V neki oazi je živel mož, ki je v blagostanju užival dneve svojega življenja. Živel je odmaknjeno življenje in je bil zadnji član družine, ki je vztrajal v tej neizprosni divjini. A kaj kmalu je sušno obdobje pregnalo mir in izobilje ter omogočilo puščavskemu pesku, da je osvojil precejšen del oaze.

Kljub nevarnosti, da bi se še preostala plodna tla spremenila v puščavo, je vztrajal in živel v prepričanju, da je nemogoče, da bi oaza izginila, saj so se v njej rodili in umrli številni njegovi predniki, pa jih je vse preživel. Nekega dne pa je v oazo prispela karavana s kamelami. Medtem ko so se živali napajale v bližnji mlakuži, in popotniki uživali zaslužen počitek, so mu podali naslednji predlog.

Povabili so ga s seboj, saj so bili namenjeni k Nilu, kjer bi natovorili živila, ki jih globoko v puščavi pač ni moč pridelati. Zaradi zmotnega zaverovanja v preteklost, se ni pustil pregovoriti. Čez mesec dni, ko je presahnil še zadnji vodni vir, je puščavski pesek zavladal v nekoč zeleni oazi in pokril ves pridelek. Ob nastopu lakote, se je z zadnjim mehom vode odpravil proti Nilu, a bilo je prepozno, veliko prepozno. V zadnjih izdihljajih so ga našli Beduini, ter ga odpeljali v svoj dom - v puščavi. Do konca tuzemljskega bivanja je živel pri njih, ter veroval v prihodnost, ki je obstajala le v preteklosti.

Včasih je potrebno storiti našim mislim nerazumljiv korak ter stopiti na pot, ki še ni tlakovana, zajadrati v smeri vetra, pa čeprav dvomimo v njegovo pravilnost.