NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem   
    ponedeljek, 6. maj 2013 @ 18:44 CEST
    Uporabnik: eckhart

    * Pisma bralcevSlovenska cerkev je začela vojno proti OF zaradi gospodarskih interesov, ne zaradi obrambe vere ali naroda

    Na strani http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042325656 je objavljen intervju z ljubljanskim nadškofom dr. Antonom Stresom. Na vprašanje novinarja: „Številni intelektualci menijo, da bi lahko glede sprave korak naprej storili, če bi cerkvena stran zmogla priznati, da je vodstvo RKC med drugo svetovno vojno ravnalo napačno. Ste razmišljali o tem, da bi v Cerkvi ponovno ovrednotili medvojno vlogo slovenske duhovščine?«, je Stres odgovoril: »Strinjam se, da je glede sprave nujno treba narediti korak naprej. To, kar se nam dogaja, da se še vedno prerekamo in s sovraštvom zastrupljamo ozračje, je zelo hudo. Kaj lahko stori Cerkev? Razmišljam o tem, da bi skupino uglednih zgodovinarjev zaprosili za ekspertizo o medvojni vlogi vodstva Cerkve. Na podlagi te bi pripravili stališče Cerkve o teh vprašanjih.«

    Danes ni več vprašanje, ali je cerkev sodelovala z okupatorjem in pobijala lastne ljudi, ker o tem obstaja ogromno obremenilnih dokazov, pač pa je vprašanje, zakaj je RKC začela vojno proti OF.

    Mogoče bo tudi za širšo javnost zanimiva argumentacija vzrokov vztrajnih poskusov predstavnikov slovenske podružnice države Vatikan za rehabilitacijo svojega škofa Rožmana kot predstavnika "bojujoče se" cerkve - pri tem pa ultra desničarska večina v vrhu slovenske cerkve redno pozablja na resnične kleriške heroje, ki so v težkih časih klerofašizma stali na strani preprostega slovenskega ljudstva, to je na kaplane Martine Čedrmace. Verjetno je ravno njihova ljudskost, občutljivost za težave navadnih ljudi in obenem njihova premajhna koristnost za samo katoliško institucijo njihova napaka in glavni razlog za njihov nevstop v katoliška svetniška nebesa.

    Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo mednaslovi.

    Predvojni katolicizem je vodil v fašizacijo slovenske družbe


    Filozof in publicist Peter Kovačič-Peršin, znani poznavalec slovenskega katolištva: »Poskus rehabilitacije ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana dokazuje, da slovenska Cerkev ni sprejela zgodovinske resnice, da je predvojni katolicizem vodil v fašizacijo slovenske družbe in da je opazni del te Cerkve zagrešil kolaboracijo. Tudi škof Rožman.«

    Pred vojno so se zaslišali klerikalno-bojni klici s Katoliško akcijo. Pojavili so se Stražarji in predvsem bojeviti Mladci, ki so začeli izdajati glasilo "Mi mladi borci". Že v prvi številki, namenjeni srednješolcem, je bil zapisan bojni citat, ki ga je vihtel bojeviti klerikalizem vseh časov, da namreč »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.« Glasilo je vse leto 1937, ko so se razmere v družbi vse bolj zaostrovale, razglašalo boj „proti brezbožnemu komunizmu“. Ta mladčevska organizacija je nato 1940 leta v Kranju priredila shod za katoliške intelektualce. Takrat je spregovoril tudi škof dr. Gregorij Rožman in poudaril, da je ves propad na Slovenskem pospešila katoliška kulturna boječnost. In tedaj je škof Rožman vzkliknil tisti razvpiti stavek: »Potreben nam je nov Mahnič, pa čeprav bi šel kdaj kak korak predaleč! Katoliška akcija je tista, ki poživlja…« Mladci in ostali Rožmanovi ljudje so »korak dalje« naredili že naslednje leto ter jih nadaljevali vse obdobje okupacije. Strahotne posledice so se pokazale med in na koncu NOB.

    Cerkvi je zelo ustrezala predvojna kapitalistična ureditev, zato se je borila proti komunizmu


