>> Razdeljenost obstaja le tam, kjer obstaja dvojnost.

Dvojnost je miselni konstrukt naših možganov. Tako kot so miselni konstrukt nasprotni pojmi, kakršni so zgoraj in spodaj, levo in desno, temno in svetlo, slabo in dobro. Ljudje mislimo v nasprotjih in se običajno tudi odločamo med izbirami z atributi, ki jih določajo nasprotja. Že ko nas malo zaščemi v mehurju in razmišljamo o tem, ali velja še malo počakati, se odločamo med dvema izbirama, ki jih nekako samodejno oblikujejo naši možgani in reducirajo na dve izbiri: »Polulati se takoj ali počakati še malo.« In potem počakamo še malo, ker ocenimo, da se izbira številka dva vendarle izplača. Izbiro ponovimo spet čez nekaj časa in tako naprej, dokler izbira številka ena ne postane bolj »racionalna« za naš aparat odločanja. Dvojnost – dualnost je pripomoček, ki nam ga je dala evolucija, da laže opisujemo naravo, ki ni dualna in je v območju naših zaznav popolnoma analogna. Naši možgani morajo nujno in predvsem zelo hitro reducirati množico informacij na omejeno, po možnosti čim manjše število opcij oziroma potencialnih odločitev.

Iz istega naslova izhaja naša notranja potreba po kategorizaciji oziroma po razvrščanju. Težava nastane takrat, ko pri takem razvrščanju prevzame pobudo ideologija ali religija, ki sta nagnjeni k temu, da dualnost aplicirata na vse tako imenovane vrednote. Zablodi, da izven sveta (, ki je v resnici nepristen - svet senc) obstajajo še nekakšen pristen (Platonov) svet idej, se ni mogla izogniti niti filozofija. Naše oči so tiste, ki v naravi, ki je, čeprav neskončno raznolika, vendarle ENA sama , iščejo nekakšno dualnost in posledično smisel v odločitvah, ki temeljijo na bolj pravi oziroma na bolj pozitivni izbiri. Ljudje osmišljamo svoje življenje skozi proces izbire, ki temelji na dualni formi sveta. Prav zato je tako težko sprejeti dejstvo, da je takšna dualnost samo iluzija naših možganov, ki nam jo je dala evolucija kot pomoč pri odločanju. Tudi to je na primer razlog, da so ljudje tako zelo težko sprejeli idejo, da je Zemlja okrogla. Naša intuicija, ki temelji na občutju za zgoraj in spodaj, se je upirala takšni domnevi. V trenutku, ko je zemlja postala sfera, sta pojma zgoraj in spodaj izgubila svoj pomen, vse strani so nenadoma postale enakovredne. To je bil eden prvih udarcev dualnosti. In potem spoznanje, da se Zemlja premika – tudi to je nasprotovalo našim instinktom, ki so nam govorili, da Zemlja miruje. Prav zato je tako pomembna znanstvena metoda opazovanja. Ker je, če je izpeljana pravilno, neodvisna od naših čutov in instinktivnih zaznav, ki nas varajo. Naša notranja, intimna občutja so neke vrste koristne laži, ki nam pomagajo preživeti. Med takšne laži spada tudi ideja o duši in o bogu, oziroma koncept dualnosti, ki razločuje med duhom in materijo ter med božjim in človeškim. Naši možgani so očitno evolucijsko disponirani za religioznost.

Človeško mišljenje deluje tudi s pomočjo metafor. Nove in na sploh vse zapletene stvari razumemo tako, da jih povezujemo s stvarmi, ki jih že poznamo, pa čeprav samo na ravni nekega simbola. Tudi v tem primeru je ideja boga, kot bitja, ki deluje izza kulise, na moč pripravna. In ta kulisa je tista, ki ločuje svet na materialno in na duhovno sfero. Bog je torej nekakšne garant, da je dualna narava sveta resnična, hkrati pa je s svojo vsemogočnostjo tisti, ki obe naravi povezuje v eno. A spet le skozi samega sebe, in ki je, na primer v krščanstvu, da bi bila komedija mnogoterosti še večja, tudi sam razdeljen na tri entitete. Nobena druga religija ni tako obsedena z razvrščanjem v kategorije kot ravno krščanstvo. Kategorizirani so na primer angeli, grehi, vrline, prazniki, zapovedi, pozicija v posmrtnem življenju… Na žalost pa kategorije, ki jih ponuja krščanstvo in religije na sploh, ne predstavljajo možnih izbir, ampak je njihova vloga pastoralna, ker jasno sugerira edino pravo možnost. Vsi koncepti dualnosti silijo ljudi, da se odločijo. Kdo je že rekel: » Kdor ni proti nam, je za nas!« In kako malo manjka do »Kdor ni z nami, je proti nam!«

Odločitev med dvema vsiljenima možnostma ne more biti svobodna! Dualnost je slaba, a le če je vsiljena s strani višjih avtoritet, ki izbiro pogojujejo s plačilom in kaznijo. Potem je to samo še manipulacija.

Mimogrede – kopičenje (izmišljanje) dimenzij v svetu ezoterike bi mogli razumeti kot parodijo na dualno razlago sveta, če je nekateri ne bi jemali skrajno resno.

[ Odgovori na to | # ]