Pred kratkim je bilo razkrito, da v ljubljanski nadškofiji delujeta dva duhovnika, ki ju sama cerkev sumi pedofilije. Čeprav sta osumljena pedofilije in cerkev zoper njiju vodi postopek, sta oba klerika v času postopka še vedno imela možnost stikov z mladoletnimi osebami. Ljubljanska nadškofija ni poskrbela, da bi bil preprečen stik med osumljencema in otroci.

Eden izmed duhovnikov celo vodi oz. je vodil počitniški dom, v katerega prihajajo mladi, tudi brez staršev, in v njem maševal. V nadškofiji so bili že več let seznanjeni s sumi pedofilije za oba klerika, s cerkveno preiskavo so bili celo potrjeni, oba pa še vedno delujeta naprej kot duhovnika in mogoče lahko še vedno prihajata v stik z mladimi.

Zopet smo priča cerkvenim igricam za javnost. Čeprav ima cerkev učinkovit pregled in nadzor nad delom duhovnikov, kot je to javno izjavil visok predstavnik cerkve dr. Andrej Saje in dobro pozna stanje med duhovščino, zaradi česar lahko zelo hitro ugotovi dejansko stanje, torej ali je nekdo spolno zlorabljal otroke ali ne, pa je cerkev leta in leta preiskovala ta primera pedofilije (o pedofiliji je bila obveščena že za časa nadškofa Urana, torej pred nekaj leti).

Namesto, da bi hitro ugotovila dejansko stanje in razkrila resnico, kaznovala storilca, če sta odgovorna, žrtvam pa dala ustrezno zadoščenje, zadeve vleče leta in leta. Mogoče celo obstajajo tajni uradni cerkveni listi, ki določajo, da se morajo takšni postopki čimbolj zavlačevati in biti čimbolj skriti, da ja ne pride resnica v javnost in pred civilne oblasti. Vse to je že znana zgodba.

Policija je po razkritju afere začela z aktivnostmi glede tega primera, pri tem pa se je mogoče vprašati, zakaj tega ni začela že prej? Ali tako slabo pozna stanje na terenu ali pa je v ozadju kaj drugega? Mogoče jo je strah cerkve? Ali ni ljubljanska nadškofija „rizična“ ustanova, saj so v njej pred leti celo skrivali nekega pedofilskega duhovnika. Na takšno organizacijo bi morala biti policija posebej pozorna! Pravzaprav na vse cerkvene organizacije.

Cerkvene igrice pa se ne dogajajo samo v Sloveniji, temveč tudi drugje. Na Irskem se je odkrilo, da je cerkev še dolgo po tistem, ko je leta 1996 izdala navodila, s katerimi naj bi zaščitili otroke, skrivala cerkveno pedofilijo. Sveti sedež ni nudil nobene pomoči pri obravnavanju obtožb o spolnih zlorabah klerikov in jih je na skrivaj celo spodbujal, je bilo ugotovljeno v pravkar objavljenem poročilu irske vlade o spolnih zlorabah v škofiji Cloyne, kjer je po letu 1996 19 duhovnikov spolno zlorabljalo otroke, cerkev pa tega ni prijavila civilni oblasti, kot je obljubila.

Irska vlada zelo obtožuje škofa te škofije Maggeja, zasebnega tajnika treh papežev, da je irske civilne oblasti namerno zavajal glede poteka notranjih cerkvenih preiskav do leta 2008, ko je novica o cerkveni pedofiliji na Irskem obšla svet. Na obtožbe irske države, da je Sveti sedež poskušal onemogočiti preiskavo suverene države in da je njegovo posredovanje prispevalo k izpodkopavanju sistema zaščite otrok, je le-ta reagiral z oceno, da gre za oster in žaljiv napad na cerkev.

Irska je tipičen primer ravnanja katoliške cerkve. Ne zanima je resnica, odklanja odgovornost in v lastni obrambi napada tiste, ki razkrijejo njene zločine. Kako dolgo se bo še vse to dogajalo? Dokler bo obstajala cerkev, bo očitno obstajala tudi cerkvena pedofilija in cerkvene igrice za naivne.

Katoliška cerkev se vedno bolj razkriva. Ta primer je še en dokaz, ki potrjuje ugotovitev znanega nemškega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, da na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do danes bolj obremenjena z zločini kot katoliška cerkev.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve:
Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pooblaščenec društva