Piše:Aurigo

Moj Camino (Sončna ali senčna stran 777 kilometrov) – Zmajeve črte po Zabaldici, Pamploni
Misel dneva: Iskanja

3. dan Viscaretta – Pamplona (Iruna) (29,75 km)
Vstajenje ob 5.50. Hitro umivanje in pakiranje. Casa La Posada Nueva še spi. Spet sem med prvimi. Ponoči sanjam Lescota in Cerkniško jezero. Ne vem zakaj Cerkniško jezero? Za Lescota, sem se moral spustiti globoko nazaj v preteklost.

Nisem ga videl že vsaj deset let. Bolj znanca sva bila okrog šestega leta in nekaj več kot znanca v srednji šoli. Po vseh prihodnjih sanjah na Caminu, se sprašujem ali se s temi sanjami na tej poti čistijo moji (karmični) dogodki ali zavest tega življenja, ti valovi nezadovoljstva in zadovoljstva.

Pridem do izhoda v hiši, velikih vhodnih vrat. Do odhoda v svobodo me ločijo le težka 10 centimetrska hrastova vrata. Kakšnih deset minut se z njimi mučim, da jih odprem. Na živce mi gredo ti zgodnji jutranji odhodi v polmraku. Skočim še do smetnjaka. V njega vržem slovenski vodič za Pariz, odrabljene nogavice in dvoje spodnjice, ki jih nisem odvrgel včeraj. Te stvari so bile še višek cunj od pariškega potovanja. Po vasici prečkam cesto in se zagrizem v manjšo vzpetinico.

Na vzpetinici s svojimi iskrečimi očmi strmijo vame ovce. Tudi one se šele prebujajo, kakor rod človeških popotnikov. Čez 2 kilometra manjša vasica Linzoain. Na nekaterih hišah so postavljeni viteški grbi v velikosti 1m x 1m. A teh grbov nimam časa fotografirati. Ne morem se ustavljati in iz nahrbtnika vleči fotoaparat za vsak pasji drek. Od vasice Linzoain se pričenja manjši vzpon proti Altu de Erro (810 m). Po desetih minutah se ustavim. Odvržem nahrbtnik in pričnem s svojimi dihalnimi vajami. Za njih porabim dobre pol ure. Šmrkam. Jala neti tehnika bi odstranila vse te majhne prehladne nevšečnosti, a pozabil sem doma jala posodo. Je še boljše, sem šele sedaj prepričan, ker bi me posoda za jala neti s soljo obremenila še za dodatnih 30 dekagramov. Nekateri popotniki na tej poti bi rekli: »Vsak gram je pomemben!«

Kmalu zatem, ko preneham s svojimi vajami mimo mene primaršira Francoz Marc in me pozdravi Boun Camino.(*1) Star je tam okoli 55 do 60 let. Po športnih copatah se opazi, da je športnik. Z njim se prehitevam po poti še naslednji dan. Čez dva dni pa me pusti za seboj. Spada v skupino ljudi, ki so bolj pripravljeni za Camino. V zgornji del gaussove krivulje. Iz skupine, ki je prespala na Orissonu, je bil Marc edini ki sem ga še srečeval še tretji dan, vse nekje do Uterge. Pot čez to planoto se kar vleče. Vendar je užitek hoditi po gozdu in v senci dreves. To je eden lepših odsekov na poti po Navarri. Ponovno srečam Španca Miguela. Povprašam ga, kje ima prijatelja. Pove mi, da ga je izgubil. Šele naslednji dan na prelazu Alto del Perdon bom dojel te njegove besede, ko ga bom ponovno srečal.

Na sredi planote je prvo opozorilo za popotnike. Grob starejšega Japonca, ki je preminil na Caminu. Na Caminu ljudje tudi umirajo. Osebno si ne predstavljam hoje po vročem avgustovskem mesecu, pod soncem ob kakšnih tri popoldne. Spust v dolino je boleč. Na nekaterih mestih je ta pot res pravi jarek, izdolbena s hujšim dežjem. Ob vsakem koraku v dolino mi še naprej pri hoji nabija prste na nogah. To občutim posebej takrat, ko brcnem v kakšen kamen.

Zubiri. Izognem se temu kraju, saj se pot nadaljuje po levi strani reke Arge. V Zubiri vodi čez reko Argo srednjeveški most, o katerem legenda pravi, da če so čez most peljali žival trikrat, je bila ozdravljena stekline. Babje čenče ali resnica? Zahvalim se samemu sebi, da nisem prespal v Zubiriju. Kakšen kilometer od Zubirija je industrijska tovarna magnezita, največja tovrstna tovarna v Španiji. Sivi dim se vali iz dimnika tovarne in okolica je vsa siva. Proti Larrasoani se spustiš, kot po terenu iz sadre. To je nekakšno navarsko Trbovlje. Res nič kaj užitno. Po tovarni, preko ceste pred menoj pribeži zajec. Po prehojenih 5,3 kilometrih končno prispem v večji kraj Larrasoano. Imam upanje, da bo kakšen bar odprt. A na mojo nesrečo je vse zaprto. Edino kar dela, je avtomat za pijačo tik ob baru.

Vtaknem 1 euro in iz njega dobim plastenko gostega soka. Osebno bi prepovedal vse te avtomate za pijačo, saj dajejo samo potuho lastnikom barov. Popotnik si zaželi človeškega stika, ne pa tega odmeva »blumb«, ko se zavali »piksna« pijače po avtomatu. Na ulici ni žive duše. Pomislim, to je tisto izumrtje krajev ob opoldanski uri o katerih pišejo različni avtorji. Odpravim se ob reki naprej. Manjša naselja Akkereta, Zurian in Irotz, ki so ob tej uri izumrla. Po Akkereti si privoščim malico. Ržen kruh, ki ga nosim že od doma in gavrilovič pašteto. Nahrbtnik je lažji za kakšnih 20 dekagramov. Sonce že kar močno pripeka, a hoja je v zavetju dreves prijetna. Vse nevšečnosti in tegobe popotnika ublaži tok in energija reke Arge, ki jo trikrat prečkam. Srečam zasanjano dekle romarko, ki nabira rože. Nikamor se ji ne mudi. Parcele okoli poti so velikokrat ograjene. Tudi tukaj se odraža kapitalistična miselnost; moje; moje. Nekje med potjo padem za kakšne dve minute v trans in se znajdem v svojem stanovanju v Ljubljani. Sem šel preveriti, če je vse še v redu, po tednu dni odsotnosti.

Presenečenje me čaka v manjši vasici Zabaldica. Četudi se hoji čez vasico lahko izogneš, se odpravim proti cerkvici na hribčku. Dogodi se čudež, cerkvica je odprta sredi belega dneva ob španski siesti. Starejša gospa, upokojenka, deli informacije o cerkvi v španščini, katalonščini, angleščini, francoščini in nemščini. Ko vstopim v cerkev, začno delovati energije. Najbolj pri razpelu križanega. Čudovit oltar v treh nadstropjih z različnimi svetniki in svetnicami, apostolom Jakobom, Janezom Krstnikom ter arhangelom Mihaelom na levi strani. Po šlemu arhangela laično ocenjujem starost oltarja, da je bil narejen v kakšnem 16. stoletju. Na levi strani matrona v popolnoma beli obleki z Jezuščkom v rokah. Oba nosita krono. Na desni strani slika Marije z Jezuščkom. Na naglavni modri ruti ima Marija znamenje vseh znamenj –  zlati osemkraki križ. Ima ta simbol kaj povezave z ajno čakro, se refleksivno sprašujem med pisanjem tega teksta? Čutim, da gre zmajeva črta po levi strani cerkve. Ob križanem, preko leve strani oltarja – kjer stoji kip arhangela Mihaela ali matrone v belem. Pano okoli križanega je polepljen z željami romarjev in popotnikov iz različnih držav, v obliki simbola Camina – rumene puščice. Tudi sam nalepim takšno puščico in se zahvalim za te prečudovite energije. Res deluje ta cerkev. Ta energetska točka mi poda energije za nadaljnje potovanje.

Iz Zabaldike do Trinidad de Arreja, kjer je večji del hoja po odprtem prostoru, se začne pasja vročina. Sonce nabija in se upira v kamen. Za nameček takoj po Zabaldiki delamo še neke ovinke po poti. Pot ne gre ravno, ampak gori in doli in okoli. Končno pridem do Arreja. Čudoviti most, ki prečka reko Ulzamo, te privede naravnost do alberguea ob reki. To je samostanski hostel Hermanos Maritas iz 11. stoletja. Pogledam v albergue, a je še zaprt. Kasneje izvem, da se gre v hospic čez cerkev in vrt v prenočitvene prostore. Hudičevo sem žejen in ne morem čakati, da mi kakšna nuna odpre vrata. Običajno romarji čakajo pred prenočiščem, a sam se rajši odpravim naprej v Villavo. Čez 500 metrov na levi strani cerkev, ki je tudi zaprta. Na desni strani ulice dva bara. Naročim si moj španski radler, ki ga na dušek izpijem. Za posladek si privoščim še eno točeno pivo in olive. V lokalih lahko dobiš na manjšem krožničku olive.

Cena teh oliv se giblje od 0,5 evra do 1,5 evra, v povprečju 1 evro. To je bila moja vsakdanja predjed, ki mi je dajala moč. Po vseh tej pokušnjah oliv, vsaj dvakrat na dan, sem na koncu na poti postal že ekspert za olive. Zelene ali črne. Velike in male zelene. Grenke. V kisu, olju ali ribjem olju. S česnom, čebulo, papriko, feferoni. Ni tako kot pri nas, kjer poznamo morda tri ali štiri načine priprave. Za sosednjo mizo se mi pridružita še dve švedski romarki, mati in hči. Hči ima okoli 45 let. Mati ima povito nogo in šepa. Kakor, da sta prišle reševati in razčiščevati njun odnos. Sprašujem se, do kod bosta prišli, a nikoli jih več ne vidim. Mogoče jima je uspelo. Pijača je zalegla kot blažen žegen.

Odpravim se naprej po asfaltnih ulicah Villave. Poti nazaj ni več v alberge Arre. Samo še naprej, naprej, Ultreya. Na desni strani Villave je zanimiva stavba, naj bi bila šola. Od tu naprej samo še hoja po vročem asfaltu. Oznake Camina: rumene puščice in školjke so pri vhodu v Pamplono kar gosto posejane in precej vidne. Nasprejane po asfaltu ali po prometnih znakih. Zavijem na desno in pridem delček poti ob reki Argo po mestnem parku. Magdalenin most, ki prečka reko je bil zgrajen v 12. stoletju za romarje. Je tradicionalni simbol Camina. Takoj po mostu najde romar na levi strani albergue nemške bratovščine s 24 ležišči (Casa Paderborn).

Odpravim se naprej in pridem do mogočnega pamplonskega obzidja. Čez francoska vrata vstopim v center Pamplone. Pamplona je dobila ime po rimskemu generalu Gnaeusu Pompeius Magnuisu ali Pompeju Velikem. Rimljani so imeli v tem oporišče z vročimi toplicami, templji in forumom (75. st. p.n.št.). Nimam kakšne volje fotografirati teh francoskih vrat nad katerimi je postavljen grb z dvema orloma. Nekje po 16. uri le prilezem do centra mesta, kjer se začne moja kalvarija iskanja albergue in totalna izguba orientacije. Mimo baročne mestne hiše (*2) na trgu Consitorial (plaza Consitorial) se odpravim proti zahodu. Ugotovim, da sem zašel predaleč. Vendar ima to vseeno dobro plat, na križišču ulic za Calle San Saturnin opazim na stavbi kaducej.

Na nasprotni strani je lekarna in na nad lekarno niša z Marijo. Tukaj torej teče zmajeva črta. Toda nič ne čutim. Je to zaradi utrujenosti nog, telesa, duha? Po cerkvi San Sernin (San Cernin), ki je še zaprta, se usmerim proti jugu in pridem na trg svetega Frančiška. Na mojo srečo je tam turistični biro, kjer dobim natančen zemljevid ožjega dela mesta. A še vedno begam in se odpravim na sever proti muzeju Navarre. Sprašujem prebivalce mesta za albergue, a noben ne ve o njem nič. Čudno. Nekako se zberem pogledam zemljevid in moj priročnik in se usmerim nazaj na trg Consitorial. Grem še nazaj in zavijem v ulico Lambertini in okoli riti pridem v Albergue Jezus in Maria na ulici Compania. To je nekdanja jezuitska cerkev svetega Janeza Krstnika Leta 2007 je bila dokončno preurejena v alberg in ima 114 ležišč.

Vstopim v alberg, kjer mi prijazen možakar odmeri nočnino (5 EUR) in mi razloži, kje so tuši. Posteljo lahko izberem sam v etaži. Postelje so v dveh nadstropjih in vsa spodnja ležišča so že zasedena. Nekateri romarji že spijo, nekateri samo počivajo. Prostori so razgrajeni z ivernimi ploščami. Sliši se vsako smrčanje. Izberem si ležišče nad mlado Korejko, okoli petindvajset let ji prisodim. Bo ponoči izmenjava energije. Jing-jang. Razpakiram in vržem spalno vrečo na zgornje ležišče. Prosim prijaznega receptorja, da mi nastavi in vključi pralni stroj. Po treh dneh se je nabralo perila za eno dobro žehto. Cena pranja je 2,5 evra. Običajno je vedno dobro, da poprosite receptorja, da vam nastavi in vključi stroj, kajti vsak pralni stroj je imel nekakšne svoje nastavitve v španščini.

Na vrsto pride tuširanje. Dokaj lična in čista kopalnica s tuši in WC-ji glede na število ljudi. Po tuširanju pride na vrsto obvezno mazanje in masiranje stopal. To je vsakodnevni ritual in tretma nog. Če tega ne opravljaš redno in temeljito, kaj kmalu dobiš kazen – žulje. Na Caminu sem bil oborožen s štirimi mazili. Najboljše mazilo proti bolečinam je bil zame skandinavski gel, ki je prijetno ohladil vroča stopala. Dobite ga v vsaki lekarni. S tem mazilom sem se vedno namazal prvi rundi. Po kakšnih dveh urah ali zvečer pred spanjem še drugič: z 96 % Aloe vero Krauterhof gel ali s Konjskim balzamom iz Nemčije (pferdebalsam), ki ga dobite na ljubljanski tržnici. Četrta opcija je bila še Medexovo mazilo, a tega sem na poti uporabljal najmanj. Nekateri popotniki si namažejo noge še zjutraj, tik pred odhodom, a sam tega nisem prakticiral. Vzamem še ribje tablete ali ribje olje in ginseng. Vitaminski dodatki mi gredo bolj slabo, razen raztopljenih magnezijevih tablet v vodi.

V slabi uri je tudi pralni stroj opral umazanijo treh dni. Bos se odpravim po ulicah Pamplone v iskanju rezervnih sandal ali japonk in hrane za večerjo. Morda mi je namenjeno to bosonogo pešačenje po ulicah Pamplone, da pridem čim bolj v stik z Materjo Zemljo. V centru Pamplone ne boste našli kakšnih veletrgovin. Deležni boste samo majhnih prodajaln, in še to le na ulici calle Mayor. V športni trgovina s sandali nisi mogel plačati s kreditnimi karticami, tako je nakup tam avtomatsko odpadel. V naslednji trgovini so imeli poceni navadne japonke, samo za 6 evrov, a niso imeli moje številke. Ostala mi je še tretja trgovina. Japonke Mustang (nomen est omen) za 20 evrov in možnost plačila s kreditno kartico. Na Caminu ne priporočam nakupa kakšnih novih sandal. Tudi sandali morajo biti predhodno za to poti uhojeni, saj kaj kmalu lahko fašeš kakšen žulj. Prav tako ne boste imeli možnosti večje zapravljanja s kreditnimi karticami v Španiji, posebej ne na Caminu, v glavnem je tok denarja - gotovina. Za večerjo si kupim španski sir, kruh in pivo San Miguel. Znotraj alberga je tlakovano dvorišče z drevesom in klopcami, kjer lahko preprosto pomalicate.

Nekaj pred sedmo uro se odpravim še proti gotski katedrali Kraljevska sveta Marija (Santa Maria la Real), ki je bila v osnovi zgrajena v 12. stoletju. Poprej so bile na tem mestu cerkve in rimski tempelj, ki so bili občasno porušeni. Še sam ne vem, od kod mi toliko energije, da se grem še sprehajat po Pamploni. Katedralo od zunaj obnavljajo, zato sta oba dva zvonika zavita v gradbene odre. Katedrala je odprta. V katedrali odkrijem čudovite poltabelarne oltarje. Krščenje Jezusa, ponovno na levi strani. Na sredini, kjer stoji oltar, je baldahin, pod njima Marija in Jezušček. Sarkofag Navarskega kralja Carlosa III in njegove soproge kraljice Jehan Lome de Tournai. Veličastni oboki katedrale. A časa je premalo za intenziven ogled, ker cerkev že zapirajo. Mi bo usoda še kdaj dopustila čas, da si natančneje ogledam Pamplono, se ob tem hitenju sprašujem? Dušo mesta skorajda ne moreš spoznati v enem dnevu, še manj v popoldnevu.

Sprehodim se še do trga Kastilje (Plaza de Castillo) in navarskega parlamenta. Še naprej do trga Toros (Plaza de Toros), kjer stoji ring za bikoborbe in doprsni kip ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya. Proti koncu dneva uspem še fotografirati ulico Estafeta. Po tej ulici tečejo biki in bežijo pogumni fantje v času San Fermina od 6 do 14. julija. Ujamem tudi pravi španski bar. S stropa bara visijo pršuti. V Sloveniji bi takšen lokal tržni inšpektor takoj zaprl. V tem primeru so Španci veliko bolj lagodni. Španci pravijo, da so postali svetovni prvaki v nogometu, ker so njihovi nogometaši nori na pršut. Ubijaj in pojej. Nadaljevanka španskega filma Pršut. Ljubi in odidi.

Ob 21.30 pridem v albergue. Ob deseti uri albergue zaprejo, če ne prideš pravočasno ti zaprejo vrata in ostaneš zunaj. Marsikdo že spi. V postelji si pred spanjem dam reiki. Pomaga. Sanje sanjam. Sredi noči se prebudim, sem kot žareča peč. Vse žari od mene. Izmenjava energije poteka dobro, a najbrž tudi zaradi zmajeve črte in prehojene poti. Zjutraj vstanem ob šestih in se komaj skobacam iz tega drugega nadstropja. Kopalnica. Že prejšnji večer sem si vse pripravil vse stvari na obešalnikih, razen seveda sušečega perila, ki ga poberem zjutraj. Vzamem nahrbtnik, palice in gojzare in se odpravim iz albergue.

Gojzare obujem, a takoj ugotovim, da sem notri pozabil še vložke od gojzarev. Grem iskat vložke. Ko pridem nazaj ven iz albergua se začnem obuvat, za mano pride Korejka in me povpraša od kod sem. Odgovorim ji: »Iz Slovenije.« Nikoli slišala. Razložim ji položaj Slovenije, nekje med Avstrijo, Italijo ter Madžarsko in se posloviva. Slovenija je eksotična država nekje na svetu. Le zakaj je prišla ven? Da me povpraša od kod sem ali je izmenjava energij ponoči delovala. Ko sem na dihanju in na zmajevi črti, energija seže preko 40 metrov, ljudje pokašljujejo in kihajo, a dober meter in pol je že avtomobilsko gretje pod sedežem. Korejko bi lahko povabil, če gre z menoj hoditi, a sem se odločil, da hodim sam. Vseeno ji hvala, oba sva pridobila. In ulica svetega Mihaela me čaka še to jutro.