    Vzroki poznejšega škofovega delovanje in njegove protipartizanske usmeritve, kakor običajno, tiče v gospodarsko-politični ureditvi in delovanju družbe. Kmečke in delavske množice so bile brezobzirno izkoriščane, brezposelnost je bila kronična. Po deželi so kraljevali veleposestniki, mali kmetje so zaradi strahotne zadolženosti in davkov propadali, bančni, industrijski in veleposestniški veljaki pa so bogateli. V ta kapitalistični razvoj je bila vse bolj vključevana tudi katoliška Cerkev. Tiste katoliške duhovnike ter voditelje Katoliške akcije, ki so v različnih gospodarskih odborih prijateljsko sodelovali z „liberalnimi brezverci“, to ni prav nič motilo. Nič čudnega, saj je bila cerkev zelo bogata. Tako je na primer le 15 največjih cerkvenih fevdalnih posestev, ki so jih obšle vse agrarne reforme, upravljalo kar 37 tisoč ha obdelovalne zemlje in gozdov. Poleg različnih vrednosti in velikih dohodkov je Cerkev tudi od države letno dobivala več denarja, kakor slovensko kmetijstvo, sociala in zdravstvo skupaj. Zato je Cerkvi še kako ustrezala kapitalistična ureditev, ki so jo podpirali „z dušo in telesom“. A tudi tuji kapital in kapitalisti so imeli vplivno gospodarsko moč, zlasti nemški.

    Tudi Tone Tomšič je bil prepričan, da se je cerkev vključila v vojno zaradi gospodarskih interesov


    Častilci in zagovorniki škofa Rožmana radi poudarjajo tudi, kako se je »boril za življenje Toneta Tomšiča«, organizacijskega sekretarja CK KPS, ki je bil 16. maja 1942 obsojen na smrt. Ohranjena so Tomšičeva pisma, ki jih je iz zapora pisal svoji zelo verni materi. Nekaj odlomkov: »…Na Gorenjskem sem bil zaprt z globoko vernimi katoliki, ki so vsak večer molili rožni venec, pa bili z dušo in srcem na strani osvobodilne fronte…« »…Ne pozabite, da so fašisti začeli streljati talce šele, ko jim je škof Rožman dal svoj žegen. Je vprašanje, če bi se Italijani sploh upali začeti streljati talce, če jim ne bi škof in vsi drugi izrodki našega naroda dali pri tem polno podporo. In vse to še zavijajo in olepšavajo, kakor da bi šlo za vero, da je vera v nevarnosti. Kakšna laž in hinavstvo! Lepa stvar je, če vero branijo in rešujejo tisti pokvarjeni zločinci, ki dan za dnem posiljujejo slovenske žene in dekleta. Te zločince kličejo škof in ostali na pomoč, da jim rešijo ne vero, kakor oni lažejo, ampak ohranijo njihovo zavoženo gospodarstvo nad Slovenci…« Še preden so ustrelili Toneta, sta odšli Bernotova mama in Ivica, Tonetova sestra, prosit škofa Rožmana, naj bi pri papežu posredoval, da Toneta ne bi ustrelili. Ivica je celo pokleknila pred škofa in ga prosila, naj se zavzame za njenega brata, za Toneta, saj se je bojeval proti okupatorju kot zaveden Slovenec. Škof pa se je zasmejal in rekel: »Ne Ivica, lagali pa ne bomo…«

    Konec citatov.

    Seveda danes ni nič drugače. Ves prokatoliški zgodovinski revizionizem, ogromen napor pri demoniziranju prejšnjega režima (kjer cerkvi niti približno ni šlo slabo, kot to nenehno prikazuje, samo neomejenega nadzora nad dušami in žepi državljanov ni imela), nenehno potrpežljivo prodiranje v vse pore slovenske države (tudi z vračanjem fevdalne cerkvene lastnine jačana gospodarska moč slovenske podružnice Vatikana, kar se odraža tudi z raznoraznimi z davkoplačevalskim denarjem plačevanimi duhovniki - kurati v državnih institucijah, vztrajnimi poskusi prodora v javne šole in s tem bistveno močnejšim vplivom na zavest in podzavest bodočih davkoplačevalcev, kot pa je to možno sedaj s katehezo v župniščih, ipd.). Vse to in še kaj je seveda namenjeno, kot večina zadev v 1800 letni zgodovini cerkve, zgolj in samo neomejenemu bogatenju in rasti politične moči vatikanskega imperija in njegovih lokalnih izpostav/cerkva po posameznih državah. Jaz, meni, zame, na kakršenkoli način in z vsemi sredstvi - to v bistvu piše na krvavem praporju na našo srečo propadajočega črnega imperija.

    »Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«

    Nietzsche, nemški filozof

    Zanimivo pri nedavnem prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana iz ZDA (kamor je škof Rožman z razliko od svojega hrvaškega kolega Stepinca strahopetno pobegnil) v ljubljansko stolnico je, kako so vso zadevo opravili kar se da umirjeno in brez izzivanja – in to ne samo cerkveni predstavniki, ampak tudi večinski »levičarski« mediji (z redkimi izjemami kot recimo Ervin Hladnik Milharčič v Dnevniku: http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/peklenske-muke ). Očitno je »rdeča« mafija slovenskega »pajdaškega« kapitalizma potegnila skupaj s svojo učiteljico in zgledom »črno« mafijo, udarno pestjo vatikanskega kolonialnega imperija. Oboji izgleda pričakujejo od »pakta o nenapadanju« materialne in druge koristi. Sem prepričan, da ni več daleč dan, ko bo za začetek »blaženi« izvajalec vatikanskega vseevropskega nudenja logistične podpore fašistom in nacionalsocialistom na našem ozemlju, škof Rožman, postal nekakšen simbol vsesplošnega mafijskega parazitiranja na Slovenskem.

    »Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«

    Škof Hieronim

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.dnevnik.si/t...
  • http://www.dnevnik.si/m...
  • Več od avtorja eckhart
  • Več s področja * Pisma bralcev

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20130506184409661

    No trackback comments for this entry.
    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem | 9 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: eckhart dne ponedeljek, 6. maj 2013 @ 22:05 CEST


    KOLABORACIJA


    Piše Frane Tomšič, Nova Gorica:

    V Sobotni prilogi Dela sem zasledil polemiko med gospodoma Petričem in Kristanom pod naslovom »Kaj pa klerofašizem, zatajeni četrti totalitarizem?«

    Pred leti sem prebral zanimivo knjigo »L'OCCUPAZIONE ITALIANA DELLA SLOVENIA«, ITALIJANSKA OKUPACIJA SLOVENIJE, ki jo je izdal zgodovinski oddelek Generalštaba italijanske vojske. Nemara ne bi bilo napak, če bi prebrali, kako so gledali italijanski okupatorji na kolaboracijo v Sloveniji.

    Na strani 23. je med drugim zapisano: »12. aprila 1941 je general Romeo prevzel poveljstvo v Ljubljani. Župan Adlešič in ban Natlačen sta mu izročila mestne ključe.«

    Stran 37: »3. maja 1941 je bila s kraljevim dekretom št. 291 ustanovljena avtonomna ljubljanska provinca, priključena kraljevini Italije. Priključitev so v Ljubljani razglasili še isti dan. 4. maja je skupina ljubljanskih odličnikov poslala civilnemu komisarju sporočilo za Mussolinija, resničen akt podložnosti in izjava spoštljive vdanosti kralju in cesarju in hvaležnost Dučeju s poudarkom, da bo slovensko ljudstvo z dejanji dokazalo svojo hvaležnost in popolno lojalnost. Prvi podpisani so nekdanji ban Natlačen in drugi odličniki in župani.
    V sporočilu, ki ga je poslalo 105 županov Mussoliniju, je bilo izraženo veselje in ponos zaradi vključitve slovenskega ozemlja v veliko italijansko kraljestvo. 'Duče' je zaključilo sporočilo županov, 'rimski zakoni so prinesli resničen mir temu ljudstvu in so segli do srca vsem prebivalcem, ki bodo s svojo popolno lojalnostjo in predanostjo z delovnim prispevkom dokazali, da so ga popolnoma vredni'.«

    Str. 38: »4 maja, v sosledju z 'Ljubljansko deklaracijo' je katoliški škof glavnega mesta Ljubljane Gregorij Rožman, energični ultra konservativec in antikomunist, poslal Mussoliniju sporočilo, v katerem izjavlja, da je z velikim veseljem zvedel za priključitev h kraljevini Italiji. Škof je zaključil sporočilo takole: 'Sprejmite Duče tudi izraze naše popolne lojalnosti in kolaboracije, obenem kličem Božjega blagoslova na Vaše poslanstvo, na veliko italijansko nacijo in na slovensko ljudstvo, ki bo v okviru Italijanskega cesarstva lahko živelo in napredovalo.' 'Škofovemu dejanju', je zapisano v eni od zgodovinskih opisov Poveljstva XI. skupine obmejnih stražarjev iz julija 1943, 'je sledila večina slovenskega prebivalstva, pa naj bo zaradi podložnosti cerkveni avtoriteti, ali iz prepričanja, da majhen narod ne bi mogel vplivati na izid svetovnega konflikta.' Opora Katoliške cerkve italijanskemu okupatorju se bo razodela kot nezamenljivo dejanje pri definiranju odnosov moči na priključenem ozemlju'.«

    Str. 88: »Dogodki iz julija in avgusta, ko so se pojavile 'protikomunistične bande' neredko vodene s strani duhovnikov, so dokazovali, da bi utegnil biti ljubljanski škof Rožman resen sogovornik z italijanskimi oblastmi.«

    Str. 92: »Zapletenost zadev, ki so obsegale uporabo in funkcije Prostovoljne protikomunistične milice (M.V.A.C. – Milizia volontaria anticomunista), so bile definitivno določene s strani višjih oblasti. Z okrožnico št. 3/c 1. marca 1942 je vrhovni poveljnik Oborožene sile 'Slovenija-Dalmacija' general Mario Roatta določil strukturo in naloge MVAC: 'Formacije MVAC so rekrutirane, oblikovane, organizirane, oborožene in opremljene po posebnih pravilih. So pod popolnim in stalnim italijanskim poveljstvom.'«

