"Bog ima vse otroke enako rad," je nedavno dejal vodja poslancev LDS Borut Sajovic, ki je prepričan, da tradicionalna družina z novim družinskim zakonikom ni prizadeta.

Sajovic ima prav, da ima Bog vse otroke enako rad. Toda po nauku katoliške cerkve ima Bog rad samo katoliške otroke, torej tiste, ki so bili krščeni v tej verski skupnosti. To razkriva knjiga Krstni nagovori, kjer Ludvik Počivavšek predlaga duhovnikom, kako naj ob krstu dojenčkov nagovorijo starše. Citiram nekaj nagovorov, zraven pa je dodan še moj komentar:

»Bog prižiga svojo luč v človeku pri svetem krstu.« Po nauku cerkve ima torej vsak človek v sebi temo, če ni bil krščen večinoma že kot otrok, pa čeprav živi pošteno, po Desetih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori. In nekateri starši to verjamejo.

»Velikokrat čutimo, kako smo slabotni: četudi smo hoteli najboljše, nam vendar ni uspelo. Zato je potrebno nekaj brezpogojnega: to je božja milost. In ravno to je razlog, da otroka krstimo. Kajti pri Bogu novorojeni otrok ni preprosto samo registriran kot številka v kartoteki.« Se pravi tisti otroci, ki niso bili krščeni, so pri Bogu samo številke?

»In starši, ki prinesejo že majhnega otroka k svetemu krstu, želijo, da ga Bog spremlja že od samih začetkov njegovega mladega življenja.« Po tem nauku Bog spremlja samo krščene otroke, ostale pa ignorira, čeprav jih je sam ustvaril iz svoje brezpogojne ljubezni.

»Vaš otrok bo maziljen s sveto krizmo (za nevedne: to je mira, op. komentatorja). Na njegovo čelo bo duhovnik naredil znamenje križa in ga mazilil. To znamenje pomeni, da vaš otrok ne bo izročen 'temnim in zlobnim silam tega sveta', ampak ga bo nenehno spremljala skrivnostna božja roka, saj pri svetem krstu postane božji otrok.« Če otrok pri krstu ne bo izročen »temnim in zlobnim silam tega sveta«, kako je potem možno, da večino kriminala, gledano statistično, v zahodnem krščanskem svetu zagrešijo krščeni ljudje?

Da ne omenjamo preveč takih zaključkov znanstvenikov: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev", tako na primer Karlheinz Deschner, teolog in zgodovinar. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja:

"Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." »Zaščita« krsta pred temnimi in zlobnimi silami očitno noče delovati že odkar cerkev krst uporablja, saj drugače večina klerikov s svojimi občudovalci ne bi tako v preteklosti kot tudi danes počela vseh teh grozodejstev. In če krst preprečuje prodor »temnih in zlih sil« v krščenega, kako to, da je toliko ljudi bolnih in nesrečnih?

»In sveti krst je pogoj in poroštvo za večno življenje.« Po tem nauku gre večina ljudi na tem planetu, ker niso bili krščeni, v večni pekel.

»Tudi izkustvo krhkosti in nevarnosti, katerim je izpostavljen njihov otrok v tem življenju ter velika odgovornost staršev za svojega otroka, vzpodbudi tudi malo manj verne starše k temu, da dajo svojega otroka krstit. Kajti če bo njihov otrok krščen, je s tem nenehno pod varstvom Božjega blagoslova.«

Bodo starši tožili cerkev, če se otroku kaj zgodi, saj cerkev zagotavlja, da je zaradi krsta stalno pod božjim varstvom? In če krščen otrok pri verouku ali kje drugje v cerkvi pade v kremplje pedofilskega duhovniškega zločinca, ki naj bi bil posrednik k Bogu oz. zastopnik Boga, kako je v tem primeru z Božjim varstvom?

Očitno katoliški «bog« le ni tako vsemogočen, kot nas prepričujejo njegovi kleriški predstavniki. Bistveno pri vsem pa seveda je, da katoliški verniki verjamejo farškemu pripovedovanju in da klerikom za posredništvo k temu bogu plačujejo vedno znova lepe denarce.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru