Šla sem gledati živali v cirkusu Medrano, ki je nedavno gostoval v Celju. Najbolj se mi je smilil en konj, ki je imel komajda kaj prostora in se ni mogel niti obrniti. In potem sem opazila slone, ki so bili z električno žico zaprti v zelo ozkem prostoru. Ker jih nihče ni hranil, sem jim jaz dala nekaj priboljška, čeprav bi za to lahko dobila kazen do dva tisoč evrov.

Enega prekrasnega konja, ki je imel tako malo prostora, bi najraje odkupila, če bi le imela denar. Nekdo iz osebja cirkusa je namreč rekel, da ga mislijo v kratkem usmrtiti, ker je prestar. Res grozno je, kar počnejo. Kako bi lahko to preprečili? Na nekaterih konjih sem videla tudi ranice, morda od bičev? Narava živali je pač takšna, da težko prenašajo prevzemanje naučenih vzorcev obnašanja, zato je pri dresiranju živali v cirkusu največkrat uporabljena (pri)sila.

Tega sicer ob sami predstavi ne vidimo in se nam zdi, da vlada med dreserjem in živaljo neko prijateljstvo, ki se izkazuje z nagrajevanjem in božanjem, a žal temu ni tako. Preden se žival nauči trikov in akrobacij, ki jih vidimo ob nastopu, preteče dolga doba mučnega učenja, ki jo spremlja uporaba raznih vrst mučilnega orodja (biči, ogenj, električne palice...). Z uporabo sile zlomiti voljo in dostojanstvo živali kot npr. slona, ki kljub svojemu ogromnemu telesu v naravnem okolju ni agresiven in zgledno skrbi za svoje mladiče, samo zato, da bi jo pripravili do izvajanja bedastih trikov, je zelo poniževalno in podlo dejanje. Morda si kdo ob tem misli: »papir prenese vse«, a vsekakor srce človeka z resničnimi etičnimi vrednotami ne bi preneslo pogleda v zakulisje, kjer izginejo blišč, aplavzi in žarometi, ostanejo pa le rezki ukazi, pretepanje z bičem, ustrahovanje, drezanje z električnimi palicami ter kletvice in zmerjanje nadutega trenerja.

Marsikdo bi se ob tem odločil, da tega ne želi več podpirati, posebej pa, če bi poznal zgodbo vsake od teh živali, ki so jo morda še kot mladiča iztrgali iz njenega naravnega okolja, iz širnih prostranstev divjine, ki ji je nudila obilo naravne hrane, družbo sovrstnikov, predvsem pa neomejeno možnost gibanja. Predstavljajmo si, da skozi možgane teh bitij: slona, leva, opice...dan za dnem tečejo slike spomina, neme oči pa kličejo: Trava, gozdovi, reke, prijatelji!! Velika telesa neutrudno ponavljajo iste gibe – zaletavanje v stene kletk, da bi našla izpolnitev hrepenenja po svobodi! A človeška srca, ki so se že davno ogradila v oklepe svojega ega, so zaprta za hrepeneče želje živali, ki jih tako jasno izražajo s svojim gibanjem, oglašanjem, predvsem pa s svojim trpečim pogledom. Zakaj to dovolimo?!

Človeštvo že stoletja pozna zlati pregovor: Kar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega ti drugim ne stori! Ravnajmo tudi z živalmi tako, kot je primerno njihovi vrsti in naravi in ne jemljimo jim svobode in dostojanstva, še najmanj pa zato, da bi se ob tem zabavali.

S tem sporočilom želim javnost informirati, vzpodbuditi k razmišljanju ter morda nekaterim pomagati pri odločitvi: obiskati cirkus, kjer nastopajo živali, ali ne.

Marija Draksler, Celje