Piše: AUrigo

MOJ CAMINO (Sončna ali senčna stran 777 kilometrov) – Zmajeve črte po Caminu, St. Jean de Pied
Maj. Nekaj po peti uri vstanem. Spakiram stvari v nahrbtnik in odidem iz družinskega hotela. Ponoči je v sosednji sobi vsake toliko časa zajokal otrok. Družina z dvema otrokoma. Predvidevam, da je bil njihov obisk Lourdesa namenjen zaradi mlajšega otrok, ki je jokal. Vrata hotela so odprta, torej me je lastnik hotela razumel. Ulice Lurda v jutranjem mraku samevajo.

Na ulicah ni žive duše. Stopam proti železniški postaji. Na postajo pridem ob 5.45, še dobre tričetrt ure do odhoda. Ožigosam karto na avtomatu. Na srečo sem karto za Bayonne kupil včeraj popoldne. Če bi spet gledal vozni red na železniški postaji, kakor sem to storil v Toulousu in napis odhoda ob 8.00 uri, bi to pomenilo, da bi danes iz Lurda odpotoval šele okoli 12. uri dopoldne.

Pred Paujem se začne vlak polniti s šolarji in šolarkami. Prevladujejo šolarke, njihovo jutranje govorjenje, je kakor ptičji ščebet ob svitanju novega dne. Samo ne vem, kaj imajo toliko za povedat. Vlak ima petnajst minut zamude. Po Franciji imam dve vožnji z vlakom in obakrat je imel vlak zamudo. Francoska netočnost. Petnajst dni mi romar Maj pove svojo prigodo potovanja z vlakom čez Francijo. Karto je imel kupljeno do Bayonna. V Nice bi moral prestopati. Ker je imel vlak zamudo do Nice, je seveda zamudil svoj vlak za Toulouse. Da se ga rešijo, so ga na železniški postaji v Nici, zato poslali z vlakom v Aix Provence,. V Aix Provence se znajde sam na železniški postaji. Samo stavba železniške postaje in nikjer nobenega. Vlak za naprej pa šele zvečer. Kakor je domiseln, se je na črno odpravil nazaj s prvim vlakom v Nico. V Nici je moral ponovno kupiti karto za Toulouse. Od srca sem se nasmejal tej njegovi prigodi s francoskimi železnicami. Pred kratkim v mesecu avgustu se je zgodila še ena francoska železničarska zgodbica: vlak, ki bi moral pripeljati v Milano, so v Nici narobe usmerili in potniki so se zbudili v Ženevi.

Okoli 9.00 ure prispemo v Bayonne ali Baiona, kakor ga imenujejo Baski. Kupim karto za St. Jean Pied, časa imam na voljo še dve uri in petinštirideset minut. Čez reki Adour ter Nive in mimo starih hiš z vzidanim lesenimi tramovi se sprehodim do bayonske katedrale Notre dame de Bayonne. Mogočna gotska katedrala z dvema zvonikoma in s čudovitimi vitraži. Nekateri vitraži so še iz 15. stoletja, vredni ogleda. Čudovita slika polaganja Jezusa v grob. V cerkvi imajo na ogled panele kopije Veronikinega prta. To je sedaj očitno v modi tudi v Franciji. Poleg katedrale je še samostan s čudovitimi oboki z osemkrožnimi rozetami. Nekako določim, da bi šla energetska črta v katedrali preko samega vhoda.(*1) Zatem pred mestno hišo spijem kavo in se odpravim nazaj proti železniški postaji.

Vstopim še v majhno cerkvico svetega Duha, ki je bila ponovno zgrajena v 15. stoletju. Predhodno je na tem mestu stal samostan iz romanike. Leži tik ob železniški postaji čez cesto. Sakralni objekt je skromno opremljen. Vendar v njej hranijo relikvije svetnice in mučenice Irene. Na levi strani cerkve naraven kip: Marija z detetom na osličku. Križev pot; slika kako Marija Magdalena in Marija snemata Jezusa s križa. Na sredini zanimiv kip Marije v modrem plašču z vzorci zlatih križev ter zlatih osemkrakih križev Marija ima na glavi zlato krono in v rokah nosi majhnega modrookega Jezusa, ki drži v levi roki zlato kroglo. Vse bolj občudujem te različne upodobitve Marije v različnih krajih, različnih identitet, skozi različna stoletja. Še bolj simboliko, ki se skriva za vrati zahodnega cesarstva. Pomeditiram. Same od sebe se spustijo solze sreče. Še sam pri sebi ne verjamem, da začenjam svojo pot. Čez to majhno cerkvico dejansko teče zmajeva črta, zato jo priporočam v obisk vsakemu popotniku, preden se nameni v St. Jean de Pied, da v njej zaprosi milost na popotovanju po Caminu.

