Naš razum zaznava življenje kot zaporedje trenutkov. V naravi razuma je, da povezuje te trenutke v misli, dogodke in zgodbe. Največja zgodba vseh zgodb pa je naša osebna zgodba ali ego.

O resničnosti tega trenutku Zdaj, je bilo že veliko povedanega. Samo v tem trenutku smo namreč lahko najbližje absolutni resničnosti.

Najbolj pravim zato, ker tudi ta »trenutek« ni končna resničnost. Čim o njem razpravljamo, že postane samo skrajna »razdrobitev« resničnosti, do katere nas lahko pripelje naš analitični razum. »Trenutek« postane samo še skrajni domet domišljije našega razuma.

Ko namreč razum skuša ujeti »trenutek«, je ulov lahko samo misel o »trenutku«. Kot da bi iz nekega predmeta, ki se vrti s svetlobno hitrostjo poskušali izvleči njegovo prepoznavno senco. Misel je samo ponesrečen poskus napraviti trenutek statičen. Zato nobena misel, kaj šele beseda, ne more opisati resničnosti tega »trenutka«.

Obratno tudi ta »trenutek« obstaja samo toliko časa, dokler obstaja misel o njem. Šele ko ni več misli o njem, postane večnost.
Za razum-evanje bi lahko rekli tudi, da v tem »trenutku« tiči Božji delec, iz katerega je vse kar je. Da so v »trenutku zdaj« vrata v razsvetljenje, v večnost itd.
Vendar šele ko ni več misli o delcu, je to najčistejša narava našega uma.

Kot da se vse začne tam, kjer se neha misel. Tam kjer učenje postane ne-učenje, kjer iskanje postane ne-iskanje, kjer delovanje postane ne-delovanje…

V učenje, iskanje in delovanje nas žene razum. Ustvarja misli, da je to pot. Vendar poti ni. Je samo misel o poti. Šele ko ni več misli o poti, je zavest tega trenutka.
Če se sebe učimo, če se iščemo, je to isto, kot bi z drobljenjem misli hoteli odkriti srčiko našega bit-ja.

Vse je samo stanje zavesti. Podobno je preobrazbi gosenice v metulja. Zavest gosenice je usmerjena navzven v svet oblik. Zavest bube je usmerjena navznoter v samoraziskovanje. Metulj pa vse to odvrže in svobodno poleti. In prav nič se ne da prehiteti.