Če ne dobite vsega, kar si želite, pomislite na tisto, česar niste dobili in si tudi ne bi želeli.

Ko vam vlada dvigne pritisk, se spomnite na tolažilo Oscarja Wilda: "Če ne dobite vsega, kar si želite, pomislite na tisto, česar niste dobili in si tudi ne bi želeli." Zakon o malem delu je šolski primer, kako s polno zajemalko klientelizma in s ščepcem centralnoplanskega socializma ubiti še tako dobro zamisel. Začnimo kritiko z razmislekom o razvoju trga dela. Predpostavimo, da bo Slovenija stopicala po uhojeni stezi razvitih. Vzorci ravnanja na trgu bodo konvergirali k zahodnim, današnji študenti pa bodo po končanem študiju soočeni z: majhno mejno koristnostjo diplome; zviševanjem cene znanju, sposobnostim in izkušnjam; visoko specializacijo; težkim vstopom na trg dela (za prve iskalce).

Predrzno predpostavimo še, da se bo politika aktivnega zaposlovanja izkazala za enega najdražjih in najbolj neučinkovitih političnih projektov v zgodovini in da se bodo uresničile - za našo družbo heretične - vizije o mladih, ki bodo pripravljeni prvo leto delati zastonj, da postanejo konkurenčnejši. Kot že dolgo počnejo na zahodu. Kako dolgo bodo to morali početi, bo odvisno od kakovosti naših univerz. Torej zelo dolgo.

O malem delu bi zato predvsem študenti sami morali nehati razmišljati kot o socialnem korektivu in ga sprejeti kot del študija. Da pa bi bilo to mogoče, mora zakon zasledovati ustrezne cilje.

Čez palec določimo štiri racionalne. Prvič, pridobiti si čim več ponudbe (dela). Drugič, zagotoviti takšno ponudbo, ki bo omogočala pridobivanje izkušenj iz stroke. Tretjič, zakon oblikovati tako, da bo posredovanje malega dela čim bolj učinkovito, brez političnih in birokratskih ovir. In četrtič, prispevke znižati na najnujnejše in s tem maksimizirati neto izkupiček.

Prvi cilj zahteva rahljanje zakonskih omejitev. Namesto tretjinskega dela (720 ur) bi morali dovoliti najmanj polovično. Možnost štiriurnih zaposlitev bi naredila vlaganje v strokovno izgradnjo študentov privlačnejše; s tem pa bi se povečali ponudba in kakovost del. Ovira za to je omejevanje cene. Veljavni zakon dovoljuje le dela z nizko dodano vrednostjo. Ali pa uzakonja izkoriščanje. Če naj bo poligon za izobraževanje prihodnje inteligence, mora vsak imeti možnost zaslužiti svoji ustvarjalnosti primerno. Predlagano razmerje med malim in rednim delom v podjetjih omejuje ustvarjanje novega dela. Zakaj že politično preganjati tiste, ki svoj poslovni model utemeljijo na malem delu? Na primer: podjetje za pospeševanje prodaje mladim? (Za blaginjo ni dobro, da politiki uzakonjajo pomanjkanje svojih izkušenj in domišljije.)

Razmišljanje o doseganju drugega cilja razkrije največjo pogajalsko napako zdajšnjega študentskega vodstva - opredelitev proti konkurenci upokojencev in brezposelnih. Namesto tega bi morali malo delo razširiti na še več skupin, lahko tudi na vse. Ne le, da bodo najpozneje čez tri leta tako ali tako vrženi levom (pa zaradi potuhe nepripravljeni); ne le, da nezaposleni in upokojenci v normalnih okoliščinah niti ne zmorejo biti konkurenca prihodnji intelektualni eliti (ali pa se nam slabo piše); ne le, da zaposlitve niso igra z ničelno vsoto in da delo enega ne odžre dela drugemu, ampak lahko generira novo delo; temveč je bila vedno boljša strategija od izločanja konkurenčnih skupin s trga dela - širjenje ponudbe del. Če pozdravijo konkurenco, bodo lahko skupaj od vlade zahtevali več (malega dela). Povrhu pa bodo čez tri leta konkurenčnejši.

Večji del zakona so klientelski nastavki o posredovanju malega dela, ki ovirajo doseganje tretjega cilja. Če bi jih iz zakona izbrisali, bi v njem ostalo toliko členov, kot ima zdaj strani. Prepovedana je prosta podjetniška pobuda posredovanja del in prosto oblikovanje cen. Za oboje je odgovorna politika. Minister pravično podeljuje dovoljenja za posredovanje, preudarno regionalno omejuje konkurenco ponudnikov, trezno kot Milka Planinc regulira cene in ugledno strokovno ocenjuje kadrovsko sestavo ter poslovne prostore ponudnikov. Pa še skrbi, da ob tem koritu moči in vpliva ne bo korupcije.

Posredovanje malega dela je po zdajšnjem zakonu bolj do politikov prijazna kot podjetniška dejavnost. Učinkovitost izbranih dvornih podjetnikov, ki bodo to smeli početi, bo temu primerno jalova. V škodo študentov. V njihovem interesu je, da je posredovanje malega dela običajna komercialna dejavnost brez omejitev, cene storitev pa se oblikujejo tržno. Naj se ne bojijo tekme tistih, ki se bodo morali potegovati za nakup njihovega znanja. Množica konkurenčnih trgovin izjemno redko pripelje do zvišanja cen in znižanja kakovosti storitev. Večinoma se zgodi ravno nasprotno.

Četrti cilj, nižanje stroškov politične režije, najlaže začnemo uresničevati z brisanjem člena o nagrajevanju nadzornikov. Med 35 tisoč zaposlenimi le v ožjih državnih organih jih gotovo najdemo ducat, ki bodo to počeli v okviru redne zaposlitve. Razen, če smo jim v sistematizacijo pozabili zapisati "druga dela po potrebi". Ali pa, če v državni administraciji že vsi preveč delajo. Vnovičnega razmisleka je potreben tudi fiksen odstotek sredstev za zunanje izvajanje IT, pri čemer se nikomur ne sanja, kakšna ta podpora bo. Prisilno financiranje upokojenske partije iz malega dela resno načenja ustavno zajamčeno politično svobodo. V Sloveniji pa tudi nasprotuje temeljnim civilizacijskim normam. Predstavljajte si upokojenca, ubežnika iz socialističnega raja ali celo brezna, ki ga zakon prisili financirati udbaško druščino Kožuh Novakove. To je neetično. Kdor opravi malo delo, mora imeti pravico zavrniti financiranje partije!

V Sloveniji ustvarjalnost in pobudo dušimo bona fide. Ker se bojimo, da bosta povzročili eksces, ki bo postal stvar pravne države, ta pa ne deluje, svobodo najraje vnaprej omejimo. Morda je čas, da to prakso prekinemo. In energijo, ki jo porabljamo za omejevanje poštenega, preusmerimo v pregon nepoštenega. Morda pa tudi ne.

Tomaž Štih je ustanovitelj Libertarnega kluba .

Vir: www.finance.si