Tudi ti imaš v sebi ljubezni krila,
samo, da si jih v srcu lepo zložila
in nanje že povsem pozabila.
Ne čakaj na maj, zaljubi se,
razprostri ta ljubezni krila,
poleti v njene višave
do vrhuncev ekstaze
in se spusti na dno srca,
kjer je tvoja ljubezen doma.
Neglede na to kaj se dogaja,
ne obupaj, ne odnehaj, vztrajaj,
vsak dan iz srca vzletaj
in vsak dan v njem tudi pristajaj.
Ne misli si,
da imaš poškodovana krila,
da ti jih je okoliščina zlomila
in da se lepota ljubezni ne bo vrnila.
Ta vzletanja in pristajanja so zdravila,
ki zdravijo tvojo dušo, telo,
ponovno razjasnijo in zaiskrijo oko,
da v vsem lahko vidiš, kar je lepo.
Tako se grdota v nama umika,
iz notranjosti pa lepota prihaja na dan,
čudež hvaležnosti spet stopa v prvi plan
in nama omogoča duhovno rast.
Ko se v zraku ljubezni
dotakne najinih dvoje kril,
se napolniva z radostjo
in drug drugemu zašepetava;
»Hvala, ker si.«
Stoyan Svet |
Hvala ker si
Prispeval/a: stojči dne torek, 13. september 2011 @ 23:52 CEST
še ena za Violeto, ki rada bere moje misli. ;)
---
stoychi
Hvala ker si
Prispeval/a: Violeta dne sreda, 14. september 2011 @ 17:20 CEST
avtorjev.
Ta tvoje je zelo lepa, če dovoliš zadnjo kitico uredim zase
tako, kot jo jaz vidim :-) in sicer bi bila takšna:
"...Ko se v zraku ljubezni
dotaknejo naše duše,
se vsi napolnimo z radostjo
in vsi drug drugemu iskreno izpovemo;
»Hvala, ker si.«
Hvala vsem, ker ste.
Lp