Sredi avgusta vsako leto poteka katoliški praznik Marijinega vnebovzetja. V katoliški cerkvi Marijo označujejo kot nebeško kraljico. Jezus iz Nazareta o Svoji materi ni govoril kot o „božji materi“, ampak je to bila Marija, preprosta, skromna, Bogu predana ženska iz ljudstva.

Ali morda kult in čaščenje Marije z vsemi atributi – nebeška kraljica, mati božja, božja porodnica – služi temu, da nekako kompenzira globoko vsajeno slabo vest katoliške cerkve: zaničevanje žensk, ki traja že od ustanovitve cerkve pred skoraj dva tisoč leti. Nekaj žaljivih izjav o ženskah lahko preberemo v knjigi Katoliška cerkev in spolnost, avtorice Ute Ranke-Heinemann: »Tomaž Akvinski (+1274) je dejal:

»Žena je samo pomoč pri ploditvi in koristna v gospodinjstvu, za moževo duhovno življenje je brez pomena. Z otroki ji je dana tudi kuhinja, cerkev pa se po cerkvenih očetih razume sama od sebe.« Po mnenju Avguština mnogoženstvo ne nasprotuje redu stvarstva, pač pa mnogomoštvo. Kajti soproge so, tako meni, služabnice svojih mož. »Noben suženj pa nima nikdar več gospodarjev, pač pa ima gospodar več sužnjev.

Tako tudi nismo še slišali, da bi svete žene služile več živim soprogom, pač pa beremo, da so številne svete žene služile enemu soprogu… To ni zoper bistvo zakona.« Papež Janez XXIII. zapiše leta 1895 (kot štirinajstletnik) v svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo sorodstva.« Za zapostavljanje žensk pozna Cerkev še druge ukrepe in prepovedi.

Sinoda v Elviri z začetka 4. stoletja je v kanonu 81 določala, da ženske v svojem imenu ne smejo prejemati in pošiljati pisem. Tudi las si ne smejo striči (Sinoda v Gangri, 4.st.). Hefele: »Apostol Pavel vidi v 1. Pismu Korinčanom (11,10) v ženskih dolgih laseh, ki so jim dani kot naravna tančica, znak njihove podložnosti možu.« V samem jedru diskrimacije žensk v Cerkvi je ideja, da so ženske pred svetim nekaj nečistega. Klement Aleksandrijski (+215) piše: pri ženski »mora že zavest o njenem lastnem bistvu izzvati občutek sramu«.

Teolog Albertus Magnus je bil velik sovražnik žensk. Takole je trdil: »Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva.« Zaradi »defektnega razuma«, na kakršnega, razen pri ženskah naletimo »tudi pri otrocih in duševnih bolnikih«, ženska po mnenju Tomaža Akvinskega tudi ne more biti priča pri podpisovanju oporoke. Tudi otroci morajo upoštevati izbornejšo očetovo kakovost: »Očeta je treba bolj ljubiti kot mater, saj je oče aktivni, mati pa pasivni ploditveni princip.

« Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine. Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«. Svetnik in cerkveni učitelj Krizostom: »Ni se dobro poročiti. Kaj je žena drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, zaželena nesreča, hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomanjkljivost narave, prebarvana z lepo barvo.« Avtorja »Čarovniškega kladiva sta mnenja, da »bi bil svet, ko ne bi bilo žensk – tudi če ne upoštevamo čarovnic -, odrešen premnogih nevarnosti.

« Če se celovito ozremo na represijo proti ženskam, na njihovo zatiranje, diskriminacijo in sataniziranje, potem se nam pokaže celotna cerkvena zgodovina kot ena sama dolga veriga samovoljne vladavine omejenih moških nad ženskami. In ta samovoljna oblast se tudi danes nemoteno nadaljuje.« Glede na vse te izjave, je najbolj neverjetno, da mnoge ženske še vedno podpirajo katoliško cerkev. Ali lahko rečemo, da je to neke vrste duhovni sadomazohizem, pri čemer je sadist cerkev, mazohist pa ubogljiva in poslušna katoličanka? Ženske, osvobodite se iz te duhovne ječe!

Daša Žugelj, Piran