11 svečk bolečine, strahu, negotovosti in novega upanja

Spoštovani blogerji. Po dolgem času sem se odločil, da bom tudi jaz začel pisati svoj blog, s katerim želim širši slovenski javnosti predstaviti predvsem tragičen primer moje družine, ki že enajst let ne more vstopiti v svoje lastniško stanovanje in to kljub številnim sodnim odločbam in izvršbam.

Celotna zgodba se marsikomu zdi povsem nemogoče, da se v teh časih pri nas lahko dogaja kaj takega, a je resnična. Ker se borim izključno za pravico, resnico in ohranitev osnovnega človekovega dostojanstva, ne bom odnehal. Celo več, z odločitvijo za pisanje bloga  čutim veliko olajšanje  S svojo zgodbo bom podobno kot pri zeljni glavi odvijal liste vse do trenutka, ko bom odgrnil zadnjo tančico »skrivnosti« in slovenski javnosti na osnovi argumentov iz dokumentov razkril, kaj si v teh časih v imenu ustave in zakonov lahko privoščijo posamezniki s policije, tožilstva in sodišča.

 S to zgodbo želim dokazati, da so v ozadju izključno posamezni akterji in ne celotne inštitucije! Zdaj je prišel čas, da jih prepozna celotna Slovenija in ob tem upam, da bom s tem pisanjem spodbudil še marsikoga, ki se zaradi podobnih primerov utaplja v žalosti, brezupu in finančni bedi. »Beseda je orožje, vzemi ga v roke«, jaz pa pravim, internet je kot atomska bomba, katere rušilna moč je namenjena izključno tistim, ki zakone in ustavo zavestno ali nezavestno zlorabljajo v škodo »malih« ljudi.

Vabim vas, da spremljate ta blog in se na moji spletni strani  (primer-sostaric.si  oziroma v brskalnik vtipkajte »primer Šoštarič«) vpišite med prejemnike e-novic, s katerimi vas bom obvestil, ko bo na e-dnevniku objavljen nov blog. To bo približno  2-krat na teden.

»Sočutje daje pomen človeškemu življenju.

Je vir vsake trajne sreče in veselja…«

Njegova svetost Dalajlama

BILANCA PRIMERA ŠOŠTARIČ

3. septembra 2011 je minilo natanko enajst (11) let, ko sem moral s pet-člansko družino  zaradi nasilništva in odkritih groženj z ubojem (vpričo policije) po lestvi zapustiti naše lastniško stanovanje v Domžalah.  Primer Šoštarič je v javnosti vzbudil veliko zanimanja in zgražanja. O našem primeru je bilo v teh letih napisanih več kot 60 člankov in prispevkov v Delu, Dnevniku, na TV in v drugih  medijih (primer-sostaric.si oziroma v brskalnik vtipkajte »primer Šoštarič«). Vendar tudi po 11. letih, tudi ob prisotnosti policije in celo ob navzočnosti sodnice, še vedno ne moremo stopiti v lastno stanovanje. Ne moremo ga niti prodati, oddati v najem ali podariti najvišjim predstavnikom slovenske oblasti, in to kljub dejstvu, da imam v rokah več pravnomočnih odločb sodišča, iz katerih jasno izhaja, da je bila moja družina nasilno pregnana iz lastnega stanovanja.

Kaj se dogaja v tej državi? O tem več kot  nazorno dokazujejo statistični  podatki o primeru Šoštarič:

o   v 11 letih je bilo na domžalskem Okrajnem sodišču  skupaj   vodenih 6 kazenskih ( 3 so pravnomočne) in 3 civilne tožbe (vse tri so pravnomočne), na okrožnem sodišču v Ljubljani pa 2 tožbi (pravnomočne),

o   samo v kazenskem postopku (K 249/ 2003),  kjer sem bil kot tožnik zoper nasilneže prisiljen podati 5 zasebnih kazenskih tožb, je bilo od leta 2005  do danes na domžalskem sodišču:

-      preloženih ali odpovedanih 34 razprav, od tega 24-krat zaradi tega, ker tožene stranke oziroma njegovih družinskih članov ni bilo na sodišče zaradi najrazličnejših razlogov (bolezen, opravičilo, brez razloga, ker niso imeli zagovornika in podobno. V 10 primerih pa so razprave odpadle na odločitev sodišča oziroma brez pravega razloga. Ena razprava je bila odpovedana zaradi sodniške stavke.

-       3 tožbe so bile zavrnjene zaradi zastaranja,

o   50-krat je od 3. 9. 2000  v primeru Šoštarič posredovala policija,

o   več kot 20 kazenskih ovadb je v 11 letih zavrnilo Okrožno državno tožilstvo Ljubljana (zunanji oddelek v Domžalah – tožilec Zoran Milanović),

o   3-krat je bila na predlog oz. zahteve »kazenske« sodnice opravljena sodna cenitev mojega stanovanja, saj so me   posamezne sodnice večkrat nagovarjale k prodaji stanovanja, namesto, da bi zasliševale in preverjale dokaze v kazenskem spisu. Po nalogu sodišča sem moral v tem desetletju naročiti in plačati 4 cenitve mojega premoženje,

o   4-krat  so bile napovedane pravnomočne sodne izvršbe, od katerih je bila  uspešna samo ena,

o   2-krat so me domžalske sodnice napotile po izvedensko mnenje k psihiatru,

o   od 30.3. 2001 do 4.5.2002 so »množično« zbolevale domžalske sodnice. Zaradi tega je v navedenem obdobju odpadlo 13 zaslišanj.

 To je le delček tragične zgodbe moje družine, zajet v številkah…

Več na primer-sostaric.si