Eno najzanimivejših obdobij evropske zgodovine nedvomno predstavlja prehod iz srednjega v novi vek. Med njiju se zgodovinsko umešča obdobje renesanse, ki je na stari celini sprožilo resnično revolucijo, saj je prineslo osupljive spremembe v umetniških kanonih, znanstvenem napredku ter pojmovanju religije in politike.

Čas sprememb

Ponovno je civilizacijska kača snela svojo staro, posušeno, srednjeveško kožo, da bi zasijala v novih barvah in oblikah. Ta proces, imenovan renesansa, predvsem zaradi svojih umetniških dosežkov, se je začel v severni Italiji, od koder se je presenetljivo hitro razširil po vsej Evropi. Kot pove že samo ime, beseda renesansa pomeni ponovno rojstvo in tako so jo razumeli tudi njeni sodobniki. Renesansa je predstavljala ponovno rojstvo vrednot klasične civilizacije po dolgem obdobju propadanja.

Italija je bila razdeljena na številne republike in mestne državice, ki so bile zaradi svoje majhne velikosti in povečane meščanske samozavesti primerljive z mesti klasične Grčije. K temu je treba še dodati, da je bilo to obdobje resnične krize. Čeprav krizo danes povezujemo predvsem z gospodarstvom, pa v grščini beseda "kriza" pomeni spremembo. In v 15. stoletju so se zares odvile številne spremembe na vseh področjih. Na tehnološki ravni naj kot primer navedemo uporabo smodnika in ognjenega orožja. Pojavilo se je strah vzbujajoče topništvo, zaradi česar so mestni zidovi postajali vse debelejši v nasprotju s preteklimi obdobji, ko so rasli v višino. To je povzročilo velike urbanistične in obenem tudi socialne spremembe.

Drugi pomembni primer tehnološkega dosežka je bil izum tiska. Neposredne posledice tega izuma so bile pocenitev knjig, njihova povečana količina in predvsem širjenje idej, ki so spremenile mentalne predstave ljudi. Zahvaljujoč tisku so postala dela, v katerih so bila zapisana do tedaj nedostopna znanja in filozofska literatura, številčnejša. Željnim znanja ni bilo več treba na konju prepotovati celotne Evrope, da bi lahko prebrali rokopis, shranjen v oddaljenem samostanu, saj so postali teksti veliko dostopnejši.

Že od nekdaj je preveč branja pomenilo nevarnost za oblast, ki si je želela pohlevnih sledilcev. To je že nakazal genij pisane besede Cervantes, ko nam je ironično razkril vzrok Don Kihotove bolezni – zaradi pretiranega branja in preskopo odmerjenega spanca so se mu posušili možgani, tako da je izgubil vsako razsodnost. Če ljudje berejo, lahko začnejo razmišljati, razmišljanje pa je izhodišče za delovanje. Zato pri takratni duhovni oblasti z monopolom nad izobraževanjem in prenosom znanja izum tiska ni ravno požel navdušenja. Izobražen človek, ki je mislil s svojo glavo, pri tedanji oblasti ni bil preveč zaželen.

Druga pomembna sprememba je nastopila s pojavom kompasa. Kompas je povzročil pravo revolucijo pri poznavanju zemljepisa in odprl nove horizonte. Portugalci so se odpravili na vzhod proti Japonski, Krištof Kolumb pa se je podal na zahod proti ameriški celini. V nekaj pičlih letih se je predstava o Zemlji popolnoma spremenila. Ne le, da ni bila več ploščata, temveč so ljudje spoznali, da je tudi večja, da so na njej tudi druge celine in ljudstva.

V istem času je Kopernik, med drugim tudi neoplatonist, razvil svojo heliocentrično teorijo, ki ni bila natisnjena in objavljena vse do njegove smrti leta 1500, vendar pa je bila že veliko pred tem razširjena znotraj posameznih krogov. Po Koperniku Zemlja ni bila več središče planetarnega sistema in je svoje mesto prepustila Soncu. To je navajalo na zelo drzno pomisel – če Zemlja navsezadnje ni tako pomembna, potem človek nenadoma ni več edini božji sin. Ali obstaja neskončno svetov, ki so prav tako naseljeni kot Zemlja?

