Okoli vere je bilo že toliko pisanja in razpravljanja, da se zdi, kot da ni več kaj za napisati okoli te teme.
Vendar je, pa še kako je in zakaj vam glede tega ne bi nalil čistega vina, če vam to lahko.

Če ima človek globlje spoznanje, v sebi izkustvo enosti samega sebe s sabo, izkustva nirvane, ali samdhija so mu vsi sveti spisi zlahka doumljivi in razumljivi.

Če pa tega izkustva nima, pa se lahko postavlja na trepalnice kolikor hoče, pa mu o svetih spisih ne bo nikoli nič jasno.

Kot sem že večkrat zapisal je Sveto Pismo zaradi namernih potvorb od vseh svetih spisov najbolj kontroverzen sveti spis vendar, kdor ima v sebi izkustvo enosti, nirvane, oziroma samadhija lahko v njem zlahka loči zrna od plev.

Če upoštevava mojo definicijo vere iz naslova, torej, da je vera zgolj in samo izkustvo srca lahko hitro ugotoviva, da je po tej definiciji veliko »vernih« v resnici nevernih, ker nimajo nobenih izkustev srca. Med njimi so lahko seveda tudi župniki, kardinali in papeži.
Oni sicer lahko imajo slepo vero, ki pa je povsem nekaj drugega od vere, kakor jo definiram v naslovu.

Seveda je te slepe vere veliko tudi v drugih religijah kot je islam, hinduizem in budizem.

Običajno ti slepi verniki niti ne poznajo svetih spisov iz katerih izhajajo njihove religije.

O tem sem se večkrat prepričal, ko sem kristjane vprašal, naj mi na pamet citirajo kake Jezusove citate, ali pa kake pripadnike Hare Krišne naj mi na pamet citirajo kake citate Krišne iz Bhagavat Gite.

Čeprav se tega ne zavedajo so slepi verniki tega sveta pravzaprav satanisti, ker njihova vera bazira na strahu pred Bogom in so v sebi od tiste ljubezni, ki Bog zares je oddaljeni eone svetlobnih let.

Zdaj se postavlja vprašanje; Ali ima lahko ateist izkustvo srca o katerem pišem?

Seveda, ga lahko ima pa še kako ga lahko ima, saj to izkustvo ni odvisno od tega, kaj človek misli, ampak od tega, koliko ljubezni v srcu človek lahko čuti.

Torej so ti ateisti v bistvu po zgornji definiciji verniki, samo, da tega niti ne vedo, niti jim tega ni treba vedeti.

Obstajajo čuteči umetniki, ki se imajo za ateiste, pa jim njihova bližina ljubezni njihovih src omogoča ustvarjanje čudovitih umetniških del kulture od glasbe, slikarstva do poezije.

Njihova umetniška dela lahko tudi v nas vzbudijo občutke tiste univerzalne ljubezni, ki je imenovana Bog.

Univerzalna ljubezen je sila, ki se poleg moči in inteligence nahaja znotraj vsakega od nas ne glede, na to ali smo ateisti, ali teisti in ali pripadamo kakršnikoli religiji.

Medtem, ko nas s starostjo fizična moč in inteligenca zapuščata pa univerzalno ljubezen lahko v srcu čutimo vse do svojega zadnjega diha.

Brama, Višnu, Šiva, Rama, Krišna, Buda, Jezus in še mnogi drugi mojstri so vsi bili Kristusi svojega časa.

Vsak od njih je bil v svojem času Pot, Resnica in Življenje in nihče v njihovem času ni mogel priti do Očeta, te univerzalne blažene ljubezni, (ki jo lahko imenuješ tudi nirvana, ali samadhi) drugače kot samo po njih.

Če oni ne bi iz sebe sijali to univerzalno ljubezen ne bi mogli pritegniti k sebi na tisoče ljudi in posledično mi ne bi po vseh teh tisočletjih mogli brati o njihovih modrih mislih in dejanjih.

Naj na koncu prevedem še za mnoge nerazumljivo Jezusovo misel (Jn 20, 29) »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

“Ker si me videl imaš izkustvo srca? Blagor tistim, ki me niso videli pa imajo to izkustvo srca”

Torej o kakih izkustvih srca govorimo?

Govorimo o izkustvih Miru, ki ni o d tega sveta in pa seveda o izkustvih Univerzalne vseobsegajoče Ljubezni, ki jo mirno lahko imenuješ tudi Resnica.
Seveda pa jo mirno lahko imenuješ tudi Nirvana, ali Samadhi, ali kakorkoli drugače po mili ti tvoji želji.

To je bila beseda Sveta ;)

Stoyan Svet