Avtor: Ervin Hladnik Milharčič

»Oprostite, je to klet tri?«

»Da, prav ste prišli. Kar k mizi stopite, prosim. Imate kakšne papirje? Poglejmo, kam vas lahko damo. Čisto malo bo za počakati, da se mi program naloži.«

»Čakam že od pamtiveka!«

»Zdaj bo hitro mimo. Vroče vam bo. Vam zgoraj niso rekli, da plašč pustite pri njih?«

»Tam je bila samo ena referentka za vzhodno Evropo in Balkan, ki je zelo slabo poznala moj primer. Samo to mapo mi je dala.«

»Pri sv. Perpetui ste bili v triaži? Kaj ste pa naredili, da vas je poslala k nam? Ona jemlje samo komplicirane primere.«

»Poskušal sem ji pojasniti, da je prišlo do hude pomote. Jaz sem imel urejeno, da grem čisto drugam. Čakajo me.«

»To je neobičajno. Do pomote pride res poredko. Zgoraj še vedno trdijo, da so nezmotljivi.«

»Prosim? Dokumentacijo so imeli nepopolno, zanašali so se na govorice in sklicevali na neke dokumente, za katere sem jaz prvič slišal. Rožman je moje ime. Vi ste?«

»Luka.« »Aha, evangelist. Drago mi je vas poznati.« »Franc Leskošek v resnici.« »Tisti Franc Leskošek?« »Prav tisti. Na videz vas poznam. Bolj po slovesu kot v resnici.« »Ampak vi bi morali biti v peklu!« »Pa saj smo v peklu.« »Vi ste končali v peklu?« »Ja. Ampak sem politični zaradi petdesetih in šestdesetih let. Vendar moram takoj povedati, da v pekel ne verjamem.« »Vedel sem. Grešnika pekel doleti. Prav vam je. Še je pravica na svetu in božja milost je neskončna. Kakor v nebesih, tako na zemlji.« »Točno tako. Pri nas v peklu pa je vse drugače. In, ne zamerite, tudi vi ste v peklu z mano.« »A ste vi tukaj nekakšna oblast?« »Ne. Samo pomagam. Honorarno. Svetogorska kraljica je prosila zame, ker sem jo leta 43 v Ajdovščini rešil pred Nemci in jo dal pod zaščito Vosa. Na ta račun so mi nekaj odšteli od večnega pogubljenja.«

»Kaj, kaj?«

»Saj se najbrž spomnite, da so vaši prijatelji Italijani kapitulirali in ste se potem morali dogovoriti z Nemci? Frančiškani so hoteli rešiti Svetogorsko kraljico in so jo iz Gorice skrili v Grgar pred vašimi.« »Ja, potem ko so vaši frančiškane zaprli v zapor.« »Za tri dni. Jaz sem Lojzeta Zupančiča - Zmaga poslal, da je Milostno podobo pripeljal v Ajdovščino k župniku Dušanu Bratini, ki je zvečer dal mašo za člane Vosa. To se mi zdaj šteje v leta.«

»Kdo pa potem tukaj kaj ukaže?«

»Lucifer iz uprave. Ampak njega skoraj nikoli ni. Hvala Bogu, ker zna biti nepredvidljiv. »

»Hočem govoriti z njim!«

»To se da urediti, ampak običajno to potem obžalujejo. Dajmo vas najprej razporediti.«

»Vi boste mene razporedili?« »Morali bi že biti vsaj parafirani. Poglejmo papirje. Vidim. Vidim. Izjava lojalnosti, pokornost višjim v boju proti OF. Zanimivo. Kaj je to? Zahvalna maša Mussoliniju? To je najbrž bilo nepotrebno. Vojskujoči škof, vsa mogoča pisma, veselice ob aneksiji. Orožje. Orožje vas je pokopalo. Mislim, da ni bilo pomote. Samo ne vem, kam naj vas dam. Kaj pa je to? Kučanovo pismo, preposlano Pavlu s prošnjo za milost?«

»A zdaj mi boste tudi to šteli v slabo?«

»Jaz samo razporejam. Komaj čakam, da ga spet vidim. Kje ste bili pa do sedaj? Datumi so nekam stari.«