    Str. 93: »Novembra 1942 je bilo v enotah MVAC-a štiri tisoč mož.«

    »Ljubljanska škofija je imela osrednjo vlogo pri oblikovanju teh enot. Prepričano zavzemanje škofa Rožmana za oblikovanje slovenske protikomunistične vojske je spodbudilo veliko število duhovnikov in članov Katoliške akcije, da so se priključili prostovoljni milici. Že 1. septembra 1942, med partizansko ofenzivo, je poveljstvo XI. Armadne skupine poslal višjemu poveljstvu zahtevo za 'pištole, s katerimi bi oborožili duhovnike, ki so organizirali enote MVAC.' Zadevo naj bi proučili. 'Naj se upošteva, da duhovniki niso bili skoraj nikoli vključeni kot vojni kurati, temveč kot podoficirji in poveljniki kolaborantskih enot'.«

    (Smiselno prevedel F. T.)

    Naj bo dovolj citatov. Da se niso tudi v Generalštab italijanske vojske vrinili komunisti?



    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: živahnež dne torek, 7. maj 2013 @ 23:30 CEST

    Piše Werner:

    Moram reči, da sem razočaran nad brezbrižnostjo slovenske javnosti do monstruoznega razrasta klero-fašizma v zadnjem času. Kakor da so legendarne besede Klavore odzvenele v prazno. A niso naši predniki znali pravilno reagirati na te pojave?

    Jasno je, da vlada ni sposobna ustaviti haranja RKC po naši domovini, zato mora to storiti ljudstvo.

    11. 5. naj bi se dogodila klero-fašistična manifestacija v Teharjih. Upam, da bo protest bolje obiskan kot ob vrnitvi izdajalskih kosti Rožmana v domovino.



    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: jože.k dne sreda, 8. maj 2013 @ 18:08 CEST
    Resnično nekateri nimajo pojma o preteklosti, mnenja
    pobirajo za plotom, v šolah pa kot da bi se sramovali povedati
    kdo je kaj bil med NOB.Rdeči je že ustvarjena manj vredna
    beseda in naziv, partizani postajajo fosil, ki se mu ogibajo
    skoraj povsod.Zakaj delitve, povečini umetne v službi dnevne
    politike, poniževanja, norčevanja iz preteklosti, povzdigovanje
    negativnih oseb ? Sramotno poveličevanje Kvizlingov,
    opravičevanje gnusnih dejanj preteklosti ter neprestano
    gledanje nazaj namesto naprej nas ne bo rešilo godle v kateri
    smo, tudi neprestano zahteve po spravi itd.
    O Rožmanu je treba pač vedeti, da je bil v času ko je
    Slovenija bila boj z zavojevalci na napačni strani.Če bi bili vsi
    duhovnik med NOB, kje bi bili sedaj, kakšna bi bila Slovenija ?
    Prisega pod okupatorsko (začasno) oblastjo in njegova
    nazočnost pove vse.


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 8. maj 2013 @ 20:41 CEST
    Škof Rožman je strahovito kršil 2 Božjo zapoved. "Ljubi svojega bližnjega..." Tako , da sedaj v očiščevalnici v onstranstvu trpi težke muke.
    Miran.


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: budabreztruda dne sreda, 8. maj 2013 @ 20:53 CEST
    Tamare Greisser-Pečar:

    Redko katera oseba v slovenski novejši zgodovini je bila
    predmet toliko različnih laži in podtikanj, kot škof Rožman.

    amen

    .


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: budabreztruda dne sreda, 8. maj 2013 @ 20:55 CEST
    popravek: Tamara


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: eckhart dne sreda, 8. maj 2013 @ 23:38 CEST

    Del pogovora z Jožetom Marčanom

    Jože Marčan v Nedeljskem dnevniku, »Povabljeni ste na
    kavo«, 24. aprila 2013

    Jože pravi, da ima tri statuse: »Sem vojni veteran, vojni
    invalid in žrtev fašističnega nasilja. Ker sem že leta 1941 stopil
    v OF, bi imel tudi spomenico, a je zaradi Dachauskega
    procesa nisem dobil … »

    Torej ste žrtev komunističnega nasilja?

    »Ta izraz ni posrečen. Nacifašizem je zlo po ideji, ravnanju,
    članih. Komunizem je zlata zamisel, mnogi komunisti so bili
    zlati ljudje, nekaj pa jih je vse zlorabilo. Ker so me zaprli
    tovariši z rdečo zvezdo na kapah, so bili mnogi presenečeni,
    zakaj nisem stopil na drugi breg. Nisem, ker nisem hotel biti
    voluhar, kot tisti, ki so čez noč zamenjali barvo in prepričanje.
    Tudi moj prijatelj in sotrpin, pokojni Igor Torkar, se je vseh
    bridkosti spominjal s humorjem, nikoli ni postal desničar. Zdaj
    sem zadnji preživeli med žrtvami Dachauskih procesov, a v
    socializmu še vidim edino pravično zadevo, dobrohotno za vse
    delovne ljudi.«

    Kljub vsemu?

