V Mehiški zaliv je od eksplozije na plavajoči ploščadi Deepwater Horizon, ki se je zgodila 20. aprila, izteklo že na tisoče kubičnih metrov nafte. Šele v začetku avgusta so uspeli zamašiti vrtino, iz katere je bila brizgala nafta, tako da je bilo ogromno škode že povzročene.

BP je sprožil intenzivno čistilno akcijo, a te so navadno sila potratne in neuspešne. Ko je leta 1989 potonil tanker Exxon Valdez na Aljaski, so vsem prizadevanjem navkljub uspeli očistiti in zbrati manj kot 10 odstotkov razlite surove nafte. Od tistih dni se metode čiščenja niso bistveno nadgradile, tako je pričakovati boljši izkoristek iluzorno.

Na globini 1500 metrov je voda ledeno mrzla, organskih hranil je malo, pritisk 150 atmosfer pa za živa bitja neznosen. Temu primerno uborni sta tudi flora in favna, saj uspevajo večidel zgolj psihrotrofi in barotrofi. V članku Deep-sea oil plume enriches indigenous oil-degrading bacteria (Globokomorsko razlitje nafte obogatilo avtohtone bakterije, ki razgrajujejo nafto), ki bo objavljen ta teden v reviji Science, so raziskovalci z Lawrence Berkeley National Laboratory opisali bujen mikrobiološki habitat, v katerega se je razvilo področje.

Velik del nafte se namreč zadržuje na globini 1000-1200 metrov, ker njena gostota previsoka, da bi se vsa prebila na površje. Prav tu so odkrili mikrobno aktivnost, ki je bistveno večja od pričakovane, in nekaj še neraziskanih vrst bakterij. Delo jim je olajšal BP, ki je za prvo pomoč v morje zlil na tone dispergenta COREXIT 9500 (vsebuje sorbitan, sukcinsko kislino, naftne destilate, propilenglikol in različne organske sulfonatne detergente), ki je nafto razbil v fino disperzijo, tako da jo lahko bakterije dosežejo z več strani.

Bakterije, ki so se nepričakovano močno razmnožile na tem področju, kot gorivo za svoj metabolizem uporabljajo različne ogljikovodike. Sorodne vrste bakterij poznamo že dlje časa, a so štele bolj med eksotiko. Predvsem si ni nihče mislil, da jih je toliko, da so tako prilagodljive in da tako hitro kolonizirajo novonastale naftne zaplate. V Mehiškem zalivu pa so tako aktivne, da je razpolovna doba prisotnih ogljikovodikov med 1,2 in 6,1 dneva. Največ je neopisane bakterije, ki je najbolj podobna vrstama Oleispirea antarctica in Oceaniserpentilla haliotis.

Vse seveda ni tako zlato, kot se sliši. Problem visoke mikrobne aktivnosti v morju je zmanjšanje količine raztopljenega kisika, kar hitro pomori preostalo življenje. Za zdaj je nasičenost s kisikom v področjih z novimi bakterijami 59 odstotkov, v okolici pa 67 odstotkov, kar je sprejemljivo. Tu smo imeli srečo, da v tistem delu morja ni veliko železa, ki je kofaktor encimov za razgrajevanje ogljikovodikov. Če bi ga bilo več, bi bila razgradnja hitrejša, a bi porabila skoraj ves razpoložljiv kisik.

Vir: http://slo-tech.com/