Toda vsi elementi, ki smo jih našteli, še niso zadostovali za uresničitev tega revolucionarnega procesa, ki je bil morda najmirnejši, vendar je prinesel največ sprememb v zgodovini. To je proces, ki se je začel v severni Italiji sredi XV. stoletja. Zakaj se je razširil tudi na Španijo, Portugalsko, Anglijo, Francijo in Nemčijo? In zakaj je bilo žarišče tega požara, žarišče tega potresa zgodovine, imenovan renesansa, ravno v Firencah? Zakaj je bilo tako? Zakaj Firence in ne Valladolid ali Amberes?

Gemist Pleton in seme z Vzhoda

V XV. stoletju so se odvijali različni koncili, na katerih so skušali združiti rimskokatoliško in bizantinsko Cerkev. Vendar pa vse kaže na to, da so bili vzroki, zaradi katerih so bili takšni predlogi sprejemljivi, vsaj z bizantinske strani, v vedno večji potrebi po vojaški in denarni podpori za boj proti nezaustavljivemu turškemu širjenju. Janez Paleolog, bizantinski cesar, je za pomoč osebno zaprosil papeža Inocenca VI. in mu v zameno obljubil, da bo svojo Cerkev podredil rimski. Inocenc VI. mu je zato za šest mesecev posodil dvajset bojnih ladij s petsto jezdeci in tisoč pešaki.

Zaradi epidemije kuge, je bil združitveni koncil, predviden v Ferrari za leto 1438, prestavljen v Firence na leto 1439.

V bizantinski delegaciji, ki jo je vodil cesar Janez VI., je bil tudi Georgij Gemist Pleton, ki je zastopal osebnega cesarjevega svetovalca. Znotraj delegacije bomo posebno pozornost namenili predvsem njemu, kajti znano je, da Pleton ni pokazal večjega zanimanja za morebitno združitev obeh krščanskih Cerkev. Zdi se, da je sanjal o drugačnem politično-religijskem sistemu, ki bi temeljil na "krivoverskem" platonizmu s stoičnimi in hermetičnimi vplivi in ki bi lahko prinesel duhovni preporod sveta. Nedvomno je goreče zastopal Platona in na vso moč branil njegove nauke. Nikoli ni izgubil priložnosti, da ne bi z dialektično metodo skušal ovreči argumente tistih, ki so zagovarjali Aristotela. Glede morale se je pridruževal stoikom, glede politike in izobrazbe pa je globoko zastopal sistem antičnih Špartancev. Zaradi tega so ga pogosto označevali kot pogana in sovražnika krščanstva, tudi Bizantinci.

Njegova objava dela De platonicae atque aristotelicae philosophiae differentia je zanetila spore in njegovo delo O zakonih so obsodili na grmado. To delo se je navdihovalo v Platonovih Zakonih, v njem pa je Pleton skušal podati najveličastnejši ideal družbe in prenove na temeljih platonizma.

O Gemistu Pletonu ni veliko znanega, nekaj več podatkov pa imamo o njegovih delih, kajti bil je resnično vsestranski in izobražen učenjak. Povzemal ali komentiral je dela Apiana, Teofrasta, Aristotela, Diodorja Sicilskega, Ksenofonta, Porfirija in Dionizija iz Halikarnasa. Napisal je dela o teologiji, glasbi, retoriki, pogrebne govore in predvsem zemljepisne razprave, kjer še posebej izstopata Gestis Graecorum in Oracula Magica Zoroastris.

Gemist Pleton je bil tisti, ki je v Evropo ponovno prinesel neoplatonizem in hermetizem. Seme teh dveh filozofij je veter zgodovine ponesel z vzhoda proti plodni deželi Italiji, natančneje Firencam. Ravno Pleton je obudil spomin na antično modrost, klasično obdobje in potrebo po ponovni vzpostavitvi klasičnih vrednot. To je bilo po njegovem mnenju izvedljivo s t. i. metensomatozo, kot je sam imenoval renesanso, s ponovno obuditvijo klasične kulture, z duhovno, moralno in intelektualno prenovo.