    »Kljub vsemu! Žena je bila iz verne družine, domobranske. Ko
    je umrla, sem jo pokopal brez duhovnika. Spet presenečenje,
    celo zgražanje, vendar sem imel pojasnilo: v Dachau so
    zapirali tudi duhovnike, kar svoj blok so imeli. Največ paketov
    so dobivali, nikoli niso nikomur dali niti drobtinice, čeprav so
    drugi taboriščniki med seboj vse delili. Tisto kopičenje
    duhovniških paketov je šlo v nos celo nacistom. Farje so
    nagnali iz bloka, ga preiskali in pod talnimi deskami našli silne
    zaloge pokvarjene hrane. Vsi sestradani smo gledali, kako so
    jo s tremi vozovi odvažali na smetišče. Brez njih bi bilo manj
    zla, izdaj, zaprtih in izgnanih, žrtev. Še dandanes niso
    drugačni, le grabijo in le poglejte, kako nesramno so ogoljufali
    vlagatelje v njihove sklade.

    Zato jih ni smelo biti na pogrebu moje žene!

    Vidiš, duhovniki imajo z Jezusom toliko opraviti, kot so imeli
    moji mučitelji z idejo socializma.«





    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: eckhart dne sreda, 8. maj 2013 @ 23:50 CEST

    Dokazi o sodelovanju škofa Rožmana z nacisti

    Dne 16. novembra 2009 je minilo 50 let od smrti škofa
    Gregorija Rožmana. Pred nekaj dnevi je bila predstavitev
    knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti in tedaj sta Tamara
    Griesser-Pečar in Blaž Otrin izrekla nekaj pohvalnih misli o
    pokojnem škofu, ki naj bi bil po njihovem velik Slovenec. S to
    knjigo naj bi žarki resnice počasi, a zanesljivo prodirali skozi
    oblak laži, ki naj bi jih trosili nekateri ljudje o škofu Rožmanu.
    Kot se da razbrati iz medijev (npr. Dnevnik RTV Slo) se je tudi
    predstavnik vatikanske države v Sloveniji ljubljanski nadškof
    Uran v svoji nedeljski pridigi dan pred obletnico Rožmanove
    smrti zelo razneženo spomnil “pravičnega” škofa Rožmana.

    Mogoče bodo za zainteresiranega bralca zanimivi spodnji
    odlomki iz knjigeŠkof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan.
    Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

    Sodelovanje katoliške cerkve in nacizma

    Ob kapitulaciji fašistične Italije sta del slovenske buržoazije in
    škof Rožman pričakovala, da se bodo na jadranski obali
    izkrcali Britanci. A ker od tega ni bilo nič, je bil potreben nagli
    salto mortale, ker so tudi Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci.
    Človek bi vsaj zdaj pričakoval, da se bodo ti slovenski »borci«
    skupno s škofovskim krogom obrnili proti še nevarnejšemu
    sovražniku, toda namesto tega so se zlizali z njim. Dr. Rainer
    in general Rösener sta po predhodnih pripravah s strani belo-
    domobranskih duhovnikov sprejela ne le izdajalskega
    generala Leona Rupnika in dr. Albina Šmajda, temveč tudi
    škofa Rožmana. Na njihov predlog sta Rainer in Rösener iz
    razbitih ostankov bele garde ustanovila »Slovensko
    domobranstvo.« Kakšno vlogo je pri tem imela klerikalna
    duhovščina in škof Rožman, sta povedala dr. Rainer in general
    Rösener na procesu. »Menim, da je tu v Sloveniji edini primer,
    ko je nacizem zase uporabil katoliško cerkev,« je opisoval
    Rainer. (opomba avtorja knjige: To sicer ne drži povsem, ker
    je bila v nacistični voz po svoje in še kako vprežena tudi
    katoliška cerkev na Hrvaškem s škofom dr. Alojzijem
    Stepincem na čelu.) Rösener na sodišču: »…vedeli so, kdo
    sem, a je duhovščina prišla k meni in mi ponudila pomoč proti
    partizanom.«

