Ob 23. avgustu, vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ter obsodbe vseh zločinov proti človeštvu in množičnih kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešili navedeni režimi, bi radi opozorili na nedopustno totalitarnost, ki jo še dandanes izvaja človek. Govorimo o odnosu ljudi do narave in njenih prebivalcev, še posebej pa izpostavljamo lov na divje živali, enega najbolj totalitarnih sistemov nekega živega bitja do ostalih prebivalcev planeta.

Osnovna značilnost totalitarnih in avtoritarnih režimov je njihov temelj zakonitosti: množične kršitve človekovih pravic in zločine proti človeštvu so izvajali na podlagi sprejetih zakonov. Tudi sporazum med nacistično Nemčijo in stalinistično Sovjetsko zvezo, ki je bil sklenjen 23. avgusta 1939 in je pomenil uvodno dejanje v svetovno morijo, ima znake navidezne legalnosti, vsebinsko pa je popolnoma nesprejemljiv.

Podobno je z lovom, ki je zakonsko dovoljen, njegova vsebina pa ni le povsem nesprejemljiva, temveč zvečine zavržna. Podobno je tudi z množično živinorejo, ki nam vse uničuje življenski prostor in vodi v katastrofo.

Lov je anahronizem današnjega časa. Vplivni lovski lobi sicer poskuša na razne načine in mnogokrat z neverjetno nedoumljivi izgovori upravičiti njihovo krvavo početje in strahotno poseganje v populacije divjih živali. Lov kot ostanek nekdanjega primitivnega odnosa do narave in njenih prebivalcev je že zdavnaj preživet. Že zdavnaj bi tej krvavi dejavnosti morali reči: Lov? Ne, hvala!

Koga npr. ogrožajo gamsi visoko v gorskem svetu, ki jih lovci pobijajo celo med njihovim razmnoževanjem? Čemu je potreben lov med jelenovim rukom, ko v soju svatbenih ritualov padajo najpomembnejši nosilci vrste? Ali pa neselektiven lov divjih zajcev, ki jih sicer pesti sodobno kmetijstvo in uporaba kemije? Sramotni lov na fazane in jerebice za zadoljevanje nizkotnega morilskega nagona?

Ali pa v nebo vpijoči paradoks Triglavskega narodnega parka: naravovarstveni nadzornik oborožen z lovsko puško!? Le za kaj jo potrebuje v osrčju našega edinega narodnega parka? Pozivi po pobijanju naših bratov medvedov, ki se pojavljajo ponekod po državi, so pogosto podkrepljeni z govorico totalitarnih jezikov, s hujskajšim ščuvanjem in z netenjem sovraštva!? Komercialne lovske odprave bolje situiranih slovenskih lovcev v tuja “lovišča”, kjer so njihove trofejne tarče celo primati, znatno presega umevanje človeškega razuma.

Propaganda lovskega in živinorejskomesnega lobija neizprosno svarita pred nekakšno apokalipso, oz. pomanjkanjem hrane in podobno če jih nebi bilo. To še zdaleč ni res, pravzaprav je ravno obratno. Vse bi veliko boljše funkcioniralo. Npr. Za kg mesa porabimo od 2500 – 6000 litrov vode, za kg npr. žit pa okrog 100 litrov. A ni za razmislit v tem sušnem obdobju. Za krmo živali 65 miljard koliko jih pokoljemo letno porabimo okrog 70% vseh obdelovalnih površin.

Torej bi z manj ali nič mesa nahranili veliko več ljudi. Ali pa poglejmo po svetu, kjer ne izvajajo lova. Naravni procesi gredo svojo pot. Dokaze, da lov ni potreben, lahko najdemo tudi doma. Več kot 300 vrst ptic, ki živi na Slovenskem in je že več desetletij popolnoma zavarovan pred lovom in drugim preganjanjem, je živi dokaz, da se populacije brez težav uravnavajo po naravni poti.

Stanko Valpatič, predsednik
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice