MANIFEST ob ustanovitvi Občinskega odbora Stranke Enakih Možnosti za Maribor

Obstaja čudovit zakon narave, da tri stvari, po katerih v življenju najbolj hrepenimo – srečo, svobodo in mir pridobimo tako, da jih podarimo drugemu. Naš navdih je ustanoviteljica Stranke Enakih Možnosti. Učimo se pri naši Eleni, ki prihaja iz ene od najbolj diskriminiranih skupin, katere nihče nikoli ničesar ne vpraša, saj tako ali tako menda nič ne morejo.

Kot pravi sama: »In ker nisem mogla zbežati, ker nisem imela fizične moči, da bi jih odrivala, sem lahko uporabila le um in razum, filozofijo, psihoanalizo, teorijo hendikepa.« Čeprav je morda slišati nenavadno in skoraj protislovno, pa so prav depreviligirani kot potencialni nosilci emancipacije in neodvisnosti posameznika privilegirani, saj jih družbena razmerja, v katera so vpeti in okvirji, v katere so ujeti, postavljajo in neposredno napeljujejo, izzivajo in silijo k uporu ter spreminjanju/izboljševanju obstoječega stanja.

Elena nas uči, da je etično biti kritičen do razmer v družbi, ki nas hočejo podrejati, onesposabljati, nam odvzeti moč in sposobnost ter pravico odločanja. Da se torej moramo odzvati na tiste procese in ideološke prakse, ki nas hromijo, odvračajo ali poneumljajo, da se lahko mimo nas nemoteno izvaja oblast elit.
Sramovati bi se morali, da se samo pritožujemo, da ni ničesar mogoče spremeniti na bolje. Sramujemo se lahko, da dovoljujemo očitne barabije in krivice.

Kajti če ravnaš tako, kot da ni nobene možnosti za izboljšanje, s tem zgolj zagotavljaš, da sprememb na bolje tudi zanesljivo ne bo. Ali se bomo res pustili še naprej poniževati in prepričevati s strani raznih uradnikov in predstavnikov elit, ki nam dopovedujejo, da nima smisla izgubljati časa za ubadanje s politiko, z zapletenimi sistemi odločanja in vladanja, ki jih tako ali tako ne bomo nikoli razumeli?! Pri tem malomarno zanemarjajo dejstvo, da se človekove pravice in stopnja kultivirane demokratičnosti merijo po pravicah do vključevanja v družbo in v družbena dogajanja in ne po izključevanju.

Elene težka bolezen ni omejila, ampak je postala to, kar je; prav njen primer nam dokazuje, kaj nas sploh dela ljudi in svobodne državljane. Volja za spremembe in volja za svobodo, za enakost priložnosti in možnosti med enakimi. Prav utvara osvoboditve od politike in slepilo o neodvisnosti od politike nas lahko zasužnjita; in to je v »sodobni« in »razviti« družbi strategija gospodarskih ter političnih elit, s čimer se vsak dan soočamo tudi pri nas in se tega boleče vse bolj zavedamo.

Demokracija namreč ni večna in nekaj samoumevnega, marveč je celo skrajno krhka in lahek plen oblastnikov, če smo vsi drugi lahkomiselni. Prepričanje, da je demokracija neranljiva, naša enkrat za vekomaj priborjena in neodtujljiva pravica, nas privede k temu, da dovolimo, da jo ponovno izgubimo.

Klečeplazenje in udinjanje vsiljenim avtoritetam pa nas dela neenake! Prav simptomatično je prepričevanje političnih elit: verjemite nam, nujno je, ni alternativ, ni rezervnega scenarija, zaupajte nam, treba je (TINA – There Is No Alternative). Vsakemu drugačnemu stališču pa takoj pripišejo, da izvira bodisi iz sebične strasti ali iz nevednosti. Skratka, prav in zveličavno je edino to, kar dela elita. Ta pa ljudi uspešno odvrača od politike, od aktivne participacije s tem, da se jih demoralizira, depolitizira, celo diskvalificira, naredi brezbrižne in nezainteresirane ter tako poskrbi, da se preveč ne vmešavajo v stvari, ki zadevajo le velike, močne, mogočne, da Oblasti pustijo in prepustijo Oblast, tudi ali predvsem nad njimi samimi.

Ljudje se nekako po naravi izogibamo premišljevanju in ubadanju s težkimi temami. Morda se nekoliko razburimo in potem je to to, saj se tako ali tako ne da nič narediti. In tako se ljudje ne zavedajo, da je moč na njihovi strani, da je bitka že dobljena, česar pa se premalo zavedamo je, da gre največkrat le za osebno odločitev glede odnosa predvsem do nas samih in šele nato do drugih in širšega okolja. Ali se sploh kdaj vprašamo, kaj pravzaprav politika načrtuje z nami?!

Postavimo se po robu splošni apatiji, mlačnosti in brezbrižnosti, zahtevajmo soudeležbo v javnem življenju in upravljanju skupnih stvari. Moč imamo namreč ljudje takrat, ko nehamo nemočno opazovati, kaj politične in gospodarske elite počnejo v našem imenu. S tem spoznanjem lahko prisilimo vsakršne oblastnike, da odgovorneje opravljajo svoje naloge v korist državljank in državljanov in služijo nam, ne pa da z nami in nad nami gospodujejo!

In potem se nam zgodi vedno nižja volilna udeležba, zaradi katere lahko interesno ali aktivistično organizirana manjšina glasuje po volji politične elite in tako pasivni večini vsili začrtane odločitve, ki jih praviloma ne razume tudi sama.

Formalna Demokracija se kaže zgolj kot orodje, ki ga uporablja oblast (elite), da nam perfidno vsilijo svojo vladavino, nadvlado, in skladno s tem bo oblast vedno le takšna, kot je, le na podlagi interesov elit, ki nam vladajo in ji formalna demokracija služi le kot podlaga za legitimnost in pravno podlago za njeno delovanje. Tak sistem pa se uveljavlja ne le kot politični, marveč tudi kot kulturni in ekonomski model.

Najbolje deluje, kadar obstaja formalna volilna demokracija in navidez svobodno tržno gospodarstvo, zato da se prebivalstvo z inflacijo raznovrstnih informacij in dogajanj (katerih cilj pa ni uvid, ampak slepitev in dezinformacija) odvrača od relevantnih informacij (vsiljevanje vsestranskega potrošništva), dostopa in angažiranih javnih forumov, ki so nujni za pomembnejše sodelovanje pri odločanju. Sloveniji pa vlada še ena posebnost, da namreč od soodločanja 'odrivajo' tudi politične centre, ki niso blizu Ljubljane, tako na strankarski kot na vladni ravni!

Porog demokraciji je tako popoln
Slovenijo si lobiji in elite prilaščajo z vsiljevanjem neenakosti, in to tako, da nam manjšajo že pridobljene demokratične in socialne pravice, prav vsakemu Slovencu pa znižujejo moralo in niti še ne razvito državljansko zavest. Velikokrat tako lahko slišimo primerjavo med politiki in svinjami, ki si prizadevajo zgolj za to, da ostanejo pri 'koritu'. Žal smo imeli to izkušnjo že v nekdanjem 'našem samoupravnem socializmu po meri človeka' in demokratizacijo in državno osamosvojitev so elite razumele zgolj kot delitev plena in 'prilaščanje korita', iz katerega zajemajo.

Naš pogled na politiko pa je, če ostanemo pri enaki prispodobi, da 'razbijemo' samo zamisel o koritu, tako da bo vsak enak pri zajemanju iz rezultatov svojega dela in v participaciji pri urejanju javnih zadev! Ne gre nam namreč za premišljevanja o dilemi 'Narobe svet ali Na robu svet'; to zdaj ni več vprašanje. Gre nam za to, da ta svet resnično izboljšamo. Enoumje je namreč v resnici po opredelitvi le eno, gre za različne pojavne vsebine, ki pa delujejo na istih načelih prevlade in izključevanja. Še posebej, ker smo se v naših krajih nedavno tega uprli in osvobodili enega nedemokratičnega režima in diktata; in glej ga zlomka, že takoj ga naivno zamenjujemo z drugim še bolj zaslepljujočim in perfidnim!

Biti resnično svoboden in neodvisen je nekaj, čemur, se zdi, so se ljudje že odrekli in odpovedali, to hrepenenje nam prebudi le še neposredno izzvana upornost. Hrepenenje po svobodi in neodvisnosti pa uspešno zamenjuje stremljenje po ugodju, lagodju, predajanju vsakovrstnim užitkom. Pripravljeni smo sprejeti celo neke 'nove gospodarje', ki naj mislijo za nas in namesto nas, in nas odrešijo bremena in odgovornosti za svoje/naše življenje in družbena dogajanja. Take režime pa ne imenujemo demokratični in je za njih zgodovina že našla povsem drugačne nazive in poimenovanja.

Demokracija lahko namreč dosega svoje učinke in namene le preko dejavne soudeležbe državljank in državljanov, ki se povezujejo v različne organizacije in si v njih izmenjujejo mnenja, oblikujejo stališča ter uresničujejo interese. Osebna svoboda, individualnost, skrb in odgovornost zase, za svoje življenje in dejanja vsebuje odnos in skrb za drugega/druge, spoštovanje drugih.

Pri tem zloraba oblasti ni dopustna, saj jo mora tisti, ki skrbi zase, izvajati najprej nad samim seboj, se samoomejevati, šele nato lahko upravlja z oblastjo nad drugimi. Ne smemo spregledati, da v zadevah politike vsi skupaj ne plačujemo le davkov v denarju, ki nam jih država predpisuje, namreč še veliko več plačujemo v 'davku' izgubljenih priložnosti in izgubljenih sanj in hrepenenj naše pa tudi preteklih in prihodnjih generacij, kar je lahko za nas in za državo veliko pomembnejše in usodnejše.

Živa politična kultura potrebuje 'infrastrukturo', ta pa se utrjuje s tradicijo, ki se pri nas šele mora ustrezno razviti, potrebuje angažirane družbene skupine, dostopne knjižnice, brezplačne javne šole, sosedske organizacije, zadruge, javne prostore in srečevališča, prostovoljne zveze in sindikate, da državljanom ponudi oblike sestajanja, občevanja in vplivanja na druge državljane.

Ne smemo se odreči političnemu delovanju in aktivizmu, ne smemo biti le objekti katerekoli politike, anonimni predmeti političnega delovanja drugih interesov, discipliniranja in upravljanja! To bi namreč pomenilo, odreči se nam samim, naši skozi stoletja težko pridobljeni pravici do izbire in soodločanja, pustiti se voditi in usmerjati, podrediti se, postati zgolj statistični podatek ali vzorec javnomnenjske ankete (manipulacije), viničar, tlačan, podložnik, suženj. To pravzaprav pomeni odreči se demokraciji kot idealu. Ob tem pa smo že po opredelitvi družbena bitja in torej vedno že tudi politična bitja.

Zato vas iz srca vabimo, da se nam pridružite, da bomo močnejši v skupnih prizadevanjih ter v boju za lepšo prihodnost naše dežele in naših otrok!

Pravičnosti nikoli ne zamenjamo za Mir,
saj priznavamo samo plemeniti
Boj, Boj pravičnega za pravico!

Občinski odbor stranke SEM za Maribor

Poziv prebivalcem Maribora za podporo pri lokalnih volitvah!