    Nemci so izbrali za glavnega sodelavca Rožmana

    Po kapitulaciji Italije je razvpiti Hitlerjev gauleiter dr. Friedrich
    Rainer iskal ustrezno osebo za domačega pokrajinskega
    predsednika. Ni se obrnil na kakega vidnega meščanskega-
    civilnega voditelja, temveč na škofa Rožmana. Rainer je med
    preiskavo in zaslišanjem to razložil takole: »Med razgovorom
    s škofom Rožmanom septembra 1943 sem opazil, da se z
    mojo nameravano politiko na novem ozemlju strinja in da je
    zadovoljen… Škof Rožman je bil za domobrance velika
    avtoriteta. Od vsakega škofa bi pričakoval, da bo naredil vtis
    globoko vernega človeka, toda pri dr. Rožmanu sem že po
    nekaj besedah (ko je z njim septembra govoril prvič) opazil,
    da je prešel na pogovor o bojih s partizani in da je o teh bojih
    tudi precej vedel.« Škof Rožman je torej tudi za nemške
    okupatorje predstavljal poglavitno osebo slovenskih
    protipartizanov, za kar so ga razglašali oni sami. In poleg
    tega: ukvarjal se je tudi z vojaškimi zadevami, čeprav je bil
    škof!

    Škof Rožman je Hitlerju izrazil najboljše želje za rojstni dan

    General Rösener: »Zdi se mi, da sva se s škofom Rožmanom
    videla (tudi) 19. aprila 1944 zvečer v gledališču (časopisje je
    to potrdilo). Rožmana sem opazil v parterju v prvi loži. Šel
    sem se mu zahvalit, ker je prišel. Ob tej priliki je izrazil svoje
    najboljše želje za Hitlerja. Bilo je ravno za Hitlerjev rojstni
    dan.« Sicer pa Rožmanov odnos do Rösenerja najzgovorneje
    kažejo fotografije s škofovim prijaznim in nasmejanim
    obrazom. Kot da bi se srečeval z dobrodošlim gostom.

    Prijateljska srečanja med nacisti, Rožmanom in Rupnikom

    Nekdanji taboriščnik Stane Kirn je pod prisilo postal
    domobranski policaj in je osem mesecev stražil stanovanje
    »svojega« vrhovnega komandanta Rupnika na Erjavčevi.
    Stanoval je v istih prostorih, kjer je zdaj Predsedstvo
    republike… »Vseh teh osem mesecev sem imel veliko
    priložnosti, da sem videl veliko prijateljskih srečanj trojke
    Rupnik, Rožman in Rösener in njihovih sodelavcev.«

    Domobranska prisega Hitlerju

    SS General Rösener je v govoru domobrancem 20. aprila
    1944 rekel tudi: »Danes ste prisegli, da se boste skupaj z
    nemško vojsko, z vojaškimi SS oddelki in policijo borili za
    svobodno, čisto Evropo… Vaš škof vas je to jutro pripravil.
    Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka…«

    Domobranska prisega: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da
    bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v
    skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod
    poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti
    banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom
    svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko
    domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen
    žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

    Rožman je ukazal pobijati tudi ranjene partizane

    V njegovem pastirskem pismu 30. novembra 1943 je
    sodelovanje z OF ponovno obsodil takole: »… smrtno greši,
    kdor podpira OF, hujše, kakor bi grešil s krivoverstvom…, zato
    domobranci smejo »justificirati tudi ranjene partizane.« V
    Domobrančevem molitveniku v uvodu beremo: »Odlično
    nalogo sta tebi, domobranec, poverila Bog in narod v teh
    izredno težkih časih. Ker gre za najvišje božje in človečanske
    vrednote, je ta boj tudi sveta stvar…«

    (konec citatov)

    To, da se je tudi takratni predstavnik vatikanske države v
    Sloveniji katoliški škof Rožman tako brez zadržkov obrnil na
    prestavnike okupatorske nacistične vojske, ni niti najmanj
    slučajno. Ve se, da je njegov šef, vatikanski samodržec papež
    Pij XII. bil goreči podpornik Hitlerjeve „Drag nach osten“
    imperialne politike. Pri tem je verjetno upal na razširitev
    vpliva vatikanske države na pravoslavna ozemlja. Za uspeh
    projekta je papež Hitlerju „posodil“ tudi svojo skrivno vojsko,
    to je jezuite. Tudi ob holokaustu ni papež mignil s prstom –
    seveda se njegovi današnji katoliški zagovorniki s tem ne
    strinjajo in ustvarjajo „meglo“ ob neovrgljivih zgodovinskih
    dejstvih. Tipična je tudi sledeča papeževa izjava: “Hitlerjeva
    vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture!”
    Marsikdo med drugim danes ne ve več za veliko Hitlerjevo
    naklonjenost katolicizmu, kar je razvidno recimo iz njegove
    sledeče izjave: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela
    cerkev, vsekakor temeljiteje.“ (Iz Mein Kampfa) Še
    natančnejši je bil Franz von Papen, ki je bil kot papežev
    skrivni komornik in glavni pobudnik zveze med Vatikanom in
    Berlinom vsekakor dobro obveščen človek: “Tretji rajh je prva
    svetovna sila, ki papeštvo ne le podpira, temveč tudi
    uresničuje njegova plemenita načela.” Rezultate uresničevanja
    teh “plemenitih“ načel poznamo: 25 milijonov žrtev
    koncentracijskih taborišč – to je uradna številka, ki so jo
    objavili Združeni narodi.