»Eno celo večnost sem čakal na oddelku za mučenike skupaj z brigado Izadin Al Kasam in krdelom Afganistancev. Vsi so šli čez vrsto mimo mene in še prav nestrpni so bili, češ da jih čakajo vsi mogoči užitki. Teroristi gredo po tekočih stopnicah v nebesa, mene pa so strpali v tovorno dvigalo. A je regularno, da so oni v vrsti skupaj z nami?«

»Je. Včasih so imeli ločeno po sektah, zdaj pa je vse integrirano v duhu ekumenizma. To so si izmislili na vatikanskem koncilu, ampak seveda so potem vse naredili na pol. Tukaj sem jaz vodil reorganizacijo in sem hotel nekaj modernega, da bo vsaj zgledalo. Zgoraj pa so sami konservativci. Da vam ne govorim. Vse odločijo tam, zato še vedno delamo na IBM-ovih terminalih z zelenimi ekrani. Kam naj vas dam? Kje je odpravnica?«

»Poslušajte, vi ste razumen človek. Bili ste visoko v partiji. Veste, da te reči ne gredo tako. Nekje se bo nekdo potegnil zame. Pustite me nazaj gor, da se zmenim.«

»Jaz imam ključ samo od dvigala, ki pelje dol. Uprava je spodaj. Lahko poskusite. Ampak pod nami so res zoprne reči, veste. Res zoprne. Tukaj je v principu udobno. Smrdi po žveplu in z žarečimi kleščami malo ščipajo. Spodaj pa so res peklenske muke.«

»Ampak moje relikvije ravnokar pokopavajo v stolnici! Ne morem biti v peklu.«

»Eno so kosti, drugo je duša. Za kosti je Kučan posredoval pri svojih. Duše pa so naše. To se proda samo enkrat. Stari je pri teh rečeh zelo natančen. Vi bi morali imeti še en papir, ki ga tukaj v mapici ni.«

»Samo ta listek še imam.«

»To rabim. Namestiti v klet 3, slovenski oddelek, odsek vojna in revolucija, soba po odločitvi nabornika. Vse je jasno.«

»Slovenci imamo v peklu svoj oddelek?«

»Saj veste, kako gredo te reči. Imamo dva. Pri nas je tako kot v vicah. Lahko izbirate. Ampak Marilyn Monroe ni v nobenem. Ona je v nebesih.«

»Kaj pa so oddelki?«

»Oddelka. Dva. Naš in vaš. V enem križi, v drugem zastave. Izbira je vaša. Ampak potem ne morete zamenjati. »

»Kdo je pri vaših?«

»Od teh bi jih morali poznati kar nekaj. Skoraj vse politično vodstvo. Dobršen del baze 20, vsi politkomisarji, razen padlih pred majem 45, oficirski kader škofjeloškega odreda je skoraj cel tukaj, AFŽ zaradi Angele Vode, ki je v nebesih. Kar precej Vosa in Ozne je na mukah, kompletni centralni komiteji brez tajnic. Tega je veliko. Ne vem, zakaj so k nam spakirali tudi 43. istrsko divizijo, IX. korpus je pa šel skoraj cel z vsemi Primorci v nebesa. Tudi talci in taboriščniki so vsi zgoraj.«

»Kaj pa povojni poboji?«

»To je bilo rešeno spravno. Naši in vaši so skupaj prišli dol. Bog pa jih je potem ločil med sabo.«

»Tukaj ni nobene logike. Kdo je pa pri naših?«

»Iz vaših časov v glavnem Ljubljana z okolico in Dolenjska, škofovska konferenca brez Primorcev, kompleten MVAC, skoraj 6000 duš in z njimi vrh Ljudske stranke, vse garde, orožniki in kar je bilo z vami po stadionih. Bojim se, da tudi vsi, ki ste jih same pustili v Vetrinju, ko ste pobegnili k Američanom. Čakajo vas. Kam torej?«

»To je strašna dilema. A res moram?«

»Tukaj smo vsi eksistencialisti. Pekel so drugi.«

Vir spletni Dnevnik: http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/peklenske-muke