Prenos bakle

Dobro pri tem skrivnostnem Grku je bilo to, da je s svojim entuziazmom "okužil" tudi številne druge in ustvaril skupino občudovalcev Platona in njegovih idej. V tej skupini je še posebej izstopal Cosimo Medičejski, ki je takrat vladal Florentinski republiki. Medičejci so bili družina bankirjev, ki so med drugim nadzorovali finance Vatikana in veliko trgovali s tujino. Pri Cosimu Medičejskem je bila posebnost ta, da svojega denarja ni vlagal le v to, da bi dobil še več denarja, kar ponavadi delajo vsi bankirji, temveč je svoj mošnjiček primaknil tudi pri podpori javnih del, bolnišnic in knjižnic. Pomagal je obetajočim študentom in revnim učenjakom sposojal denar. Poleg tega je bil tudi sam izredno izobražen in je kupoval stare rokopise, zbiral kipe, dragulje, rimske kovance ...

Marsilio Ficino je v svojem uvodu v prevod Plotinovih del opisal pogovore Gemista Pletona o platonističnih misterijih. V njem je tudi nakazal, da so ta dela na Cosima Medičejskega naredila tako velik vtis, da je ustanovil raziskovalno središče, namenjeno širjenju Platonove filozofije – njegova filozofija je bila namreč do tedaj skoraj popolnoma nepoznana. Tako je torej nastala Platonska akademija v Firencah.

Ta akademija je bila resnični izvir, iz katerega so se dve stoletji napajali pesniki, glasbeniki, slikarji, kiparji, arhitekti, znanstveniki, zdravniki, filozofi in humanisti. Vse omenjene spremembe na estetskem, znanstvenem in idejnem področju so bile možne zahvaljujoč članom Platonske akademije.

Akademija je začela delovati leta 1440 na enem od medičejskih posestev zunaj Firenc. V njej so se šolali velikani, kot so Argiropulo, Poliziano in Landini. Prvo, čemur so se posvetili, je bilo to, da so skušali pridobiti zanesljive rokopise vseh grških klasikov, po možnosti v izvirnem jeziku. Stotine grških knjig je pripotovalo iz Konstantinopla, odprave so se podale v skoraj vse evropske benediktinske samostane, kjer so za vrtoglave vsote kupovale zaklade antične modrosti. Ohranil se je podatek, da je nek milanski knjigarnar za eno kopijo Ciceronovih družinskih pisem zahteval 10 zlatnikov in da je Antonio Panormita plačal 120 dukatov za eno od del Tita Livija, za katero je moral prodati svojo vilo na deželi.

Epilog

Vpliv Platonske akademije v Firencah na impulz renesanse je bil neprimerljiv, veriga učitelj-učenec pa je bila v takšni ali drugačni obliki sestavljena iz številnih členov. Nekateri so že utonili v pozabo, nekateri pa so se slavno zapisali v zgodovino, kot so na primer Pico della Mirandola, Poliziano, Giordano Bruno, Agrippa, Paracelzus, Galileo, Erazem Roterdamski, John Dee, Lefèvre d'Étaples, Rabelais, León Hebreo, Cervantes itd.

Kmalu so bile ustanovljene tudi druge Akademije po vsej Italiji. Če so se Firence posvetile predvsem filozofiji, pa se je Akademija v Rimu, katero je ustanovil Bessarión in vodil Pomponio Leto, osredotočila na klasične študije in arheologijo, Giovanni Pontano se je zapisal v zgodovino z ustanovitvijo Akademije v Neaplju, v Benetkah pa je znameniti založnik Aldo Manucio za svoje zaposlene imel le eno pravilo – slavnostna srečanja naj potekajo v jeziku Platona, torej v grščini.

Kljub svojim razlikam pa je bilo vsem šolam skupno to, da so si prizadevale za razvijanje vrlin in obenem tudi pridobivanje znanja ter veščin. Njihov cilj je bilo moralno in intelektualno izpopolnjevanje. Platoniki so prevzeli baklo Aleksandrinske šole in v Evropo ponesli ogenj, z njim pa tudi luč Spoznanja, Ljubezni in Nesmrtnosti. Luč, ki odtlej ni prenehala svetiti, naj je tema, ki jo ovija, še tako velika. Italijanska renesansa XV. stoletja nam bi morala dati jasno slutiti, s katerimi orodji lahko zgradimo boljšo prihodnost za človeštvo.

Clemente González
www.akropola.org