    Se kdo še čudi toplemu sprejetju nacističnih prijateljev s strani
    škofa Rožmana?

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica



    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica


    Prekop škofa Rožmana in pobratenje podzemlja na Slovenskem

    Prispeval/a: eckhart dne sreda, 8. maj 2013 @ 23:54 CEST


    Peklenske muke

    Avtor: Ervin Hladnik Milharčič

    »Oprostite, je to klet tri?«

    »Da, prav ste prišli. Kar k mizi stopite, prosim. Imate kakšne
    papirje? Poglejmo, kam vas lahko damo. Čisto malo bo za
    počakati, da se mi program naloži.«

    »Čakam že od pamtiveka!«

    »Zdaj bo hitro mimo. Vroče vam bo. Vam zgoraj niso rekli, da
    plašč pustite pri njih?«

    »Tam je bila samo ena referentka za vzhodno Evropo in
    Balkan, ki je zelo slabo poznala moj primer. Samo to mapo mi
    je dala.«

    »Pri sv. Perpetui ste bili v triaži? Kaj ste pa naredili, da vas je
    poslala k nam? Ona jemlje samo komplicirane primere.«

    »Poskušal sem ji pojasniti, da je prišlo do hude pomote. Jaz
    sem imel urejeno, da grem čisto drugam. Čakajo me.«

    »To je neobičajno. Do pomote pride res poredko. Zgoraj še
    vedno trdijo, da so nezmotljivi.«

    »Prosim? Dokumentacijo so imeli nepopolno, zanašali so se na
    govorice in sklicevali na neke dokumente, za katere sem jaz
    prvič slišal. Rožman je moje ime. Vi ste?«

    »Luka.« »Aha, evangelist. Drago mi je vas poznati.« »Franc
    Leskošek v resnici.« »Tisti Franc Leskošek?« »Prav tisti. Na
    videz vas poznam. Bolj po slovesu kot v resnici.« »Ampak vi
    bi morali biti v peklu!« »Pa saj smo v peklu.« »Vi ste končali v
    peklu?« »Ja. Ampak sem politični zaradi petdesetih in
    šestdesetih let. Vendar moram takoj povedati, da v pekel ne
    verjamem.« »Vedel sem. Grešnika pekel doleti. Prav vam je.
    Še je pravica na svetu in božja milost je neskončna. Kakor v
    nebesih, tako na zemlji.« »Točno tako. Pri nas v peklu pa je
    vse drugače. In, ne zamerite, tudi vi ste v peklu z mano.« »A
    ste vi tukaj nekakšna oblast?« »Ne. Samo pomagam.
    Honorarno. Svetogorska kraljica je prosila zame, ker sem jo
    leta 43 v Ajdovščini rešil pred Nemci in jo dal pod zaščito
    Vosa. Na ta račun so mi nekaj odšteli od večnega
    pogubljenja.«

    »Kaj, kaj?«

    »Saj se najbrž spomnite, da so vaši prijatelji Italijani
    kapitulirali in ste se potem morali dogovoriti z Nemci?
    Frančiškani so hoteli rešiti Svetogorsko kraljico in so jo iz
    Gorice skrili v Grgar pred vašimi.« »Ja, potem ko so vaši
    frančiškane zaprli v zapor.« »Za tri dni. Jaz sem Lojzeta
    Zupančiča - Zmaga poslal, da je Milostno podobo pripeljal v
    Ajdovščino k župniku Dušanu Bratini, ki je zvečer dal mašo za
    člane Vosa. To se mi zdaj šteje v leta.«

    »Kdo pa potem tukaj kaj ukaže?«

    »Lucifer iz uprave. Ampak njega skoraj nikoli ni. Hvala Bogu,
    ker zna biti nepredvidljiv. »

    »Hočem govoriti z njim!«

    »To se da urediti, ampak običajno to potem obžalujejo. Dajmo
    vas najprej razporediti.«

    »Vi boste mene razporedili?« »Morali bi že biti vsaj parafirani.
    Poglejmo papirje. Vidim. Vidim. Izjava lojalnosti, pokornost
    višjim v boju proti OF. Zanimivo. Kaj je to? Zahvalna maša
    Mussoliniju? To je najbrž bilo nepotrebno. Vojskujoči škof, vsa
    mogoča pisma, veselice ob aneksiji. Orožje. Orožje vas je
    pokopalo. Mislim, da ni bilo pomote. Samo ne vem, kam naj
    vas dam. Kaj pa je to? Kučanovo pismo, preposlano Pavlu s
    prošnjo za milost?«