Zaznava poti: Od Viscarette do Larrasoane poteka pot po makadamu, manjši vzpon na Alto de Erro (cca. 15,3 km) in hoja po planoti do Larrasoane. Od Larrasoane do Trinadad de Arre poteka po makadamu ali deloma po gozdni poti ob reki Arga (cca. 10 km). Od Trinadad de Arreja in čez Villavo, ki je predmestje Pamplone vse do centra Pamplone je asfalt (4,5 km).

Po poti se pred menoj pojavljajo črni polži lazarji. Črni lazar totemska žival, je mistična zvrst duhovne živali. (počasi napreduješ, potrpežljivost, počasno jemanje stvari). Pušča sledove mavrične barve, ki se jih da razlagati kot znamenja. Lazar je veliki oddajnik, zemeljski in duhovni. Je nočna žival in povezan z luno. A tudi medicinska žival. Indijanci so ga uporabljali za zdravljenje zobobola. Položili so ga okoli ust, da se je plazil in izločal sluz, ki je omrtvičila ta predel obraza. Lazar ni posebej povezan s fizičnim svetom, ker nima hišice. Ne potrebuje materialnih stvari. Je, ko se premika in ne potrebuje zavetišča. Ima modrost samozaščite in skrivanja. Živi preprosto. Lazarjeva modrost vidi svet duhov in senc. Ne vidi oblik in barv. Vidi v popolni svetlobi in v sencah. Lahko nas uči o spolu in seksu. Lahko je moški ali ženska, ali oboje hkrati. Lahko se razmnožuje z drugimi lazarji ali sam. Neodvisen od spola in je dvospolen. V antiki je bil orodje za prerokovanje. Je simbol moškega semena, izvor življenja, tiha in počasna tendenca, ki se premika iz mraka v svetlobo.

Ko se spoji moško in žensko, je rezultat novo rojstvo. Ko se spojimo znotraj sebe, rodimo znotraj svetega otroka. Lazar nas spominja, da moramo dati rojstvo našemu notranjemu Svetemu otroku. Lazar je povezan s hebrejsko črko Jod. V kabalistični tradiciji črka Jod predstavlja sposobnost dotika in spolne združitve. V kabalizmu drevesa življenja se jod združuje s potjo puščavnika, tistega, ki kaže pot ali adepta. Ko se lazar pojavi kot totem ali glasnik, moramo biti odprti za višje vizije. Ta pot, pot puščavnika ter njen simbol in predstava prostora pred nami, nam daje možnost postati nova oseba. »Pripravljen sem sprejeti spremembe v svojem življenju.« Spomni nas, da prepoznamo in realiziramo razsvetljenje, ki je vedno prisotna znotraj nas.

In za medtek: zajec - hitrost in strah. To je bil resnično dan iskanja. Iskanje pijače, iskanje alberga, iskanja japonk. Ali sem iskal tudi kaj v sebi?

Ključne besede: zmajeve črte, ley line, dragon line, Zabaldica, Pamplona: albergue Jesus y Maria, trg Consitorial, ulica San Miguel, ulica Taconera.

Slika 1: ovce v prebujanju
Slika 2: pot
Slika 3: oltar v Zabaldiki
Slika 4: sveti Mihael
Slika 5: križani
Slika 6: želje v različnih jezikih
Slika 7: zahvala Aurigo
Slika 8: bela Madona
Slika 9: most in albergue v Arreju
Slika 10: vhod v albergue v Pamploni
Slika 11: postelja
Slika 12: pralnica
Slika 13: in sušilnica
Slika 14: mestna hiša Pamplona
Slika 15: kaducej
Slika 16: nova pridobitev mustang
Slika 17: krstitev
Slika 18: oltar
Slika 19: sarkofag
Slika 20: plaza toro
Slika 21: plaza Castilla
Slika 22: bar