Večina ljudi se prišteva k ljubiteljem živali: ker so živali tako prisrčne, tako pripadne človeku, tako hvaležne za njegovo naklonjenost, ker imajo tako mil pogled. Zaradi utirjenega stereotipa so le določene živali deležne teh globokih človekovih čustev, nad preostalimi vrstami pa ne zadržuje svojih atavističnih nagnjenj: predatorstva, odevanja v krzno, sadizma…

Če kravi, ki svoje dete neposredno po skotitvi umije, to dete odvzamemo, svojo žalost izraža z jokom. Zato »pridelovalci mesa« telička odvzamejo materi preden ga utegne umiti in ga nato po mučnem transportu, še kar s popkovino, predajo klavnicam ali ga stlačijo v vzrejališče, kjer zaradi žeje popije veliko slane brozge, da ga lahko hitro vzredijo in zakoljejo ter »predelajo« v hrano za predatorja – človeka in njegove predatorske ljubljenčke.

Za enake potrebe končajo tjuljnji, ki jih s palicami do smrti potolčejo »junaški športniki«. Mlade tjuljnje pa na prav tak sadističen način pokončajo za zadovoljitev atavističnih potreb neprosvetljenih feminink, modnih obešalnikov, ali celo kronanih glav.

V Sloveniji smo priča sadističnim izživljanjem nad živalmi atavistično determiniranih ljudi; beremo: umoril štorkljo, njen mladiček ostal sirota; ali: odvrgel mlade krokodile; ali številni primeri mučenja mačk in psov; ali hobby streljanje gojenih živali; ali masovni odstrel medvedov… Bo človeku sploh kdaj dano učlovečenje?

Blanka Prezelj