Piše: Aurigo

Moj Camino (Sončna ali senčna stran 777 kilometrov) - Zmajeve črte po Caminu, Roncevalles
Misel dneva: Polni upanja

2. dan Orisson - Viscaretta (Biscaretta, Gerendiain Viskaretta) (28,31 km)

Zjutraj vstanem nekaj pred šesto uro. Mrak je še. Ponoči sem imel tri fazno sanjanje. Prvo se je začelo po 24. uri. Sanjam svojo nekdanjo popoldansko šefico in njeno mati. Sredi noči Rito, qubeško Francozinjo ter nekdanjo šefico in mojo sedanjo službo. Proti jutru Božansko. Zanimive, so te sanje. Sicer sem kar dobro spal. Iz lastnih izkušenj vem, da človeško telo, um, zemlja in prostor potrebujeta kakšnih 2 do 3 noči, da se navadijo en na drugega. Do takrat pa imaš slab spanec.

Ker je koča še zaprta, odidem na svojo pranayamo tik pod cesto. Štirideset minut porabim za svoje dihalne vaje, potem sledi umivanje. Že nekaj časa si želim, da najdem v Sloveniji, kje plac na 900 metrih, da oddiham svoje eksperimente na čistem »gorskem« zraku. Ob 7.15 odidem od koče. Ostali popotniki so ostali na zajtrku v koči. Asfaltna pot se počasi vzpenja. Hodim sam, tam pa tam se pripelje mimo kakšen kombiniran avto, verjetno pastirji. Na sosednjem hribčku, se s svojim laježem oglasi pes. Čez drevesa se vidijo ograje za krave. V grapi, vmes, teče potok in šumi. Temno oblačno je. Pot do Pic d'Orisson se vleče kot črevo. Dobro je, da ne sije sonce, zato pa bolj veter ostro piha. Ne bi rad gazil ta prelaz, kje po snegu ali hladnem dežju. Kakšna dva kilometra pred Pic d'Orisson (1.100 m), kjer stoji kip Vierge d'Orisson (device Marije), se pripelje lastnik ovac do pastirja. Iz hribčka ovce noro v tropu zbežijo od pastirja v dolino k lastniku. Najbrž je prinesel kakšno sol, da tako drvijo pomislim.

Kasneje, čez 15 dni mi Nemec pove, kako je zgrešil pot Camina v Pirenejih. Hodil je v dolini kakšno uro in pol, nazaj pa dve uri. Pri kipcu Marije, ki je postavljen na tleh ležečih kamnih, je potrebni iti desno. Prav začudilo me je, kako je lahko zašel, saj je kar dobro označeno križišče. Seveda sem sam imel s seboj knjigo angleškega avtorja Johna Brierleya, Camino de Santiago–The way of St. James, ki me je med branjem, že pred mojim odhodom opozorila na ta odsek. Čez kakšna dva kilometra naprej na desni strani zanimivo kamenje, ki si ga grem ogledati. Nazaj grede zmotim pri zajtrku žrebička s kobilo.

Ob križu (Cruceiro) se zavije na desno po makadamski poti, ki je dobro označena z rumenimi puščicami. Tukaj me prehiti Španec Miguel, to je eden od dveh Špancev, ki sem ju včeraj poslikal z Madžarkami. Miguelu prisodim okoli 32 let. Povprašam ga, kje ima prijatelja in kje sta dekleti. Zaupa, mi da jih je pustil nekje od zadaj. Še sedaj mi ni jasno kje so prespali? Morda, kar na planem, saj je bil Ferme v Hunteju zaprt, toda o tem ga nisem spraševal. Kako dobro hodi, me spomni na mojega prijatelja Pikija Jakoba. V copatah je. Žilav je. Kilometer in pol še do Frontere (Fuenteja oz. Col de Bentartea, 1.340 m), do francosko-španske meje in začetka Navarre. Hodimo čez bukev gozd, a bukve so na tej višini bolj šibke rasti. Tik pred Frontero ali Rolandovim vodnjakom se ustavim in pomalicam sir.

Sezujem gojzarje in dam noge na prepih. To sezuvanje gojzarjev, ko se ustaviš za daljši čas, od 5 minut naprej, je božji žegen za noge, če ne kaj kmalu dobiš kakšen žulj. Sedaj me prehitijo že romarji iz koče Orisson. Dve Francozinje z Angležem in kasneje še starejša Francozinja okoli 65 let ji dosodim. Poskočna je kot gazela za svoja leta. V nordijski hoji sopiha kot lokomotiva mimo mene. Tak, tak, tak, delajo palice. Za njimi še dva Nemca, s katerima bom zvečer večerjal. Ta dva prihajata iz Pieda. S Francozinjami se kaj kmalu srečamo in prehitevamo na poti v hoji do najvišje točke Col de Lepoeder (1.450 m), od koder seže pogled po dolini, na vas Burgueta. Vmes na vejah bukve opazim obešen par gojzarjev. Te so pa hitro omagali, pomislim. Vseeno snamem nahrbtnik, vzamem fotoaparat iz nahrbtnika in jih poslikam. Vsako takšno slikanje mi na koncu pobere najmanj 5 minut časa. Včasih prija, a včasih je le odveč. Takšnih obuvalnih odpadkov romarjev na poti ni veliko. Sam sem srečal kakšnih 6 obuval, od tega kakšne 3 pare gojzarjov, kar je precej malo za 800 kilometrsko pot in kako so nekateri imeli ožuljena stopala. Spustim se v dolino. Pot je strma, napol melišče prvih 500 metrov. Potem se pot razvije v čudovito hojo po gozdni zemlji. Na levi strani mi starejša Francozinja kriči, da ona ne more hoditi po tej poti, ker jo bolijo kolena in da gre po asfaltu. Razumem jo, tudi mene bolijo. V svoji hoji ostanem sam po bukovem gozdu. Med odpadlim bukovim listjem poslikam čudoviti vijoličasti cvet. Kmalu zatem začutim zmajevo črto. Je na kakšni tretjini poti do Roncevallesa in še druga zmajeva črta nekje na drugi tretjini. Spontano si začnem peti napev komada Toma Jonsa: Dalilah.
My, my, my Delilah,
Why, why, why Delilah,
I could see, that girl was not good for me
But I was lost like a slave that no man could free.

Tokrat solze niso potrebne, samo sreča in vzhičenje. Radost. Zgodbo naprej o Dalilah pa verjetno poznate.
Končno pridem do Roncevallesa (po baskovsko Orreaga). Pred menoj kar vznikne obzidje samostana. Brierley ime za to dolino prevaja kot dolino trnov ali trnja, pravilneje bi bilo dolina robidovja. Morda ga asociira ta dolina na Kristusovo krono. Jaz pa čutim, voham in vidim trnovo robidje v tej dolini. Kakšna je šele bila ta dolina pred 1000 leti. Za 15 kilometrov do Roncevallesa sem potreboval dobrih pet ur pol, saj pridem tam ob 12.40 uri, kakor, da sem na krajšem izletu. Brez odlašanja odidem do Casa Sabine (hiše). Takoj snamem gojzarje. Tudi ostali popotniki dajejo obuvalo z noge in počivajo. Želim se preobuti v sandale, a ugotovim, da sem eno sandalo pozabil na Col de Lepoederju. Ko sem še drugič fotografiral, sem jo obesil na trak za zapiranje pokrova nahrbtnika in se mi je očitno snela pri odpiranju nahrbtnika. No, ta je dobro, sedaj bom moral biti bos, upam, pa da bo kdo to sandalo prinesel v dolino. Je to znamenje, da moram hoditi bos ali da imam pretežak nahrbtnik, vsaj 18 kg ima. Vsak nosi toliko, kolikor zmore. Če ne, je že tako namenjeno, da moram bos hoditi. Bos si za šankom naročim Kas (*1) z limono in malo točeno pivo. To je pijača, ki odžeja in da energijo. Ko to spijem, pa še eno normalno točeno pivo. Za sosednjo mizo se pogovarjajo trije Nemci. Dva od njih sta me prehitela pri Fronteri. Tretji Nemec kaže svoje gleženj. Gleženj je zabuhel in otekel, kakor buhtelj. Z nekakšnim razočaranjem in otožnostjo pove, da je za njega Camino končan. Prvi dan pa fuč. Poučna zgodba, ki pove vse o tej poti: Camino te sprejme ali pa izpljune kot nepomemben delec v vesolju.
Odpravim se v cerkev svete Marije, ki je bila zgrajena v 12. Stoletju, celoten kompleks se po špansko imenuje Real Colegiata de Santa Maria. Portal nad vhodom v cerkev prikazuje Marijo z Jezusom, ob njiju stojita dva angela. V cerkvi so postavljeni čudoviti vitraži, vendar pridejo do izraza šele ko prižgeš luč, za kar pa moraš plačati en evro. Dobro so si to Španci zamislili. Na levi strani dva vitraža arhangela Mihaela. Na drugem okno z vitražem, Mihael s ščitom in kopjem, ki prebada zmaja. Na sredini pod baldehinom je postavljen oltar z zlato Našo gospo Ronvecallsko iz 14. stoletja (Nuestra Senora de Roncevalles). Ob strani oltar z apostolom Jakobom. Oltar ima na stebrih prečudovite zlate grozde. Pod njim pa krščanska simbolika:  slika gnezdečega belega pelikana, ki se kljuje v svoje telo, na mestu, kjer je srce, da s svojo krvjo nahrani svoje mladiče. Ob straneh, v kupoli so še prečudovite 16 listne rozete v vitražu. Bos po mrzli podu zapustim cerkev.

Nazaj grede fotografiram še spomenik na zmago iz 12. stoletja navarrske vojske nad Mavri. In kolo enega od kolesarjev - romarjev za Kompostelo. V povprečju je tako opremljeno kolo kolesarja in obloženo s temi kolesarskimi nahrbtniki, kot na fotografiji. Naredim še fotografijo svoje pariške majico, ki jo skupaj z dvema paroma nogavic odložim v smetnjaku. Roncevalles je kraj s kompleksom avguštinskega samostana, tremi cerkvami, cerkvenim albergom za 120 ljudi v eni sobi Caso Sabino in muzejem ter morda še kakšno hišo. Odpravim se naprej proti Burgueti.

Na sredini te vasi je cerkev svetega Nikolaja, ki je bolj podobna kakšnemu sakralnemu objektu iz skandinavske države. V Burgueti iščem kakšen bar. A vse je zaprto. Ura je okoli dve popoldne. Vas kot, da je izumrla ob tej uri. Španska siesta. To vasico naj bi obiskoval tudi Hemingway. Ne vem zakaj, lahko bi bila posredi samo kakšna ženska, v njej ne vidim nič takšnega,da bi ostal dlje kakor en dan. Zaradi iskanja bara zgrešim odcep za pot, ki je moral biti nekje na sredini naselja. Zato se odpravim kar po cesti. Mimo mene šibajo tovornjaki in kolesarji, sam pa strumno stopam po asfaltni cesti do Espinala ter bentim sam pri sebi. Ta nepozornost in hoja po asfaltu mi doda kakšen kilometer več poti, ker cesta naredi dober ovinek. Nikoli več ne zaidem. Tudi v Espinalu je vse zaprto, zato kar nadaljujem pot do Viskarette. Od sedaj naprej zelo pazim na rumene puščice in školjke, ki so markacija Camina.

Po Espinalu se vzpnem kakšnih 100 metrov nadmorske višine na hrib Alto de Mezquiriz. Pokrajina je čudovito zelena, hodim po gozdu in ob poljih. Spust iz Alta de Mezquiriz pa je ubijajoč. Pot se vije po zabetoniranih kamnitih ploščah. Vsak korak ti nabija v koleno in v prste na nogah. Verjetno so domačini dobili kakšna evropska sredstva za to neumnost in ustvarili največjo bedarijo, kar so jih lahko. Naredili so medvedjo uslugo romarjem in popotnikom. Ta odsek mi je po hoji in poti ostal v najslabšem spominu na celem Caminu. V Viscaretto pridem ob 17.30 totalno sesut. Ni šans, da bi šel do naslednje vasi Zubiri, kjer je albergue, do tam je še 10 km.

Prvo se ustavim v baru nasproti Case La Posada Nueva. Tam že sedi Francoz Marc, ki je tudi prespal v Orissonu, za drugo mizo dva Nemca. Moja runda iz Roncevallesa se ponovi in šele potem grem povprašat za prenočišče. V tem kmečkem baru odkrijem za mene najboljše špansko pivo San Miguel, varijo ga v Barceloni. Pa še imenuje se po mojem zaščitniku, ni čudno, da mi tako prija in odžeja. Sezujem se in hodim bos. Ko sezujem nogavice, vidim, da mi je zelo natolklo oba palca in druga dva prsta poleg na nogi. Vsi štirje nohti so rdeči od krvi.(*2)   Nemca me povprašata, zakaj hodim bos? Povem jima, da sem izgubil en sandal. Malo se ponorčujeta iz celotne zadeva. Potem pa običajni pogovor, od kod si prišel. Odpravim se poiskati prenočišče, v vasi ni duha in sluha o refugiuju, ki ga omenja vodnik. Ostane mi edina varianta kmečka hiša La Posada Nueva, ki sprejema romarje. A cena je kar zasoljena, 25 evrov prenočišče, večerja 10 evrov. Za večerjo tuhtam ali jo naj vzamem ali ne, na koncu se vendar odločim za večerjo, kajti za danes sem že sit sira. Kasneje moram ob večerji priložiti še 5 EUR za vino, ki ga spijemo. Gospodarica hiše mi je po obrazu znana. V Sloveniji dela v trgovini v Tušu. Prava španska matrona, z dvema otrokoma. Angleško ne ve, z rokami se vse zmeniva.

