Kaj pa, če ...
... bi danes vadila sebičnost?
Kaj pa, če bi vztrajala pri svojem dobrem počutju skozi ves dan ... iščoč tisoč in en način, da to udejanjim ... pri tem pa bi se mojega početja nalezli še drugi ... saj jim drugega ne bi preostalo, ko pa se končno ne bi trudila, da jih preoblikujem po svojih merilih?
Kaj pa, če je to najenostavnejši način, da ustvarim enega najčudovitejših dni v mojem življenju?
In kaj, če le tako so-ustvarjam najlepše trenutke s svojimi so-ustvarjalci v tem bivanju tukaj in zdaj?
Najlepše pri tem pa je, da lahko to ponovim tudi jutri ... in vsak naslednji dan :)
Življenje je igra ... spomnimo se, kako smo jo igrali v svoji otroški igrivosti, nagajivosti in navdušenem pričakovanju lepega in ... naredili bomo poti številnim stvarem, ki hitijo k nam, zato da dokončajo sliko, ki je nastala v naših mislih :)
Saj veste ... sončka na pot,
Berni :)
|
Današnje spoznanje
Prispeval/a: batistaneta dne sobota, 23. julij 2011 @ 16:09 CEST
zatakne a vaja del mojstra in mojster dela vajo. Važno je da
upamo in verjamemo v dobro predvsem, pa da imamo radi
dobro voljnost.
Fiona
Današnje spoznanje
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 25. julij 2011 @ 14:28 CEST
Če želim postati nekaj drugega (boljšega...), to v bistvu ustvarja konflikt znotraj mene.
Sprememba pride, ko staremu pustim svobodo, da je takšno kot je.
PA
Današnje spoznanje
Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 25. julij 2011 @ 15:02 CEST
"Življenje je igra ..."
Med točko A in B pride predah, ko življenje lahko postane igra. Ne jemljimo to preveč resno in temeljito, naj bo igra le predah in potem naprej.
Lep pozdrav vsem.
...in malo igrivosti
http://www.youtube.com/watch?v=x46dEzKd5CU&feature=related
Današnje spoznanje
Prispeval/a: Fredo dne ponedeljek, 25. julij 2011 @ 16:58 CEST
En pasant
Današnje spoznanje
Prispeval/a: Fredo dne ponedeljek, 25. julij 2011 @ 17:01 CEST
.. ..ss...
Današnje spoznanje
Prispeval/a: Fredo dne torek, 26. julij 2011 @ 05:38 CEST
Šah je lepa igra , a se strinjam s tabo, da je lepše igrati :
ČLOVEK NE JEZI SE
Ta igra je premalo popularna......
Pozdravim vse navzgor
Današnje spoznanje
Prispeval/a: osh-kosh dne sreda, 27. julij 2011 @ 00:10 CEST
ustvarja konflikt znotraj mene.<<
Hm, ali je ta konflikt dobro ali slabo zame?
Današnje spoznanje
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 27. julij 2011 @ 08:42 CEST
predpogoj za vsakršni konflikt je razdvojenost. Le poglej kako je razdeljen ta svet. Obstajajo številne vere in večni konflikti med njimi. Obstajajo levi in desni, črni in beli, dobri in slabi...ateisti in verniki. Iz vsega tega nastaja tekmovalnost in nasilje.
Razdeljenost obstaja le tam, kjer obstaja dvojnost.
Truditi se, da bi postal nekaj drugega od tega kar si, neizogibno ustvarja konflikt znotraj mene, saj sem temu kar sem, zoperstavil sliko tega, kakšen bi želel biti in se na tak način izogibam spoznavanja sebe kot v resnici sem.
V vsakdanjem življenju je to sprejeto kot normalno, saj želimo biti boljši športniki, poslovneži, politiki...Ja, res je, na tak način lahko relativno napredujem, a le v svetu dvojnosti, le v svetu materialnega.
Vse to izhaja iz človeka, ki je znotraj sebe razdeljen.
V zaceljenem stanju, človek ima vso energijio, ki jo je trošil na zgoraj opisane konflikte, nedeljeno, celostno, zaceljeno. Taka energija pa ni destruktivna, temveč vsebuje tisto kakovost, ki jo človek išče od vekomaj.
Tako stanje se v človeku lahko zgodi le, če je človek globoko in s celotnim bitjem (ne le intelektualno), uvidel omejenost procesa postajati nekaj drugega in je s tem početjem popolnoma prenehal.
