Življenje mi ni prizanašalo in skromnost mi je nekaj samoumevnega. Vsak človek pa se kdaj znajde v situaciji, ki ga dobesedno pahne na rob. Pokojnina ni visoka, a zadostuje za preživetje. Toda pridejo tudi nepredvideni stroški.

Živim v stari hiši in pred zimo je bilo nujno popravilo ogrevanja. Bilo je za 560€ stroškov, ker znaša več kot eno pokojnino. Plačala sem, a položnic nisem zmogla poravnati. Želela sem vzeti kredit - 500€ - a da bi bila kreditno sposobna, bi morala imeti za 98€ višjo pokojnino.

Do socialne pomoči nisem upravičena, ker je pokojnina previsoka, za posojilo je prenizka. Tako se bom mesece in mesece vrtela v začaranem krogu, saj so mi danes blokirali TR. Sorodnikov ali prijateljev, ki bi mi lahko pomagali, pa tudi nimam.

Sprašujem se, kje je rešitev? Kako lahko nekateri v tej državi najemajo vrtoglavo visoka posojila, ki jih potem niti ne odplačajo, pa se jim nič ne zgodi, tisti z najnižjimi dohodki, ki smo jih pošteno zaslužili, pa si ne moremo izposoditi niti nekaj 100€?

Kako bom preživela? Čez nekaj dni bodo v nabiralniku nove položnice. Tudi tiste, ki sem jih doslej plačevala preko trajnika, sedaj ne bodo poravnane. Spet bodo prihajali opomini in potem izvršbe.

Povsod se prižigajo lučke in napovedujejo praznike. Spet se bodo vsepovsod svetlikali napisi o darilih, lepih željah in sreči v prihajajočem letu, vabile bodo bogato obložene mize. Na moji, pa tudi še marsikateri drugi, bo samo toliko, da ne bom lačna, pa tudi daril ne pričakujem, niti jih sama ne bom mogla poklanjati drugim, niti vnukom.

Sanje so zastonj, lepe želje neuresničljive. Jaz si poleg zdravja želim le to, da bi si lahko izposodila nekaj 100€. Pošteno jih bom vrnila, čeprav bo že tako nizka pokojnina nekaj mesecev še nižja. Si morda želim preveč?