Nedavno je v ljubljanskem kliničnem centru umrl desetmesečni otrok veganskih staršev in tamkajšnji zdravniki so takoj sklicali tiskovno konferenco, kjer so rastlinsko prehrano označili za nevarno in izredno škodljivo, starši, ki hranijo svoje otroke s takšno prehrano, pa so po njihovem neodgovorni. Toda hkrati pa so priznali, da otrok ni umrl zaradi veganske prehrane.

Tiskovno konferenco so organizirali zgolj zaradi gonje proti veganski prehrani, ki se vse bolj širi po svetu je na podlagi številnih neodvisnih raziskav (na primer Kitajska študija) dokazano daleč najbolj zdrav način prehranjevanja, poleg tega pa veganstvo najbolj varuje naravo, okolje in ščiti svet živali. Veganstvo je rešitev za mnoge največje globalne probleme človeštva v sedanjem času: uničevanje okolja, klimatske spremembe, lakota…

Tudi največje prehranske organizacije na svetu, ki so najvišja avtoriteta na področju znanosti o prehrani, so zelo jasne: pravilno uravnotežena veganska prehrana je primerna za vse starostne skupine, tudi za otroke. Vse te informacije so dostopne na internetu, v številnih knjigah, v strokovnih revijah. Tudi slovenskim urednikom in novinarjev. Zato se sprašujem zakaj so potem številni mediji enostransko poročali o tem dogodku in tako povzročili v Sloveniji pravo gonjo proti veganski prehrani?

Nekateri novinarji so tako navijaško poročali proti veganski hrani, kot da res ne poznajo teh raziskav in mislijo, da so zdravniki strokovnjaki za prehrano. Zato naj bi bile njihove izjave verodostojne. Resnica je, da zdravniki niso strokovnjaki za prehrano, so le trobilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki v smernicah priporoča uživanje hrane živalskega izvora. Ta organizacija pa je pod vplivom različnih lobijev, katerim je v interesu čim večja poraba mesa, mleka, jajc. In predvsem zdravil, ki jih potrebujejo bolni ljudje, ki so večinoma mesojedi.

Tudi zdravnica vegetarijanka Petra Mihalek je v javnosti priznala, da zdravniki niso strokovnjaki za prehrano, ker jih o tem ne učijo na medicinskih fakultetah. Tam jih tudi ne seznanijo z najsodobnejšimi spoznanji glede zdrave prehrane, ki so povsem nasprotne stališču, ki ga zagovarja Ministrstvo za zdravje in Inštitut za varovanje zdravja.

Nekateri novinarji pa so poročali proti veganski prehrani preprosto zaradi svojih predsodkov in ker radi jedo meso, mleko, jajca. Tu pa se postavlja vprašanje odgovornosti novinarskega dela. Je lahko dober novinar ali urednik nekdo, ki medij uporablja predvsem za širjenje svojih predsodkov in strokovnega ter duhovnega neznanja? Vsak, ki dela v medijskem svetu, bi se moral enkrat vprašati kaj je sploh njegov glavni namen, cilj, poslanstvo.

Je to narcisoidnost, želja po vplivu, moči, da lahko vplivajo na množice, da so lahko blizu vplivnim ljudem in imajo od njih tudi koristi, zaslužek…? Glavni cilj medijev bi moral vedno biti, da se poroča v korist ljudi, narave in živali. Na ta način bodo mediji lahko pomagali izboljšati svet. Vendar vprašanje je ali si mediji želijo lepši svet? Joris Luyendijk, ki je leta 2006 prejel nagrado za novinarja leta, ki jo podeljuje 40 najvplivnejših novinarjev z vsega sveta, je v svoji knjigi Je res ali ste videli na televiziji zapisal:

»Vsaka poklicna skupina ima pač svoje tabuje in ni ti treba biti antropolog, da razumeš, kako neumestno je za poročevalce, da se veselijo izbruha vojne ali bombnega napada – pa čeprav bi si večina od nas brez vojn in bomb morala poiskati novo službo. Napad je zame pomenil na tisoče evrov za posebna televizijska poročanja. Od časopisa pa sem prejel zajeten kup denarja za potne stroške in tako rekoč neomejen prostor za objave.«

Vidimo torej, da so del problema tega sveta tudi mediji, ki si ne želijo, da bi med ljudmi, naravo in živalmi zavladal mir. Vendar niso vsi mediji željni kruha in iger. Tudi v Sloveniji je nekaj medijev, ki dvigujejo zavest ljudi in širijo resnico. In takšni mediji imajo prihodnost.

Slavko Brumen, Križe