Dobim svojo sobo, s starimi hrastovimi tramovi, lesenim stropom in svežo posteljnino. Po namestitvi se stuširam. Toaleta s tušem in kadjo je užitek. Med tuširanjem še ugotovim, da mi je počila kožica med tretjim četrtim prstom na levi nogi. Vendar to uredim s propolisem in ranica se v naslednjih dni zaceli. Odidem še v trgovino po nakup sadja in pijače za jutrišnji dan. Trgovina je na koncu vasice, ko stopiš noter, kakor, da si prišel v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Čokoladno rjave omare stare vsaj petdeset let. Tu v tej trgovini, je edina stvar, ki mi je žal na tej poti, da nisem naredil fotografij. Vendar imam nekakšno spoštovanje do zasebnosti. Tri banane in sok. Cerkev svetega Petra je zaprta.

Večerja je ob 19.30. Na večerji se zberemo: še dva Francoza okoli 65 let z ženama in onadva Nemca iz bara. Zdravnik je iz Münchna, drugi nekje med Münchnom in Nürnbergom. Za prvo jed neka enoločnica, kasneje ugotovim, da je bila verjetno narejena iz artičok. Druga jed mešani zrezki s pomfrijem. Danes se mesu ne odpovem. Za konec še sir in sladica. Zraven odlično črno buteljčno vino, tako, da spijemo za povrhu še dve buteljki. Komunikacija poteka v nemščini in angleščini. Eden od Francozov je služil vojsko v Berlinu, zato ve nekaj nemščine, da Nemca z njim komunicirata. Sam se pogovarjam z Nemcema v angleščini. Drugi Francoz, ki ne zna nemščine, a obvlada par besed angleščine želi komunicirati v pogovoru, a to bolj slabo izpade. Nemca se na koncu malo šalita z menoj in drugi Nemec, ki je zdravnik kirurg pove, da bosta vino častila Francoza, ker sta bogata. Der Übermansch. Res se počutim kot Slovan. No, na koncu temu prevzetnemu zdravniku, malo povrnem, ko povem koliko sem plačal za sobo in če spita onadva skupaj za enako ceno ali pa je vsak plačal 25 evrov in če sta gaya? Ali kamerada po nemško. Zdravnik me malce pogleda izpod čela in uvidi, da je v svojih šalah prestopil mejo, zatem postane kar obziren. Saj je njegov prijatelj kar dober dečko, ampak te zdravniki so res polni samega sebe in tudi s tem ni nič drugače. Ta njihova zdravniška večvrednost izhaja iz tega, najboljši sem v osnovni šoli, najboljši sem v gimnaziji, sem na elitni fakulteti, med najboljšimi na faksu. In vse te šole še bolj podpirajo njihov ego. A dejansko živijo v samsari, utvari. Potem zavije beseda na nogomet.

Po večerji razmišljam, da tako ne bo šlo več naprej. Dve nočitve in odšlo je 65 evrov! Kje so tista prenočišča po 5 evrov in večerje za romarje po 7 evrov, o katerih toliko pišejo, da ne govorimo o gratis ali donativo spanju. Odslej naprej bom moral malo paziti, v kateri kraj bom prespal. Zvečer preden zaspim si dam reiki na izmučeno telo. Preden se potopim v spanec, v trenutku ko zaprem oči v temo, zagledam angela, ki me zaziblje v sen.

Zaznava poti: večji del poti po Pirenejih poteka po asfaltu, okoli 8 kilometrov, kakšnih 3 kilometre po makadamu in gozdna pot od Col de Le Lepoederja do Roncevallesa. Od Roncevallesa do Viscarettte makadam (14 km), od tega le zadnji del po zabetoniranih kamnitih ploščah dobrih dva kilometra. Dve zmajevi črte v gozdu pred Roncevalessu in čez samo cerkvijo v Roncevallesu. Drugi dan, ko si še spočit, se počutiš v tej odiseji, da bi lahko gore premikal, in to je šlo nekje do Burguete, Espinala, a to človeško upanje po 8 urni hoji pod težkim nahrbtnikom zbledi in izgine. Želiš si samo še priti na tvoj današnji zadani cilj in se spočiti.

Ključne besede: zmajeve črte, ley line, dragon line, Roncevalles.

Slika 1: pred Pic d'Orisson
Slika 2: francosko – španska meja
Slika 3: odpuščeni gojzarji
Slika 4: prelaz Col de Lepoeder
Slika 5: vitraž svetega Mihaela
Slika 6: Nuestra Senora de Roncevalles
Slika 7: oltar apostola Jakoba
Slika 8: pelikan
Slika 9: šestnajst listni vitraž
Slika 10: portal na vhodu cerkve
Slika 11: boj
Slika 12: romarsko kolo
Slika 13: moja odrabljena oranžna majica 33