Pošiljam ti velik pozdrav,
PA-Mirko
Današnje spoznanje
Prispeval/a: osh-kosh dne sreda, 27. julij 2011 @ 09:54 CEST
tvojega pisanja.
Kakšna bi bila razlika med razdvojenostjo in dvomom?
>>predpogoj za vsakršni konflikt je razdvojenost. Le poglej
kako je razdeljen ta svet. Obstajajo številne vere in večni
konflikti med njimi. Obstajajo levi in desni, črni in beli, dobri in
slabi...ateisti in verniki. Iz vsega tega nastaja tekmovalnost in
nasilje.<<
Kako ločiti željo da bi se razvijal( postal nekaj drugega ) od
želje postati nekdo drug?
>>Razdeljenost obstaja le tam, kjer obstaja dvojnost.
Truditi se, da bi postal nekaj drugega od tega kar si,
neizogibno ustvarja konflikt znotraj mene, saj sem temu kar
sem, zoperstavil sliko tega, kakšen bi želel biti in se na tak
način izogibam spoznavanja sebe kot v resnici sem.<<
Ali se v zaceljenem stanju lahko pojavi dvom?
>>Vse to izhaja iz človeka, ki je znotraj sebe razdeljen.
V zaceljenem stanju, človek ima vso energijio, ki jo je trošil
na zgoraj opisane konflikte, nedeljeno, celostno, zaceljeno.
Taka energija pa ni destruktivna, temveč vsebuje tisto
kakovost, ki jo človek išče od vekomaj.<<
Ali ne pomeni to prekinitev samorazvoja?
Tako stanje se v človeku lahko zgodi le, če je človek globoko
in s celotnim bitjem (ne le intelektualno), uvidel omejenost
procesa postajati nekaj drugega in je s tem početjem
popolnoma prenehal.
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: MC dne sreda, 27. julij 2011 @ 11:33 CEST
Dvojnost je miselni konstrukt naših možganov. Tako kot so miselni konstrukt nasprotni pojmi, kakršni so zgoraj in spodaj, levo in desno, temno in svetlo, slabo in dobro. Ljudje mislimo v nasprotjih in se običajno tudi odločamo med izbirami z atributi, ki jih določajo nasprotja. Že ko nas malo zaščemi v mehurju in razmišljamo o tem, ali velja še malo počakati, se odločamo med dvema izbirama, ki jih nekako samodejno oblikujejo naši možgani in reducirajo na dve izbiri: »Polulati se takoj ali počakati še malo.« In potem počakamo še malo, ker ocenimo, da se izbira številka dva vendarle izplača. Izbiro ponovimo spet čez nekaj časa in tako naprej, dokler izbira številka ena ne postane bolj »racionalna« za naš aparat odločanja. Dvojnost – dualnost je pripomoček, ki nam ga je dala evolucija, da laže opisujemo naravo, ki ni dualna in je v območju naših zaznav popolnoma analogna. Naši možgani morajo nujno in predvsem zelo hitro reducirati množico informacij na omejeno, po možnosti čim manjše število opcij oziroma potencialnih odločitev.
Iz istega naslova izhaja naša notranja potreba po kategorizaciji oziroma po razvrščanju. Težava nastane takrat, ko pri takem razvrščanju prevzame pobudo ideologija ali religija, ki sta nagnjeni k temu, da dualnost aplicirata na vse tako imenovane vrednote. Zablodi, da izven sveta (, ki je v resnici nepristen - svet senc) obstajajo še nekakšen pristen (Platonov) svet idej, se ni mogla izogniti niti filozofija. Naše oči so tiste, ki v naravi, ki je, čeprav neskončno raznolika, vendarle ENA sama , iščejo nekakšno dualnost in posledično smisel v odločitvah, ki temeljijo na bolj pravi oziroma na bolj pozitivni izbiri. Ljudje osmišljamo svoje življenje skozi proces izbire, ki temelji na dualni formi sveta. Prav zato je tako težko sprejeti dejstvo, da je takšna dualnost samo iluzija naših možganov, ki nam jo je dala evolucija kot pomoč pri odločanju. Tudi to je na primer razlog, da so ljudje tako zelo težko sprejeli idejo, da je Zemlja okrogla. Naša intuicija, ki temelji na občutju za zgoraj in spodaj, se je upirala takšni domnevi. V trenutku, ko je zemlja postala sfera, sta pojma zgoraj in spodaj izgubila svoj pomen, vse strani so nenadoma postale enakovredne. To je bil eden prvih udarcev dualnosti. In potem spoznanje, da se Zemlja premika – tudi to je nasprotovalo našim instinktom, ki so nam govorili, da Zemlja miruje. Prav zato je tako pomembna znanstvena metoda opazovanja. Ker je, če je izpeljana pravilno, neodvisna od naših čutov in instinktivnih zaznav, ki nas varajo. Naša notranja, intimna občutja so neke vrste koristne laži, ki nam pomagajo preživeti. Med takšne laži spada tudi ideja o duši in o bogu, oziroma koncept dualnosti, ki razločuje med duhom in materijo ter med božjim in človeškim. Naši možgani so očitno evolucijsko disponirani za religioznost.
