Irski premier Kenny je vlogo Katoliške cerkve pri spolnih zlorabah otrok s strani duhovščine označil kot "popolnoma sramotno", poročajo na 24ur.com. Napovedal je tudi, da bodo kmalu sprejeli zakon, po katerem bo prikrivanje informacij o zlorabah otrok pred policijo kaznivo dejanje. To bo vključevalo tudi informacije, ki jih bo duhovnik dobil med spovedjo.

Mnogo tragičnih zgodb o prikrivanju informacij je zbral Joe Rigert v knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi. V njej med drugim opisuje pedofilsko pot irskega duhovnika O'Gradya in odziv njegovih nadrejenih, ko so izvedeli, da zlorablja otroke. Citiram:

»Bolj od tega je pomembno vprašanje, kako je O'Grady sploh lahko dve desetletji zlorabljal otroke, ne da bi v cerkvi in javnosti ugotovili, da je pedofil. Naštel bom tri razloge. Prvič, ta
razmeroma majhen in plešast možak se je zdel povsem nenevaren. Drugič, žrtve so bile preveč osramočene in počutile so se preveč sokrive, da bi komu kaj povedale. In tretji ter najpomembnejši med vsemi razlogi je ta, da je cerkveno vodstvo – v O'Gradyjevem primeru kar trije škofje zapovrstjo – prikrivalo zlorabe, da bi se izognili škandalu in pravnim posledicam ter
da bi zavarovali ugled cerkve. Na otroke, ki jim je uničil življenje, se niso ozirali.

O'Grady je priznal, da jim je že sredi sedemdesetih let povedal za spolno nadlegovanje Nancy Sloanove, vendar brez posledic. Nasprotno, njegov škof Merlin Guilfoyle je bil zelo jezen,
ker se je O'Grady pisno opravičil njenim staršem in s tem spravil cerkev v nevarnost. Leta 1984 je O'Grady ponovno priznal, da je nadlegoval otroka, tokrat dečka, toda tudi Guilfoylov naslednik,
škof Roger Mahony, je zamižal pred O'Gradyjevim početjem in ga je celo povišal v pastorja ter mu dodelil župnijo. Pozneje, ko je v sodnem procesu vendarle moral odgovarjati na obtožbo, da je njegova škofi ja dajala zatočišče pedofilu, ni Mahony priznal nobene odgovornosti, trdil je, da ni nikoli ničesar vedel in opravičeval vsa svoja pretekla dejanja. Ne, nikoli ni videl O'Gradyjevega pisma iz leta 1976, v katerem je ta priznal spolno zlorabo dekleta, čeprav je bilo to pismo shranjeno v arhivu njegove škofi je. Ne, nikoli tudi ni izvedel za podrobnosti o posilstvu dečka, ki jih je O'Grady leta 1984 povedal terapevtu. Ne, pravzaprav se s tem terapevtom sploh nikoli ni pogovarjal o O'Gradyjevi 'spovedi'. Ne, ne, ne! V cerkvi, ki ji je odgovornost tudi sicer nekaj tujega, ni Mahony prevzel nobene odgovornosti za zločine svojega duhovnika in za bolečine njegovih žrtev. Dva porotnika sta pozneje v procesu presodila, da je lagal.
Toda če Mahony ni bil zvest resnici, je vsekakor do konca ostal zvest svojemu podrejenemu.

Potem ko je O'Grady trikrat priznal svoje zločinsko početje in potem, ko ga je Mahony
že drugič premestil v novo župnijo, mu je napisal pismo, ki ga je naslovil z 'Dragi Oliver'. Takole je škof pisal svojemu duhovniku: 'Zelo se ti zahvaljujem za prelepo pismo, ki si mi ga poslal 3. januarja. Vesel sem bil, ko sem ob prebiranju začutil, koliko življenjskega duha in zanosa premoreš v teh težkih časih za vztrajanje na poti, na katero te je poklical Gospod. Ves čas te imam v mislih pri svoji molitvi in ti zagotavljam, da bo tako tudi v bodoče.' Škof je v nadaljevanju izrazil željo, da bi mu bil še bolj v pomoč, nato pa je pismo takole končal: 'S teboj
v molitvah in z najprisrčnejšimi osebnimi pozdravi, tvoj brat v Kristusu.' Če lahko verjamemo njegovi izpovedi, potem si je večje odgovornosti škofov v svojem primeru želel celo sam O'Grady, ki naj bi ves čas upal, da ga bodo v njegovem početju ustavili in odslovili, namesto da so ga selili iz ene župnije v drugo. Zasliševalce je spomnil, da mu niso dodelili niti kakšnega notranjega, cerkvenega nadzora, temveč so ga prepustili samega sebi, dokler se niso proti njemu začeli kazenski in odškodninski sodni postopki. Kot je izjavil, so gledali zgolj nase, potem, ko je
bil aretiran in zaprt, pa so se mu odrekli in je ostal sam.«

Janez Škorjanc
Šentjanž pri Dravogradu 112
2373 Dravograd