Resnično srečnih je le 5 odstotkov parov
Vsi si želimo biti srečni v partnerskem odnosu. Naša največja želja je najti idealnega partnerja. Vendar, ali tak človek sploh obstaja? O tem smo se pogovarjali z mag. Andrejem Trampužem in Majo Trampuž iz Centra za kakovost odnosov. Iluzorno bi bilo pričakovati, da nam bo kdo drug pričaral pravljico. Pogledati moramo vase, pravita terapevta in (srečna) zakonca.

* Koliko ljudi je zares srečnih v partnerskih odnosih?
Andrej: “Raziskave kažejo, da je želja biti v dobri partnerski zvezi na vrhu seznama želja tako pri samskih kot pri tistih, ki imajo partnerja. Težnja po povezanosti je ena najnaravnejših in najpomembnejših človekovih potreb. A po nekaterih statistikah le pet odstotkov ljudi čuti, da so v svojem partnerskem odnosu res srečni.”

* Koliko parov obupa in se razide?
Maja: “Obupa mnogo ljudi, velikokrat celo tisti, ki ostanejo skupaj. Po nekaterih tujih podatkih razpade polovica parov, pri nas statistike govorijo o približno tretjini razpadlih zakonov. Vredno je razmisliti tudi o podatku, da razpade 60 odstotkov drugih zakonov ter 83 do 95 odstotkov odnosov, ki nastanejo iz skoka čez plot. To, da zamenjamo partnerja, še ne pomeni, da bomo prišli do tistega, česar si v partnerskem odnosu zares želimo.”

Andrej: “Sreča v partnerskem odnosu ni toliko odvisna od izbire partnerja, temveč od naše pripravljenosti, da pogledamo vase. Poiskati moramo vzroke, zakaj smo v situaciji, v kateri smo. Zbrati moramo pogum, sprejeti odgovornost in stopiti na pot lastne transformacije. Seveda je veliko darilo, če se partnerja za to odločita skupaj. A tudi če sami pridobimo novo znanje in veščine ter naredimo nekatere korake na poti osebnega zorenja, lahko to pomembno vpliva na našega partnerja. Nemalokrat se nam partner kasneje tako ali drugače pridruži.”

* Kaj pa pari, ki niso srečni, a se ne razidejo?
Andrej: “Mnogo ljudi zdrsne v neko paralelno življenje. Skupaj poskrbijo za preživetje, otroke, dom, izginejo pa bližina, radost, intimnost, navdušenje … Ker je praznina boleča, nehote pridejo prav otroci in ukvarjanje z njimi, pa milijon opravil po hiši, televizija, prekomerno delo, razni hobiji ali celo skoki čez plot in različne zasvojenosti. Vse to počnemo, ker ne najdemo poti do tistega, česar si zares želimo. S tem se vsaj do neke mere izognemo bolečini. A rešitve vse to ne prinese, kvečjemu za nekaj časa odloži reševanje problema.”

* Podatki niso ravno vzpodbudni. Čemu tako stanje?
Maja: “Predvsem zaradi tega, ker nimamo dovolj znanja in veščin, ki bi nam pomagale učinkovito ravnati v različnih situacijah. Ne znamo si ustvariti tistega, kar potrebujemo. V naših ravnanjih se velikokrat zrcalijo izkušnje iz primarne družine, te pa niso bile vedno najboljše. Včasih imamo določeno teoretično znanje, a nam manjka veščin, s katerimi bi to pripeljali v prakso. V resnici je najpomembnejše, da se naučimo novih vedenjskih strategij, ki v praksi vodijo v izpolnjujoče odnose. To pomeni, da ne samo vemo, kaj bi bilo prav, temveč da to tudi dobesedno in potrpežljivo vadimo, ne glede na to, ali tudi partner to počne ali ne. Prevečkrat namreč svoje vedenje pogojujemo z vedenjem partnerja. Če bo on, bom tudi jaz, dokler ne začne ona, tudi jaz ne bom, če bi me imel rad, potem bi …”

Andrej: “Bistveno vprašanje v življenju je, ali želimo nadaljevati po starih vzorcih in čakati na spremembe pri drugih ali pa se odločimo delati na sebi. Samo na ta način bomo spremenili situacijo, v kateri smo. Če tega nismo pripravljeni storiti, lahko čakamo zelo dolgo. Seveda to ne pomeni, da moramo potlačiti vse svoje potrebe in narediti vse sami. Tudi to, da izrazimo svoje potrebe in partnerja prosimo za pomoč na varen in razumljiv način, je veščina, ki jo moramo osvojiti. Dejstvo pa je, da je za vse to potrebna naša zavesna odločitev in pripravljenost vložiti določen trud.”

* Začne se seveda bolj optimistično, z močno privlačnostjo in zaljubljenostjo. Kaj se takrat dogaja?
Maja: “Ko se zaljubimo, pride v našem telesu do izrednega stanja. Določene substance, kot so testosteron, oksiticin, fenilalamin in druge se začnejo izločati v močno povečani meri, kar vpliva na medsebojno privlačnost in potrebo po spolnosti. Počutimo se povezani in varni. Kot bi bili na nekakšnih naravnih poživilih. Ne potrebujemo veliko spanca in hrane, pa se vseeno počutimo kot v devetih nebesih. Pogosto imamo občutek, da smo našli tisti manjkajoči košček, ki smo ga potrebovali za popolno srečo. Zdi se nam, da se s partnerjem od nekdaj poznamo, da drug brez drugega sploh ne bi mogli biti.”

