Otroci ...
... v stiku z njimi doživljamo posebne občutke, ki se jim najbrž reče dopuščanje samemu sebi biti to, kar smo.
Potem pa nekega dne zaznamo nekaj, kar bi lahko označili kot upor ...
"Pa saj se ne morem vedno le igrati. Življenje je resno. Zdaj nisem več otrok..."
In če pobliže pogledamo, je več kot očitno, da je upor eno izmed naših prepričanj, ki se vztrajno trudi obstati na naši poti.
Kot deblo, ki pade na cesto.
Odstraniti deblo ali se jeziti, ker smo se namenili iti s tokom?
Te dni se učim delati prvo :)
In ... vaja dela mojstra :)
Otroci smo ... še vedno ... in vedno bomo ... ljubljeni otroci, cenjeni otroci, čudoviti otroci, vredni otroci ...

Sončka na pot,
Berni :)