Morda smo naivni in idealistični, morda rinemo z glavo skozi zid, ko hočemo kaj spremeniti na bolje in pravičnejše? A za kaj drugega je vredno živeti in se boriti, če ne zato, da puščamo za sabo kaj trajnega. Dokler imamo še dovolj energije, volje ter je v nas živo prepričanje, da je vredno poskušati.

Raje kot zgolj kritizirati in čakati, da drugi naredijo prvi korak v želeno smer, vzemimo stvar v svoje roke in jo skušamo uresničiti. Kot filozofinja (še prej pa kot govoreče bitje) je moja prva naloga in dolžnost, da razmišljam in reflektiram, pišem in ustvarjam koncepte, a hkrati in istočasno moram vse to tudi živeti, uresničevati ter preverjati v praksi.

Drugače je vse o čemer govorim zlagano, brez vrednosti, krinka ali izgovor za lepodušniško pretvarjanje. Je zgolj igranje vloge »intelektualke/cev« in strokovnjakov, ki vse vedo kaj bi bilo potrebno storiti, a ostajajo zgolj pri kritiki, pridigi in prodajanju možnih receptov, teoremov. To je v teh časih odločno premalo; celo neodgovorno. Vsi hočejo ostati čisti, sterilni in v civilni sferi ali zgolj znotraj posamezne civilne pobude, ki se odloči za določeno peticijo; zelo varno, udobno, lagodno, brez odgovornosti. Do tu seže ves domet angažmaja, ki pa se praviloma izčrpa, ko za medije ni več zanimiv in dovolj provokativen.

Več kot dobro leto poskušamo v Stranki enakih možnosti Slovenije SEM-Si pridobiti sposobne, razmišljujoče ljudi, ki bi bili pripravljeni tudi aktivno vključiti se v oblikovanje politike na drugačnih načelih in principih. Prav zato, da bi ustvarjali nekaj radikalno drugačnega obstoječim političnim opcijam, smo se tudi odločili za ustanovitev (še) ene stranke, ki bi bila antipod vsem ostalim in kazala na slepe pege sistema ter ponujala alternative obstoječemu političnemu enoumju. Daleč od tega, da bi imeli vse odgovore na številna vprašanja, a imamo kar nekaj idej, ki jih je vredno preizkusiti in za katere verjamemo, da bi lahko bile uspešne. A še več jih potrebujemo in zato smo odprti za nove pobude.

Številni posamezniki in posameznice, ki jih cenimo in za katere mislimo, da bi lahko pomembno prispevali k oblikovanju nečesa drugačnega, pa odvračajo aktivno vključevanje v sfero političnega delovanja. Izgovori so različni: da so bolj koristni in učinkoviti v civilni sferi, da so se že opekli in opravili s političnim angažmajem, da niso primerni za politično delovanje, ker imajo druge (pomembnejše) interese, zadolžitve in dolžnosti. Odgovori za zavrnitev so zelo pestri, a skupni v tem, da občutijo politiko zgolj kot ozko interesno ali zainteresirano dejavnost v kateri si z veliko verjetnostjo umažeš roke in izgubiš pridobljen ugled. Če vsi, ki razmišljajo, mislijo na takšen ali podoben način, ali ima potem sploh še kakšen smisel in pomen kakršenkoli družbeno-političen angažma? Bomo pač imeli telebane, ki bodo odločali o naši prihodnosti? Zdi se, da so se mnogi že vdali, predali ter sprijaznili, da ni mogoče vzpostavljati politike tudi na drugačnih temeljih in načelih, da niso možni tudi drugačni zgledi in prakse.

Za vstop v politiko se torej potemtakem odločajo zgolj povzpetniki, tisti, ki hočejo uveljaviti lastne ambicije in interese ter vidijo politiko kot orodje prilaščanja moči in privilegijev. Čemu se potem sploh čudimo in zgražamo nad obstoječo politiko in stanjem v katerem se nahajamo? Z našim odmikom iz polja političnega in pasivno kritiko, aktivno prispevamo k stopnjevanju te spiralne logike in prakse obnašanja. Če ne mislite nič storiti, je bolje, da ne izgubljate besed in po nepotrebnem kritizirate zdaj enega zdaj drugega politika; sprijaznite se, da bo vaša izbira možnosti še naprej temeljila na izbiri manjšega zla, Pahor ali Janša (morda se jim pridruži še kdo) še nadaljnjih 20 let. Bolje, da se lotite obdelovanja vrtička od katerega boste imeli veliko praktičnih koristi in nenazadnje tudi več veselja. In to ni zgolj v prispodobi, ampak je mišljeno zelo resno, saj bo samooskrba vse bolj pridobivala na pomenu in veljavi.