Pred odhodom na železniški postaji na informacijah še enkrat preverim, ali bomo potovali v St. Jean Pied z avtobusom, kajti na displeju odhodov je prikazana neka druga reč, ki očitno ni vlak. Prijazna uslužbenka mi to potrdi. Zunaj pred železniško postajo čaka avtobus. Kot zaznam, železniško progo do Pieda popravljajo vsakih deset let. Ta štorija je opisana tudi v knjigi dveh slovenskih popotnikov Blagor vama, uboga reveža iz leta 2000. Kaj hočemo? Avtobus se zaradi tega med potjo ustavlja na vsaki železniški postaji.

V mislih se mi utrne Kreslinova pesem: »Še je čas, da izveš, kaj je bolje naj ostanem ali grem? Je modro nebo.« Pesem, ki me bo spremljala še ta dan in še kateri drugi dan, posebej v jutranjih urah, ko je potrebno vstati ob 6. uri in se odpraviti na pot. Je to le odraz trenutnega mojega stanja. Strahu? Ali stanje poguma, evforije? Da poti več ni nazaj, samo še naprej, naprej, Ultreya! Bogsigavedi?

Misel dneva: Na sončni poti sončna pripeka
1. dan Saint Jean Pied de Port – Orisson (7,716 km)
Zelena Baskija. Nekaj po eni uri se okoli 22 potnikov pripelje na železniško postajo v St. Jean Pied. Večina je romarjev, le kakšen domačin. Ne vem zakaj nas voznik ne pusti v centru mesta, ampak na odpelje na železniško postajo in moramo zato hoditi nazaj v hrib kakšnih 300 metrov. Strogo birokratsko. Urad za izdajo romarskih potnih listov (po špansko credentialov) je še zaprt. Odpre se šele ob 14. uri. Toliko časa še imam, da se sprehodim do vhodnih vrat svetega Jakoba ali po francosko Saint Jacquesa, ki so pod Unescovo zaščito. Tam, na njihovo željo poslikam dva Francoza. Nad mestom se vzdiguje Vaubanovo obzidje ali citadela. Ta francoski arhitekt je očitno deloval po vsej Franciji. Lansko leto sem občudoval njegovo mojstrovino na severovzhodu Francije v mestecu Briancon. V tem mestecu je bilo prečudovito, ob zvokih mladih bobnarjev, ki so se s tolkali sprehajali čez stari del mesta. Ustavil sem se v tistem mestu res v pravem času, da mi je njihova glasba dala še štiri ure moči, po celodnevni vožnji.

Po desetih minutah se vrnem nazaj pred urad, kjer so se že začeli zbirati ostali romarji. Točno ob 14. odprejo. Priznati moram, da so lingvistično lepo porazdeljeni in organizirani. Pri eni mizi se osebni podatki vpisujejo po francosko, pri drugi mizi po angleško in pri tretji nemško v Carnet de Pelerin de Saint –Jacques ali Credential del Peregrino, za katerega plačaš en evro. Prijazna prostovoljka me povpraša ali ostanem čez noč v njihovem zavetišču, odgovorim ji, da grem že danes na pot. Ponudi mi tudi zemljevid s prenočišči, a ji odvrnem, da imam knjigo o Caminu. Imam fiber raisen. Vreme je oblačno in pripravno za hojo. Pohajkovanja po Parizu, Toulousu, Lurdu, me je naredilo že čisto nervoznega. Če že danes naredim vsaj 5 kilometrov do Hunte, bo jutri vzpon mnogo lažji, ostane mi samo še 15 kilometrov do prelaza. Vzpon iz 170 m (St. Jean Pied) na 1450 metrov nadmorske višine na prelaz Col de Lepoeder z mojim nahrbtnikom ni mačji kašelj. Pred odhodom so mi priporočili sicer vzpon čez Arneguy, Valcarlos, ki ima samo 800 metrov višinske razlike do Roncevalessa, ampak rajši imam težje variante, za začetek. Med kamnitimi hiškami z rjavo-rdečimi polknicami se spustim v dolino. Nekatere hiške imajo vzidane lesene tramove v drugem nadstropju. Te srednjeveške hiške so mi bile vedno všečne. Blago rečeno: luškane.

Pred izhodom iz mesta oziroma vrati za Španijo se ustavim še v cerkvici Notre dame du Bout du Pont, ki je zgrajena iz rdečkastega kamna. Darujem svečo za mirno pot. Tudi ta cerkvica ima čudovite vitraže vzidane v dolge trimetrske odprtine. Prečkam most z divjo reko Nive. Ob poti so majhne turistične trgovinice. Zamika me, da bi kupil rdečo baskovsko čepico z napisom Pays Basque, a imam že tako pretežak nahrbtnik. Na križišču s smerokazi, kjer se ena pot odcepi za Arneguy in druga za Napoleonovo pot, po kateri bom tudi sam stopal, moram poslikati dva mlada Španca in še dve mlajši Madžarki. Danes sem očitno uradni fotograf v tem mestecu. Z njimi se prehitevam nekje do Hunteja, potem zaostanejo zaradi deklet.

Napoleonova pot je sedaj asfaltirana. Do kraja Etchebestea, ki je oddaljen kakšnih 3 kilometre od Pieda, me na dveh mestih pograbi jok. Ja, zmajeve črte, čutim njihovo energijo! Še danes mi je nekako žal, da se nisem sprehodil do cerkvice svetega Mihaela. Mnenja sem, da je na odseku do Etchebestea, kjer hodi popotnik, vsaj ena črta povezana s to cerkvico arhangela Mihaela. Tik pred Hunto se razjasni in žgoče sonce posije na popotnike. Začnemo se potiti, asfaltirana pot pa se vse bolj vzdiguje. Privatni hotel v Hunti je zaprt, zato se moram odpraviti naprej proti albergu Orisson. Sonce pa pripeka. Prehitijo me trije starejši Nemci. Dobro hodijo. Stare grče. Niti senca maščobe na njihovih telesih. Občutek imam kakor, da so to stari hribolazci po bavarskih Alpah. Na okoli pa se raztezajo zelena gola pobočja in vrhovi Pirenejev.

Kar naenkrat po cesti navzdol pri odcepu, prileti do mene Francozinja in mi pravi, da se ji je pokvaril avto. Če ji posodim mobitel. Ja, kaj se sedaj dogaja? Ko razmišljam, ali ji naj dam mobitel, edino zvezo s slovenskim svetom, ki je seveda na kartico, zato je sploh vprašanje ali bo koga dobila na klic. V tem z avtom prileti stari belolasi Bask s črno baretko, se ustavi ter jo odpelje in stvar je rešena. Že se odpravim po asfaltni poti naprej, ko mi začnejo mahati in kričati »camineroti« nad menoj, naj grem po bližnjici čez hrib. Skorajda zgrešim to kozjo bližnjico. Na stebričku ob cesti je samo belo črna nalepka z besedo Ultreya in školjko. V kolikor bi sledil gospe po asfaltu, bi naredil kakšnih 300 do 400 metrov več. Preveč v tej popoldanski vročini. Ali mi je zato bil namenjen ta dogodek, da me premoti?

Vzpon po bližnjici je strm, znoj teče v potokih, nahrbtnik mi leze iz hrbta, a lurdska voda pomaga v vročini. Nekako se privlečem do orientacijske table, kjer je veličasten pogled na sosednje hribe nad Piedom. Baigura (897 m), Garralda Mendi (470 m), Arradoy (660m). Zadnji kilometer naredim z veliko muko. Štejem vsak korak, okoli 1250 jih je. Kdo bi si mislil, da bo teh 10 kilometrov tako napornih. Vse je naenkrat spremenilo goreče sonce. Kaj bo šele jutri, pojutrišnjem, ko potrebno narediti 30 do 35 km na dan, se sam pri sebi sprašujem? Za teh 10 kilometrov, na kakšnih 720 m nadmorske višine sem porabil dobre tri ure. V albergu si kot prvo pijačo naročim šveps. Povprašam za prenočišče, albergue ima samo 18 postelj. Koča je zasedena, imajo še nekaj prostora v šotorih. Za kočo je postavljenih kakšnih deset šotorov iglujev. Prenočišče v šotoru, me stane skupaj z večerjo 24 evrov. Večerja 10 evrov in prenočišče 14 evrov. Ni ravno poceni za spanje v šotoru. Zaželim si, da ostanem vsaj sam v šotoru. To se zgodi. Usedem se na klop pred kočo in si naročim pivo. V sosednjem kombiju traficcu, kar na voznikovem sedežu drnjoha gospodar ekološkega alberga Bask Žak (Jacques). Ko se prebudi kašlja in kadi kot Turk. Prava baskovska faca. Takšen kakor sem si predstavljal Baske, izrazit obraz z močnimi brki.

Desno nad kočo se pasejo poniji. Za fotografijo zvabim mladega rjavo-belega ponija od črede. Energija, energija, dobrote. Kmalu za menoj pridejo še ostali romarji in ga začnejo čohati. Ob koči opazim vodnjak. No, lepo so nastavili to znamenje na vodnjaku. Če že ni zmajeva črta, ti teče vsaj simbolno voda, preko kače, ki ovija trizob. Nato pomislim, glede na prebrano literaturo, kako si romarji opomorejo s pitjem vode po Caminu. Ali bi bilo verjetno, da je večino vodnjakov postavljenih na zmajevih črtah?

V sobi za goste je lep zemljevid Španije in kakšna pot nas še čaka. Nekaj po osmi uri zvečer je večerja. Sedim na koncu robustne hrastove mize, kamor nas posedi gospodar Žak. Okoli 21 popotnikov nas je za glavno mizo. Za sosednjo mizo sedi še kakšnih osem ljudi, ki so prišli kasneje. Začetek večerje je dober, za prtiček dobimo na sliki žlehtnega rumeno zlatega zmaja, ki bruha ogenj. Žak nas nagovori in pravi, da je običaj v njegovi koči, da se moramo vsi predstaviti. Od kod prihajamo, kje smo začeli Camino in kaj je naš cilj. Večinoma prisotnih je Francozov. Zraven za okus še dve qubeški Kanadčanki, dve Belgijki in avstrijski par, ki je po mojem, zaradi njihovega medsebojnega žlobudranja prej madžarska manjšina iz obrobja Dunaja. Če bi zbral povprečje vseh naših let, je povprečje tam med 55 in 60 letom. Skoraj vsi so starejši od mene, razen dveh Francozinj mojih let. Smo med najmlajšimi. Vsi z gotovostjo v predstavitvenem govoru trdijo, da je njihov namen prehoditi Camino in priti v Kompostelo. Sam pa podam, da upam, da mi bo uspelo priti do Kompostele.

Večerja je mesnata, zato mi najbolj ne tekne. Enoločnica še gre, zrezek na koncu izpustim in pojem samo kuhan fižol. Je pa domača baskovska kuha. Zraven večerje dobi vsak pol litra črnega vina. Po koncu večerje moramo še zapeti pesem o Caminu. Pri pesmi nam gre najbolj od rok vzklik Camino, ostalo je pa bolj tako. Vino zaplapola v žilah in temperatura v sobi se vzdigne. Gospodar in playboy Žak, hodi okoli, prinese na mizo še liter vina, kakšno osamelo gospo malo uščipne in na ves glas vodi igro. Pomislim, koliko romark je stari Bask že položil? Če ste prebrali Jančarjevo knjigo Pav, jezuit in Katarina, so bila v preteklosti takšna romanja kar človeško pestra. Zapletem se v pogovor z qubeško Kanadčanko, ki je sicer po rodu Francozinja in je odšla iz Francije v Quebec pri svojih 25 letih. Skoraj vsi ostali prisotni ne govorijo angleško. Tudi kasneje se izkaže, da z angleščino bolj slabo prideš čez na Caminu. Španščina, francoščina je jezik Camina. Veliko je tudi Nemcev, Italijani pa tako in tako klatijo neko pol španščino in nimajo takšnih problemov s sporazumevanjem z domačini. Martina dela v General Electric in ima še dve leti do upokojitve. S prijateljico meni prehoditi Camino v 30 dneh, potem se mora vrniti nazaj v službo. Vsi so takšni optimisti glede Camina. Ob 10.00 se spravim spat. Skoraj je še dan. Se vidi, da se tukaj znoči eno uro kasneje kakor pri nas.
Zaznava poti: večji del poti poteka po asfaltu, okoli 7 kilometrov.

Ključne besede: zmajeve črte, ley line, Bayonne, St. Jean Pied de Port

Slika1: kip v katedrali mesta Bayonne
Slika 2: vitraž v katedrali
Slika 3: Marija na oslu v cerkvici svetega Duha
Slika 4: Marija v cerkvici svetega Duha
Slika 5: Ulica v St. Jean Piedu
Slika 6: Vitraži cerkve v cerkvi  Notre dame du Bout du Pont
Slika 7: Vrhovi Pirenejev
Slika 8: Vzpon
Slika 9: Albergue Orisson
Slika 10: Poni
Slika 11: Vodnjak s kačo
Slika 12: Zemljevid Camina po Španiji
Slika 13: Zlato rumeni zmaj