Človeško mišljenje deluje tudi s pomočjo metafor. Nove in na sploh vse zapletene stvari razumemo tako, da jih povezujemo s stvarmi, ki jih že poznamo, pa čeprav samo na ravni nekega simbola. Tudi v tem primeru je ideja boga, kot bitja, ki deluje izza kulise, na moč pripravna. In ta kulisa je tista, ki ločuje svet na materialno in na duhovno sfero. Bog je torej nekakšne garant, da je dualna narava sveta resnična, hkrati pa je s svojo vsemogočnostjo tisti, ki obe naravi povezuje v eno. A spet le skozi samega sebe, in ki je, na primer v krščanstvu, da bi bila komedija mnogoterosti še večja, tudi sam razdeljen na tri entitete. Nobena druga religija ni tako obsedena z razvrščanjem v kategorije kot ravno krščanstvo. Kategorizirani so na primer angeli, grehi, vrline, prazniki, zapovedi, pozicija v posmrtnem življenju… Na žalost pa kategorije, ki jih ponuja krščanstvo in religije na sploh, ne predstavljajo možnih izbir, ampak je njihova vloga pastoralna, ker jasno sugerira edino pravo možnost. Vsi koncepti dualnosti silijo ljudi, da se odločijo. Kdo je že rekel: » Kdor ni proti nam, je za nas!« In kako malo manjka do »Kdor ni z nami, je proti nam!«
Odločitev med dvema vsiljenima možnostma ne more biti svobodna! Dualnost je slaba, a le če je vsiljena s strani višjih avtoritet, ki izbiro pogojujejo s plačilom in kaznijo. Potem je to samo še manipulacija.
Mimogrede – kopičenje (izmišljanje) dimenzij v svetu ezoterike bi mogli razumeti kot parodijo na dualno razlago sveta, če je nekateri ne bi jemali skrajno resno.
Današnje spoznanje
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 27. julij 2011 @ 11:56 CEST
dvom je del učitelja, ki te pelje ven iz starega, iz zablod. V kolikor ne dvomim v staro, definitivno stagniram. Dvom je torej zelo potreben in je zdrav.
V kolikor resnično dvomim v vse, potem si nikakor ne bom narisal predstave o tem kakšen bi želel postati in bom vso svojo energijo posvetil temu kar je. Dvomil bom namreč tudi v predstavo samo.
V takem pristopu in tej energiji je vsebovana radovednost, raziskovalnost, pozornost brez vnaprejšnje želje, da to spremenim.
V spoznavanju tega kar je, se pa sprememba dogaja samodejno in izven časa.
Proces postajati nekaj drugega, pa vsebuje čas in spremembe zato ne more biti. Sprememba ni v nadaljevanju, temveč v prenehanju.
Vso srečo dragi osh-kosh.
Mirko-PA
Današnje spoznanje
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 27. julij 2011 @ 17:49 CEST
zaradi pomanjkanja časa, ti v prejšnjem pisanju, nisem uspel podati vseh povratnih informacij.
Navajam po vrsti tvoja vprašanja:
Kako ločiti željo da bi se razvijal( postal nekaj drugega ) od
želje postati nekdo drug?
________________________________________________
V kolikor si mislil na željo po spoznavanju sebe in življenja nasploh, potem v tem procesu ne sme biti vgrajena želja, po postajati nekaj drugega, ali kdo drugi (v principu je to eno in isto), saj sicer to ni nobeno spoznavanje, temveč povsem obratni proces. Obstaja tendenca, da ne želim spoznavati, kaj sem v resnici.
Prvi proces je zdrav in potreben, drugi pa je bežanje od resničnosti. Resnica pa je vse kar človek in človeštvo potrebuje.
Mar ni dovolj laži na tem svetu, dovolj lažnih pridigarjev, igralcev in mask nasploh?
Seveda se ob takem pristopu pojavi strah, kaj bom odkril o samemu sebi, ampak z resničnostjo ni manipulacij in kupčij, tako kot z ljubeznijo ne.
