Pred leti sem imela par tečajev Globinske meditacije na srednješolskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki. To je bila moja prva izkušnja pri uvajanju mladih ljudi, ki so imeli težave z vidom, v meditacijo. Tečaju so se pridružili tudi nekateri izmed učiteljev na tej šoli.

Pred tem sem ljudi z belo palico ali z očali z zelo debelimi lečami le tu in tam videla na ulici, tukaj pa smo se po nekaj ur na dan srečevali skoraj cel teden. To je bila zame zelo dragocena izkušnja. Dosti smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 'videti' in kaj 'biti slep'. Če se o tem pogovarjaš z razmišljajočimi mladimi ljudmi, ki v življenju še niso videli svetlobe, je pogovor drugačen, kot če se pogovarjaš z običajnimi sogovorniki.

Njihove misli, da so ljudje, ki nimajo težav z vidom, največkrat slepi za življenje okoli sebe, imajo večjo težo in globlji pomen, saj izhajajo iz njihovih izkušenj. In spoznala sem, da so njihove izkušnje ob meditaciji lahko globlje kot pri ljudeh, ki vidijo.

Najbolj od vseh sta mi ostala v spominu dva četrtošolca: fant in dekle. Fantu je bilo ime Geza in doma je bil iz Prekmurja. Bil je zelo zrel in v meditaciji je našel mir, ki mu je zelo veliko pomenil. Mislim, da je bilo dekletu ime Karmen in da je bila iz okolice Celja. Bila je popolnoma slepa in tudi ona je izstopala po zrelosti. Ena njenih največjih želja je bila, da bi se naučila igrati orgle. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko smo v meditaciji stopili v stik z duhovnim srcem in si po dvajsetih minutah v krogu podelili izkušnje.

"Videla sem svetlobo!" se je izvilo iz dekleta. "Videla sem svetlobo v sebi, v duhovnem srcu!" Bilo je prvič v življenju, da je videla luč. To doživetje jo je popolnoma prevzelo. Čeprav smo potem izgubili stike, saj sta Karmen in Geza po končanem šolanju odšla na svoja domova, sem nekje v sebi prepričana, da se tu in tam spomnita globokega miru in duhovnega srca, in da morda po vseh teh letih še kdaj sedeta v tišino sama s sabo, da bi v sebi odkrila svetlobo.

Barbara Škoberne
Vir: www.cdk.si/soutripanje