Pika na i tega mojega razmišljanja je bil intervju Marcela Štefančiča z mojim omiljenim profesorjem filozofije Mladenom Dolarjem z naslovom »Ustanovimo stranko!« Tako je gospoda. Vljudno vabljena, da se nam pridružita, ali (če vama je ljubše, ustanovimo drugo stranko), ampak naredimo že nekaj! Ne ostanimo samo pri besedah in ironiji kritike. S pomembnimi imeni, ki bi k zgledu privabljali somišljenike, bi se dalo marsikaj narediti, v to sem prepričana. Brez botrov, prežvečenih politikov, ki si iščejo nove pozicije, sponzorjev in donatorjev, ki vedno pričakujejo nekaj v zameno. Tudi mediji bi morali govoriti o tem dogajanju, ne bi nas mogli spregledati ali ignorirati. In bi lahko začeli z zametki uresničevanja tega, kar je predlagal g. Štefančič. »Okrepila bi socialno državo, stisnila korporacije, bogato obdavčila bogate, zregulirala trg, banke spravila pod nadzor, zmanjšala lobistično moč finančnega sektorja, razlastninila tajkune, ustanovila finančno policijo, ki bi preverjala izvor premoženja, sprejela zakonodajo, ki bi prepovedala reševanje korporacij z davkoplačevalskim denarjem, vpeljala univerzalni temeljni dohodek, ukinila vojsko …«

Moje ime ni dovolj in ne privlači, ker nimam potrebne politične kredibilnosti in pedigreja. Moji pozivi niso dovolj avtoritativni, zvenijo v prazno ali pa so deležni celo ciničnih posmehov in pripomb. Upam le, da ni vajin poziv dober štos za naslov intervjuja. To bi bilo v posmeh vsem, ki še upamo in imamo voljo kaj narediti, ne le za naš boljši jutri, ampak še bolj za druge, ki so v slabšem položaju kot mi.

»Zbudite se ljudje, odprite svoje oči, ven iz malodušja, ven iz brezbrižnosti…«
Tako smo pozivali ljudi k uporu proti GSO, ki nam hoče ne le vsiliti hrano neznanih učinkov in posledic ter nas vodi v suženjstvo do multinacionalk. A nevarnosti pretijo na vsakem koraku, povsod, ker je logika neoliberalizma že vseprisotna in edina v veljavi, edina ponujena. Nanjo prisegajo tako leve in desne politične opcije, nianse med njimi so skoraj neopazne. Priča smo odvzemanju socialnih in delavskih pravic, priče smo razprodaji državnega premoženja, priče smo nenehnim ukrepom, ki povečujejo socialne razlike in večajo krog tistih, ki živijo na robu revščine. Vsi se strinjamo, da je nekaj potrebno spremeniti.

Vprašanje je kako in kaj vse?

Da politika ne služi več potrebam ljudi, ampak je zgolj dekla kapitala, da ni več v domeni in službi prebivalstva, ampak v rokah nadnacionalnih korporacij in anonimnih akterjev, ki premikajo figure v igri brez pravil, brez vrednot in neznanega namena ter ciljev. Ljudje se počutimo vse bolj nemočne predvsem pa izigrane, opeharjene, v pasti in brez možnosti in priložnosti. Vsi samo še kritiziramo, predvsem pa neskončno jamramo nad obstoječim sistemom in politiko, ki je votla, ter brez alternativ in brez vizije. Politika, ki ne zbuja več upanja, ampak le obup in zgražanje. Vzbuja odpor, odpor do vsega kar diši po političnem angažiranju in celo odpor do samega upora, ki je nujen, da se ne utopimo v lastnem dreku. Najlažje kar je, je zgolj pritoževati se, jamrati in stokati ter kritizirati kako je vse umazano in pokvarjeno. A to je brezupno početje, ki ne vodi nikamor; razen v še večjo podložnost in odvisnost. Je neproduktivno in pogubno razmišljanje, početje.

Sedanj ni čas za stokanje in jokanje, ni čas za malodušje in apolitičnost. Sedaj je čas za prebujanje, ozaveščanje, osveščanje in vstajo, je čas za akcijo in politično angažiranje, ki bi spreminjalo obstoječi sistem z novimi predlogi, alternativami in drugačno prakso. Je čas za upor obstoječi politiki, ki nas uporablja za talce. Najslabše kar je, je da se umaknete iz polja političnega. Če se ne strinjate z obstoječimi parlamentarnimi strankami in sistemom, ki temelji na pohlepu, korupciji ter zakonu močnejšega je potrebno stvari spremeniti od znotraj. Niso dovolj civilne iniciative in gibanja, ki imajo omejen domet in se kmalu izčrpajo. Zopet je treba prepoznati razredni boj ne pa se zgolj povezovati na podlagi ozkih interesnih skupin. Potrebno je razkrinkati vzvode moči in jih z tem razorožiti. Potrebno je odvzeti privilegije, ki povzročajo neenakosti v družbi.

Elena Pečarič
http://www.vest.si/2010/07/26/manifest-ne-kapitalizma/

* Iz pisma v Mladini, 23. julij 2010, str. 4, Gregor Hrovatin, Intervju: Mladen Dolar, filozof

SEM – Si
STRANKA ENAKIH MOŽNOSTI SLOVENIJE
Dunajska 184a 1000 Ljubljana
info@sem-si.si  www.sem-si.si