Ali se v zaceljenem stanju lahko pojavi dvom?
_____________________________________
Dvom služi le, da razblini vse dvojnosti, vse staro, v enosti pa je vse kristalno jasno in ni več v kaj dvomiti. Ker v takem stanju misel ne postavlja kriterijev in nima nobenega pomena, izginejo tudi vsi problemi povezani z njo.
Ali ne pomeni to prekinitev samorazvoja?
_________________________________
V kolikor težimo k koncu samorazvoja, je to past, ki jo postavlja ta isti razum.
Lujdje bi želeli garancije, potrditve, ker nas je v resnici strah kaj nas čaka. Strah pa je največji dejavnik izolacije in nasprotnik spoznavanja.
Spoznati to, je del samospoznaje.
Moje besede ne veljajo absolutno ničesar, v kolikor človek sam ne vidi resničnost ali neresničnost napisanega.
Spoznanje se zgodi ko misel pride do svojega konca in vstopi tisto nedeljeno, zaceljeno.
Šele takrat izgine tudi dvom, ki je služil le kot prevozno sredstvo.
Velik pozdrav,
Mirko-PA
Današnje spoznanje
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 27. julij 2011 @ 17:54 CEST
V kolikor nekaj želimo najti, moramo vedeti kako to izgleda, mar ne? Pa kdo je ta, ki to ve? Če ne vemo, zakaj torej sploh iščemo?
Opustil sem iskanje kot neplodno in ostalo mi je več energije, za spoznavanje tega kar je.
V tem kar je, pa je glej ga zlomka, vsebovano to kar sem iskal.
Tako preprosto je to, a tako veliko jih je, ki se imajo za duhovne in modre, v resnici pa so slepi, za to kar jim je pred nosom. Sledijo jim množice.
Čuden svet je to.
Mirko-PA
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 28. julij 2011 @ 11:26 CEST
prav lepo si opisal veliko tega, v zvezi s predalčkanjem in dualnostjo.
V svetu dualnosti živi razum, ta ima svoje vrednosti a omejene, ker ne zna živeti v miru, ker ni zmožen čutiti ljubezni. Zaradi tega je ta isti razum, na teh področjih povsem odpovedal. Kot tak je dejavnik vsega gorja, v katerem smo se znašli in nič ne kaže na izboljšanje.
V sled tega je inteligentno, spoznati tega, ki vse te probleme povzroča. Že pri navadnih rečeh, npr. pri popravilu avtomobila, moraš prvo spoznati sestavo in delovanje avtomobila, da bi lahko našel napako. Poznavanje avtomobila, je torej osnova za pravilno delovanje.
Ravno tako je z nami, spoznati se moramo. Brez tega je naše početje še naprej žal škodljivo, a to so dejstva pred katerimi si ne kaže zatiskati oči.
V kolikor je predalčkanje v tistem primarnem smislu škodljivo, ali obstaja delovanje, ki ne izhaja iz dualnosti in predalčkanja?
Trdim, da človek ima na razpolago tako možnost, a le v kolikor najprej spozna omejenost samega sebe, oziroma lastnega razuma.
Ta nova možnost in sprememba v kakovostii, se ne more zgoditi, dokler človek slepo teži k "ideji o neomejenosti". Zakaj? Ker je sama ideja o neomejenosti zrasla na omejenem in zato je tudi sam omejena. V bistvu gre za nadaljevanje tega istega razuma, ki se vrti v začaranem krogu in si riše izhode, ne da bi se premaknil z mesta.
V takih zgrešenih predstavah vidim večino t.i. duhovnosti in vodij, ki so si nadeli halje, obrili glave in prodajajo lastne zablode, še bolj zmedenim posnemovalcem.
Iz spoznanj o sebi takih kot v resnici smo in ne takih kot si želimo postati, se edino lahko rodi tisto novo, kar ne deli na tebe in mene, na leve in desne, črne in bele...
Taka energija je zaceljena, ter zato ne povzroča konflikte in razdore, ni sovražna ampak ravno obratno, je največja kakovost, ki jo človek in človeštvo tako silno potrebuje.
Obstaja možnost, da človek živi kot zaceljeno in popolnoma izpolnjeno bitje, ter hkrati deluje v svetu dualnosti in uporablja razum, misel, ter vso zbrano znanje, tako kot je prav.
Prebiti se do take energije, je največ kar človek lahko naredi za sebe in svet.
Vso srečo dragi MC.
