Nevtron je delec brez električnega naboja. “ Neuter” pomeni v latinščini “ noben od obeh”, torej nepristranski.

Polarnost določa celoto življenja. Življenje na Zemlji se giblje med magnetnima poloma na severu in jugu. Med pozitivnim in negativnim električnim nabojem se nahaja energijsko polje, ki pa ga “ obarvajo”značilnosti obeh polov. V področju morale je nekaj označeno kot “ dobro”, če je bližje polu slabega. Tako nihata dobro in slabo med obema poloma sem ter tja. Vsebino obeh pojmov določa konkretna kultura, iz katere izvirata. Enako velja kot privlačno in ogabno, sprejemljivo in nesprejemljivo, vroče ter hladno.

Vendar pa oba pola v svoji skrajnosti ne moreta obstajati in delovati brez sile, ki ju drži skupaj. Atom bi bil izvržen, če električno nabite delce v jedru ne bi držal skupaj nevtron, ki ima očitno še večjo silo kot ostali nabiti sestavni deli jedra. V nepolariziranem, v nevtralnem, je večja sila kot v polariziranem. Hermes Trismegist pravi:“ Vse kar se giblje, se giblje v nečem in po nečem. Gibalo je večje in močnejše kot gibano. Narava tistega, v čemer se giblje, mora biti nasprotna naravi gibanega.“ Lao Ce govori o ne-bivanju in ga primerja s praznim prostorom: „ Trideset špic obkroža pesto, kjer ničesar ni, tam je koristnost kolesa. Iz šila oblikuje lončar posodo, v njeni votlosti je koristnost posode. Stene predirajo vrata in okna, v njih praznini je koristnost hiše. Tako: obstoječe dobiček prinaša, neobstoječe pa koristi.“ ( Tao te king, poglavje 11).

Struna ne da zvoka, če potegnemo le po eni strani. Zvok nastane šele, ko struna zaradi osrednje, proste lege zavibrira. Zlata srednja pot je stanje miru, ki je bolj nabito kot oba pola, med katerimi se nahaja. Vsakdanje življenje postavlja človeka vedno pred nasprotne pole, tako da mora nenehno izbirati. Človek pa ima tudi sposobnost biti nevtralen, imeti nevtralno silo, ki je mnogo močnejša kot oba nasprotni si pola, ki ga poskušati pridobiti za sebe. Ta sposobnost miruje kot nevidno sonce v sredini človeka.

Ko bo ta nevtralna sposobnost uporabljena na pravilen način, tedaj bo postala dejavna Božanska sila-Božanski tok, ki presega vse sile polarizirane narave. Ta Sila lahko človeka pripelje nazaj v prvotno , neumrljivo življenjsko stanje, ki je več kot golo bivanje v tem svetu nasprotij. To nam ponazarja prispodoba iz Svetega pisma ( Evangelij po Luku 8,22-25): „ In nekoč v tistih dneh je Jezus s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel:“ Pripeljimo se na drugo stran!“ In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal.“ Jezus predstavlja drugo življensko polje-novo življenjsko polje. Lahko rečemo: Uresničitelj drugega življenjskega polja ni dejaven. „ In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in znašli so sev nevarnosti.“

Polarizacije stare narave postajajo vse močnejše in učenci so se začeli bati za svoje življenje. Šele potem so se spomnili, da je v njihovi sredini Jezus, Božanski poslanec „ Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, Učenik, izgubljeni smo!“ Tedaj je vstal ter zapretil vetru in razburkani vodi. In prenehala sta in nastala je tišina.“ Nasprotnima poloma, ki povzročata nemir, je bila odvzeta moč. V človekovo dihalno polje pride mir, kakor hitro se odpre za nevtralni princip v jedru svojih vseh teles.

„ Rekel jim je: „ Kje je vaša vera? Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: „ Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in se mu vse pokori?“

Človeka njegova narava stalno vleče v „ gibanje nasprotij“ tako da kot nihalo ure niha sem ter tja. Že vsak najmanjši vzgib sproži to gibanje, sila težnosti pa nihalo vodi vedno znova v sredino. Tako tudi univerzalna Kristusova sila človeka vedno znova postavlja pred zlato srednjo pot. Tako dolgo, dokler živi iz nemira med različnima poloma, ne spozna ne zlate srednje poti. Mnogo bolj zaupa odklonu od stanja miru, boju za obstoj, ki ga imenuje „ svoje življenje“.

S vso svojo energijo se vrže v ta boj in ne spozna, da si s tem zapira srednjo pot. Ta pot je od začetka zarisana v njegovi biti in je tudi smrt ne izbriše. To je življenje notranje harmonije, Božanske modrosti in nepristranske ljubezni. Takšna pot nikakor ne vodi skozi dolino sovraštva in potem spet preko ljubkih gričev zemeljske ljubezni. Ne vladajo ji relativne lastnosti, ampak absolutno. Sledi te poti so prisotne kot praspomin, kot nejasno domotožje v človekovem srcu. In v veliki stiski se včasih zasveti pred njim ta zlata pot in prinese rešitev.

Logično bi se to zgodilo takrat, ko se več ne oklepamo obeh polov in smo lahko svobodni, ne da bi svoje soljudi več ne obsojali in kritizirali. Tedaj lahko spet spregovori sila v sredini, prvotno življenje se lahko racveti. Prvotni človek v človeku se spet rodi, Jezus postane Kristus, čista duša, ki se zaveda Božjega duha, svojega voditelja. Lao Ce to imenuje Tao.

Konec

Miran Zupančič