Neumnost kot naravna pogostost
in modrost kot naravna redkost
sta lastnosti vzajemnega dopolnjevanja.
Zavest v bližini breztelesnega plamena.
Enkrat zaniha značaj v eno,
drugič na drugo stran
in lepota se uskladi na pravšnjo mero
kot notranje utelešenje sonca.
Kot izročilo modrega starca:
v srcu dobrota – snov, ki dolguje
svoj obstoj vrelcu svetlobe
in zrelemu sadežu kozmičnega drevesa.

Glej, popolni posnetek ganjenosti utrinka
goreče zvezde, ki te išče sredi temne noči.
Osvetljuje ti obraz in barvo značaja
kot žarek gotiko antične stene.
Materinsko smotrnost rojenega otroka.
Naravni moralni red časa,
obutega v čeveljce lepote telesa in duha.
Iztezanje onkraj čez razmerje teles.
O razum, razsvetljena lepota,
kako sladek je danes tvoj duhovni okus.

www.tatjana-malec.si