Mirko-PA
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: osh-kosh dne četrtek, 28. julij 2011 @ 15:01 CEST
omejene, ker ne zna živeti v miru, ker ni zmožen čutiti
ljubezni. Zaradi tega je ta isti razum, na teh področjih povsem
odpovedal. Kot tak je dejavnik vsega gorja, v katerem smo se
znašli in nič ne kaže na izboljšanje.>>
Ne vem,nekako se nebi s tem popolnoma strinjal.Ne more biti
samo razum kriv,nekako je potrebno vključiti še čustva.
>>V takih zgrešenih predstavah vidim večino t.i. duhovnosti in
vodij, ki so si nadeli halje, obrili glave in prodajajo lastne
zablode, še bolj zmedenim posnemovalcem.<<
Tu se vidi, da se lahko ljudje odločajo tudi na podlagi čustev
ne samo razuma.
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 28. julij 2011 @ 15:47 CEST
V razumu, spominu, mislih, so skladiščeni tudi čustveni odzivi in reakcije in vse kar je povezano s tem. Vse to je za mene razum.
Čustva so tudi jeza in vsemogoče reakcije, žalost, veselje...
Kadar se na trenutno situacijo odzove spomin, je to zmeraj stvar starega in v tem je jedro problemov.
Točno to nam se dogaja dnevno in od tu nesporazumi, trenja, konflikti.
Namreč vsak trenutek je v bistvu nov, nikoli se ne ponovi dvakrat, le mi smo stari, zaradi našega skladišča spomina, razuma.
Bistvo spremembe je v novem, v starem ne more biti spremembe.
Vprašanja ali predstave o tem, če bom brez starih čustev morebiti postal hladen ali robot, so še zmeraj del predstav tega starega.
Ljubezen nikakor ni del starega, ampak je edina večno nova in zato izven definicij čustev in vsakršnih opisov.
Je nekaj, kar je več kot vsa čustva, ki si jih človek le predstavlja in razum je zato ne more skladiščiti.
Spomin na njo, ko enkrat odide, ali predstava o njej, ni ljubezen sama, temveč povsem mrtva stvar.
Dajmo se zbudit iz globokega spanca.
Življenje nas kliče...
Mirko - PA
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: osh-kosh dne četrtek, 28. julij 2011 @ 22:59 CEST
spomin.Če ne bi bilo spomina ,bi bili vsak trenutek ,,novi,,.
Tu pa nastopi problem,ker bi potem se moral kar naprej učiti
isto.A bi tako bilo možno ,,normalno ,,življenje?
Mislim tudi da čustva ne morejo biti del razuma oziroma mu
niso podrejena,delujejo neodvisno od njega,vsaj na
začetku.Ne znam si predstavljat, na kakšen način ti uspe to
združit.
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 28. julij 2011 @ 23:42 CEST
V enem prejšnjih pisanj sem govoril o tem, da ko misel povsem utihne, nastopi energija, ki je zaceljena, ki ne predalčka in deluje brezčasovno. Ta energija, ne sprašuje kako.
Sedaj te bega, kako to gre skupaj z znanjem, ki si si ga nabiral skozi odraščanje, šolanje...?
Predstavljaj si da si arhitekt, ki naredi načrt za hišo. Ko pride ćas za gradnjo, lahko na izdelavo načrta in vse planiranje v zvezi s tem, pozabiš in se prepustiš sami gradnji.
Ko nosiš materiall, lahko si popolnoma prost vseh misli in znanja. "Kako" ne potrebuješ, saj boš pogledal v načrt kadarkoli bo potrebno.
Spomina sploh ne potrebuješ in si lahko povsem tukaj, v sedanjosti.
To ne pomeni, da boš izgubil znanje. Ono je tukaj, kot tisti načrt za hišo, le da ne potrebuješ delovati skozi njega ves čas, ker v sled tega nisi tukaj in sedaj in se boš morebiti poškodoval.
O tem si ne moreš narediti predstave, ker moraš sam spoznati tako stanje.
Učenje o tem je povsem drugačno. To učenje ne poteka z nabiranjem kot klasično znanje, ki ga potrebujemo za življenje in je potrebno, ampak je to učenje o delovanju samega sebe in je v bistvu opuščanje.
Skozi razodetje teh reči, skriitih pod površjem, se vse stvari postavijo na svoje pravo mesto. Tako je tudi z vsem zbranim znanjem.
Pozdravljam te.
Mirko-PA
Nekaj misli o dualnosti
Prispeval/a: MC dne petek, 29. julij 2011 @ 17:49 CEST