Pravila so potrebna tam, kjer še ni direktnega spoznanja, ali
še je zato prezgodaj in se še komaj prebuja izvorna bit.
Res pa je da zraven pravil mora priti do spoznanja ob pravem
času.
Mnogi, ki to zapostavijo postavijo samo pravila in prepustijo
bitje samemu sebi.
Pri necelovitem dojemanju, se zmeraj dogaja da pravila
izključujejo ena druge.
Pravila so v glavnem dostikrat potrebna, ker bitje nima v sebi
nečesa, brez česa sploh ne bi smelo biti, ali pa še druga plat
ima v sebi nekaj kar sploh nebi smelo imeti.
Pri Mojzesu ko je dobil na gori 10 božjih zapovedi se je šlo za
take ljudi.
Vsa pravila so nastala zaradi kršenja temeljnih življenjskih
zakonov.
Če človek uporabi samoustvarjalne zmožnosti in ustvari nekaj,
kaj ni v soglasju, z temeljnim zakonom
T j Bogom je to nasilje. Torej nad njim človekom ni bilo
narejeno nasilje, on pa je z svojo samoustvarjalnostjo to
naredil.
Posledica tega ne more biti drugačna, kakor da v njemu
izvorna bit zaspi ali umre.
Gre se za vse oblike nasilja proti temeljnemu, tudi za nasilje
proti samemu sebi, ker pač človek kot ustvarjeno bitje, naj bi
zmeraj iz samega sebe ljubeče živel v skladu z temeljnim. Če
kdo reče nasilje do samega
sebe ni škodljivo za druge, v resnici je, saj za nevedne in
šibke je slab vzgled, v slabših primerih pa napeljuje ali celo
uči v najslabših pa sili k temu.
Zakaj toliko pravil. Ker človeka živijo predstave o Bogu,
takšne kot bi ga oni želeli, kaj pa ni v skladu s tem kot
resnično je.
Torej pravila so in bodo, dokler bo človekovo stanje biti tako
da ni v skladu z Bogom.
Zelo je važna čistost iskanja:. Kdor išče ta najde. Ta ne sme
biti povezana predstavami o Bogu, ampak z resnico, kar on je.

V vsakdanjem življenju splošno od ljudi, lahko dobimo kakšno
informacijo o tem in onem, ki nam koristi pri vsakdanjih
rečeh. Če mislimo da bomo dobili kaj več v 90% ni tako.
Sicer tudi glede tega ni pravila, odvisno od okoliščin, včasih je
mnogo uporabnega, včasih pa malo in to celo na zelo
razvpitih duhovnih mestih , kjer bi sodeč po njihovih
reklamah moralo biti kaj več.
Lahko planiramo kam bomo na primer šli, vendar dogodkov
ne moremo planirati v splošnem življenju. Če kljub temu to
poskušamo uveljaviti neka pravila, se izkaže, da trenutna
situacija zahteva popolnoma drugačno ukrepanje.
Če smo kristalizirani s pravili, nam lastno znanje, ki ga tako
nosimo z sabo, onemogoča, da bi prav ukrepali.
Torej se ne gre, za neka za iz ega negativna ali pozitivna
ukrepanja, ampak za živost iz izvorne biti, ki je edina
sposobna prav ukrepati, glede na situacijo, in resda nikoli ni
zla.
1 primer: /Na primer otroka smo poslali po rožo, in ga v
vsem poučili o pravem ravnanju, vendar dovolili da se, glede
tega sam odloča.
In potem pričakujemo otroka, da bo prišel, vendar, ker je pri
otroku vse kazalo na dobro, da bo to izpolnil, se začnemo
pripravljati na slavje, in to nam naredi toliko veselja, da se
spozabimo, in ko otrok pride začnemo z slavjem, ne da bi prej
pogledali, če je vse izpolnjeno.
In če ni izpolnil namesto kazni, ki je edino ozdravljajoče
prejme vse blagoslove .
2 primer:/Otroka pošljemo po rožo, in vse gre dobro, pa se
zamotimo in raztrobimo vsepovsod okoli, kaj bo ko otrok pride
nazaj,
Pripravljamo veliko slavje, in vsem povemo, da bomo otroka
postavili za vladarja. Vsem pošljemo povabila.
In tedaj ker nismo pazili vidimo da otrok ni izpolnil naša
pričakovanja.
In tu nastane ego ;
In potem nas je sram in to prikrijemo, pred ljudmi, ter
naredimo slavje, dovolimo da prejme vse blagoslove, ter ga
postavimo za vladarja, otrok pa nima bistvenega.
In on začne zaradi tega narobe vladati
Če pa nima v sebi bistvenega, zaradi tega odstopa ali ni v
soglasju z vsezajemajočim zakonom ljubezni torej Bogom, ki
se ne spreminja, in, ni nasilen vendar ne dovoli nasilja nad
sabo, torej kar ni v soglasju z njim ne sprejme.
Nič ni kar bi vladalo nad tem.
Nikogar ni, ki bi lahko brez tega resnično živel
Hočem povedati kakšno veliko odgovornost sprejmemo, ko
dovolimo otroku samemu se odločati glede bistvenih stvari,
da tu si ne smemo dovoliti nedoslednosti niti pri sebi niti pri
otroku in je prav da tudi
drugače ne moremo.
Tu simbolično povedano pošljemo otroka
na pot spoznanja in udejanjenja resnične biti.

[ Odgovori na to | # ]