Andrej: “V resnici se na neki način že poznamo. Izkaže se, da se zaljubimo v človeka, ki ga naše nezavedno izbere po podobi, ki se v nas vtisne v otroštvu. To podobo sestavljajo različne izkušnje, občutki in misli, lastnosti ljudi, ki so skrbeli za nas, značilnosti odnosov, s katerimi smo se srečevali. Te izkušnje sestavljajo tako lepi kot boleči občutki. Na nezavednem nivoju hrepenimo po lepih izkušnjah, po drugi strani pa si želimo zaceliti boleče rane. In izkaže se, da naše nezavedno pomoč pri celjenju starih ran najlažje sprejme od osebe, ki je dovolj podobna tej naši sliki. Zato ima partner in partnerski odnos ogromen pomen. Če zmoremo biti ljubeči na način, ki ga partner resnično potrebuje, potem se celijo tudi globoke rane in občutki so čudoviti. V nasprotnem primeru pa partnerski odnos postane velika nočna mora, saj drug drugemu pritiskamo na najbolj boleče točke.”

* Je torej partner sploh lahko pravi ali napačen?
Maja: “Preden sem se srečala z metodo Imago, sem bila prepričana, da nekje živi moja duša dvojčica, in da je to, na koga naletiš, odvisno od sreče. Zdaj vem, da je ta sreča v prvi vrsti odvisna od mene same. Ko znamo voziti, lahko vozimo katerikoli avto. Podobno je v partnerskih odnosih. Napačno je velikokrat naše vedenje, in prav tu se skriva potencial za spremembe.”

Andrej: “Mnogokrat nas na človeku pritegne tisto, kar nam manjka. Če smo zaradi izkušenj iz otroštva bolj zadržani, nas pritegne nekdo, ki je odprt, komunikativen in izraža svoja čustva. In obratno, če smo zelo čustveni, kar pomeni včasih tudi določeno pomanjkanje v obvladovanju sebe, nas pritegne nekdo, ki je na prvi pogled stabilen, močan, samostojen in vzbuja občutek, da se nanj lahko opremo. Ista lastnost nas pri partnerju pogosto kasneje najbolj odbija. A prav tu se skriva velika priložnost v partnerskem odnosu. Stvari, ki jih partner želi od nas, so navadno tiste, ki jih moramo narediti za svojo osebnostno rast. V globini pa tako ali tako vsi hrepenimo po istih stvareh.”

* Kje se skriva pot do dobrega odnosa?
Maja: “Razumevanje je prvi korak na poti sprememb. Spoznamo, da pravzaprav nismo v konfliktu s svojim partnerjem, ampak z zgodbo, ki jo vsak nosi s sabo. Skozi proces učenja lahko vidimo, da so naše rane zelo podobne partnerjevim, le načini obrambe so različni. S kritiziranjem, grožnjami ali bežanjem zgolj izražamo bolečino oziroma potrebo po nečem, kar si res želimo. Takrat nam partner lahko postane zaveznik. Ko mu pomagamo zaceliti rane, pridobimo tudi sami. To je darilo za oba.”

Andrej: “Pri tem je pomembno, da se naučimo prisluhniti drug drugemu, se varno in odkrito pogovarjati ter zavestno skrbeti za lepe stvari v odnosu. Nesoglasja in konflikte pa moramo reševati na konstruktiven način. S tem izstopimo iz nezavednega kroga ponavljanj tistih vedenj, ki nam niso prinesla nič dobrega, ter začnemo zavestno graditi odnos. Na ta način začnemo spet dobivati moč, partnerja pa pogosto uzremo v zelo drugačni luči. Ljudje navadno ne gredo narazen, ker se ne bi imeli radi, temveč ker ne znajo rešiti nesoglasij.”

* Vodita različne delavnice in osebna svetovanja. Kdo so ljudje, ki prihajajo k vama, in kako jim pomagata?
Maja: “Prihajajo ljudje različnih starosti, tako pari kot posamezniki. Ne prihajajo samo tisti, ki se soočajo s težavami, ampak tudi tisti, ki so v marsičem že zadovoljni z odnosom, a ga želijo še izboljšati. Pri svojem delu veliko uporabljava pristop Imago, ki je ena izmed najbolj priznanih metod dela na področju medsebojnih odnosov. Njegov avtor je priznani ameriški terapevt dr. Harville Hendrix, v Slovenijo pa ga je pripeljal prav Andrej. Imago predstavlja sintezo nekaterih vodilnih psiholoških šol in zajema tako elemente globinske, kognitivne, vedenjske in sistemske psihologije kot tudi transakcijske analize in geštalta. Vsa ta spoznanja združuje v sodobno teorijo o temeljih ljubečih partnerskih in starševskih odnosov s praktičnimi metodami, ki vodijo do njih.”

Andrej: “Skozi najino delo ljudem pomagava bolje razumeti zakonitosti v odnosih in kaj konkretno se v njihovem odnosu dogaja. Po drugi strani pa jim želiva prenesti praktične načine, ki vodijo k temu, da se v odnosu vzpostavi drugačna komunikacija, večja bližina ter globlje razumevanje. Pri tem so zelo pomembni novi načini komunikacije, ki ustvarjajo varno atmosfero za oba partnerja. Samo tako se lahko v resnici izrazimo. Šele ko se počutimo dovolj varni, se lahko pokažemo takšni, kot v resnici smo, in šele takrat lahko skupaj pogledamo, kaj lahko storimo, da bi bili srečni vsi. Takšno pomoč v prvi vrsti vidiva kot učenje. Podobno kot gremo v glasbeno šolo, če se želimo naučimo igrati klavir, se tu lahko naučimo veščin, ki nam v odnosih pomagajo priti do tega, kar si zares želimo. Mnogo elementov tega pristopa uporabljava tudi pri delu v podjetjih in drugih organizacijah. Tudi tam lahko izkoristijo vse svoje potenciale le, če so odnosi dobri.”

ALJA TASI
aljatasi.com