Če bi nekomu pred stotimi leti rekli, da bodo ljudje nekoč morali vodo filtrirati, jo prečiščevati in se celo boriti zanjo, bi vas prav okroglo pogledal ali pa si v najboljšem primeru mislil, da prihajate iz kakšne puščavske države. A to, kar je bilo nekoč le težava sušnih področij, postaja danes zelo resna in skrb vzbujajoča realnost po vsem svetu.

Voda, ki nam jo je narava podarila kot nekaj, kar naj bi brez skrbi neposredno uživali, postaja vse bolj neužitna, tista, ki je zaenkrat še čista, pa vse bolj cenjena. V Sloveniji se tega morda premalo zavedamo, saj smo ena redkih evropskih držav, kjer lahko še vedno pijemo vodo iz pipe (pa tudi to je za pitje bolje pretočiti čez kakšen kakovosten filter!), poleg tega pa je tudi (še) ne plačujemo, saj naše položnice zaenkrat vključujejo le ceno vzdrževanja vodovodne infrastrukture. A kako dolgo še?

Že zdaj imamo področja, kjer je podtalnica zaradi industrije in pretirane rabe fitofarmacevtskih sredstev neuporabna brez filtrov in čistilnih naprav. A kar ni dobro za zdravje ljudi, je ponavadi več kot odlično za ustvarjanje kapitala … Tako se je na eni strani začel večati pritisk na neokrnjene vodne vire, saj bo lastništvo takšnega vira dejansko pomenilo nadzor nad ljudmi. Na drugi strani pa se je razmahnil razvoj najrazličnejših tehnologij čiščenja onesnažene vode, od malih gospodinjskih filtrov do komunalnih čistilnih naprav. Kar je seveda zelo pozitivno, saj se s tem zmanjšuje tako odvisnost od neokrnjenih vodnih virov kot tudi onesnaževanje okolja z neprečiščenimi odplakami. A vendar je nekoliko ironično, da smo najprej porabljali čisto vodo za poganjanje industrije, ki je onesnažila vodne vire, zdaj pa moramo zaganjati novo industrijo, da nam vodo čisti … Se zavedate, koliko energije s tem potrošimo?

A ne bodimo preveč  črnogledi. Dejstvo je, da bo naša voda v prihodnosti le še bolj povezana s tehnologijami – tako tista, ki jo pijemo, kot tista, ki jo kot odpadno spuščamo v okolje. Zato smo lahko upravičeno veseli, kadar vidimo primere dobrih praks, torej tehnologij, ki so v službi človeka in narave in ne (le) kapitala. Kaj to pomeni, lahko povsem preprosto ugotovite, že če se oskrbite s kakovostnim filtrirnim vrčem in z lastnim jezikom okusite razliko med npr. juho, kuhano s filtrirano vodo in tisto z nefiltrirano. Malo manj očiten primer, pa zato toliko večjih razsežnosti, je bazenska voda. Ste med namakanjem v katerih od slovenskih term kdaj pomislili, kam gre vsa tista voda, ki odteče iz bazenov? 
Glede na to, da je ponavadi precej klorirana in tudi mikrobiološko onesnažena, mora seveda preko ustrezne čistilne naprave, preden se jo spusti v okolje. Termalna voda višjih temperatur pa zahteva še dodaten postopek hlajenja, saj je poleg kemikalij in mikroorganizmov »onesnaževalec« okolja lahko tudiprevisoka temperatura, ki negativno vpliva na nekatere živalske in rastlinske vrste. Ker je ta dejavnik onesnaženja še relativno slabo poznan (in so postopki za njegovo odpravljanje dragi), je zaenkrat zelo malo term, ki bi ga upoštevale. Po naših zadnjih podatkih sta takšna le Park hotel Bohinj in Terme Snovik.

Zavedanje o pomembnosti čiste vode za nas in okolje je ključnega pomena za našo prihodnost. Zato bodo vse bolj ključnega pomena tudi zdrave tehnologije, ki bodo čisto vodo ohranjale dostopno vsem.

Katja Podergajs
Vir: www.zazdravje.net