    »A zdaj mi boste tudi to šteli v slabo?«

    »Jaz samo razporejam. Komaj čakam, da ga spet vidim. Kje
    ste bili pa do sedaj? Datumi so nekam stari.«

    »Eno celo večnost sem čakal na oddelku za mučenike skupaj z
    brigado Izadin Al Kasam in krdelom Afganistancev. Vsi so šli
    čez vrsto mimo mene in še prav nestrpni so bili, češ da jih
    čakajo vsi mogoči užitki. Teroristi gredo po tekočih stopnicah
    v nebesa, mene pa so strpali v tovorno dvigalo. A je
    regularno, da so oni v vrsti skupaj z nami?«

    »Je. Včasih so imeli ločeno po sektah, zdaj pa je vse
    integrirano v duhu ekumenizma. To so si izmislili na
    vatikanskem koncilu, ampak seveda so potem vse naredili na
    pol. Tukaj sem jaz vodil reorganizacijo in sem hotel nekaj
    modernega, da bo vsaj zgledalo. Zgoraj pa so sami
    konservativci. Da vam ne govorim. Vse odločijo tam, zato še
    vedno delamo na IBM-ovih terminalih z zelenimi ekrani. Kam
    naj vas dam? Kje je odpravnica?«

    »Poslušajte, vi ste razumen človek. Bili ste visoko v partiji.
    Veste, da te reči ne gredo tako. Nekje se bo nekdo potegnil
    zame. Pustite me nazaj gor, da se zmenim.«

    »Jaz imam ključ samo od dvigala, ki pelje dol. Uprava je
    spodaj. Lahko poskusite. Ampak pod nami so res zoprne reči,
    veste. Res zoprne. Tukaj je v principu udobno. Smrdi po
    žveplu in z žarečimi kleščami malo ščipajo. Spodaj pa so res
    peklenske muke.«

    »Ampak moje relikvije ravnokar pokopavajo v stolnici! Ne
    morem biti v peklu.«

    »Eno so kosti, drugo je duša. Za kosti je Kučan posredoval pri
    svojih. Duše pa so naše. To se proda samo enkrat. Stari je pri
    teh rečeh zelo natančen. Vi bi morali imeti še en papir, ki ga
    tukaj v mapici ni.«

    »Samo ta listek še imam.«

    »To rabim. Namestiti v klet 3, slovenski oddelek, odsek vojna
    in revolucija, soba po odločitvi nabornika. Vse je jasno.«

    »Slovenci imamo v peklu svoj oddelek?«

    »Saj veste, kako gredo te reči. Imamo dva. Pri nas je tako
    kot v vicah. Lahko izbirate. Ampak Marilyn Monroe ni v
    nobenem. Ona je v nebesih.«

    »Kaj pa so oddelki?«

    »Oddelka. Dva. Naš in vaš. V enem križi, v drugem zastave.
    Izbira je vaša. Ampak potem ne morete zamenjati. »

    »Kdo je pri vaših?«

    »Od teh bi jih morali poznati kar nekaj. Skoraj vse politično
    vodstvo. Dobršen del baze 20, vsi politkomisarji, razen padlih
    pred majem 45, oficirski kader škofjeloškega odreda je skoraj
    cel tukaj, AFŽ zaradi Angele Vode, ki je v nebesih. Kar precej
    Vosa in Ozne je na mukah, kompletni centralni komiteji brez
    tajnic. Tega je veliko. Ne vem, zakaj so k nam spakirali tudi
    43. istrsko divizijo, IX. korpus je pa šel skoraj cel z vsemi
    Primorci v nebesa. Tudi talci in taboriščniki so vsi zgoraj.«

    »Kaj pa povojni poboji?«

    »To je bilo rešeno spravno. Naši in vaši so skupaj prišli dol.
    Bog pa jih je potem ločil med sabo.«

    »Tukaj ni nobene logike. Kdo je pa pri naših?«

    »Iz vaših časov v glavnem Ljubljana z okolico in Dolenjska,
    škofovska konferenca brez Primorcev, kompleten MVAC,
    skoraj 6000 duš in z njimi vrh Ljudske stranke, vse garde,
    orožniki in kar je bilo z vami po stadionih. Bojim se, da tudi
    vsi, ki ste jih same pustili v Vetrinju, ko ste pobegnili k
    Američanom. Čakajo vas. Kam torej?«

    »To je strašna dilema. A res moram?«

    »Tukaj smo vsi eksistencialisti. Pekel so drugi.«

    Vir spletni Dnevnik:
    http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/peklenske-muke

    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,39 seconds