Večina novih izumov je motivirana zgolj z zunanjim videzom in z našo lenobo. Tako si znanstveniki prizadevajo vse tehnične pripomočke narediti čim manjše (npr. telefoni, računalniki), tanjše (tv sprejemniki, hi-fi naprave itd.), brezžične (miške, tipkovnice, telefoni itd.), lepše ali lažje za vzdrževanje. 

Kako to dosežemo in ali morebitna tveganja novih tehnologij odtehtajo koristi, ki nam jih prinašajo, pa je popolnoma druga zgodba, o kateri slišimo zelo malo.

Ker večino študij novih tehnologij posredno ali neposredno financira industrija, je zelo malo 
znanstvenikov pripravljenih za profesionalni samomor oziroma za izvajanje študij, ki jih bodo trajno uvrstili na črno listo vseh morebitnih sponzorjev. Iz enakega razloga je tudi dokazovanje škodljivosti sodobnih tehnologij precej zapleteno. V zadnjem času so tudi multinacionalke ubrale nove poti. Ko se 

pojavi raziskava, ki bi lahko dokazala škodljivost kakšne tehnologije, znanstveniku praviloma ponudijo „odkup molka“ in ga zelo dobro plačajo, da študije ne predstavi javnosti.

Kljub resnim ugotovitvam znanstvenikov, ki so se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja poglobili v škodljivost mikrovalov, se zdi, kot da bi vse nadaljnje študije izginile. Tako so nam še vedno dostopne predvsem ruske študije, ki so to tehnologijo tudi dolgo časa prepovedovale, saj so znanstveniki vedeli za njene stranske učinke. Ko je Švicar dr. Blanc tudi na prehranskih poskusih z ljudmi ugotovil, kako škodljivo je pogrevanje in kuhanje v mikrovalovnih pečicah, so mu predstavniki industrije poskusili prek sodišča prepovedati, da bi o rezultatih svojih študij javno govoril, saj naj bi škodoval njihovemu poslovanju. Švicarska sodišča so ugodila interesom kapitala, dr. Blanc pa je moral skozi deset let trajajoče sodne procese, da bi na koncu Evropsko sodišče takšno kršitev pravic razveljavilo in dr. Blancu povrnilo pravico do govora. Švica mu je morala plačati tudi odškodnino, vendar je ta le drobtinica v primerjavi z dobički, ki jih je mikrovalovna pečica, ki je danes domala v vsakem stanovanju, prinesla proizvajalcem.

Indukcijski štedilniki

V zadnjem času dobivamo vse več vaše pošte in vprašanj o morebitni škodljivosti indukcijskih 
štedilnikov. Preden se lotimo ugotovitev različnih organizacij, je na mestu, da se vprašamo, zakaj sploh potrebujemo takšne štedilnike? Ker so nekje morali unovčiti tehnologijo, ki so jo razvijali za vesoljske postaje? Morda zato, ker je vsakih nekaj let treba priti na trg z nečim novim? Zato, da se otrok ne more opeči na štedilniku?

Res se na indukcijskem štedilniku otroci ne bodo opekli, vendar je zaradi njihovega zdravja najbolje, da se mu sploh ne približujejo.

Nemška organizacija Znanost skozi dialog (Wissenschaft im Dialog) meni, da lahko nizkofrekvenčno magnetno polje vpliva na pojav otroške levkemije. Po njihovih ocenah obstaja nevarnost, da k temu prispevajo tudi indukcijski štedilniki. Zato uporabo še zlasti odsvetujejo nosečnicam.

Indukcijska plošča deluje drugače kot ostali štedilniki. Tu se toplota namreč ne ustvarja na kuhalni plošči, temveč neposredno v posodi.

Pri meritvah se je izkazalo, da magnetno polje pri indukcijskih štedilnikih ni večje kot pri ostalih. Običajni štedilniki delujejo pri frekvenci 50 Hz, indukcijski pa pri 20–50 kHz. Težava je v tem, da je bil doslej (do leta 2002) merjen le vpliv na zdravje za frekvenco do 50 Hz. O dolgoročnem delovanju nižjih frekvenc na človeka je znanega zelo malo. (Viri: http://www.strahlentelex.de/Stx_02_366_E02-04.pdf)

Hitra prehrana na naraven način

Morda se vam bo zdelo smešno, a kmečki štedilnik je takšno čudo tehnike, da se lahko pred njim skrije tudi najbolj sodobna tehnologija.

Predstavljajte si napravo, ki vam segreva hišo, obenem pa je nenehno pripravljena in segreta, da v njej pečete ali kuhate. Zahvaljujoč kmečkemu štedilniku imate vedno na voljo toplo vodo in lahko vsako juho skuhate v le nekaj minutah, čaj in kavo pa takoj.

Če v veliki posodi segrevate vodo, bo izhlapevanje vode obenem poskrbelo tudi za optimalno vlago v zraku, kar sicer predstavlja veliko težavo v vseh stanovanjih s centralnim ogrevanjem. Zato boste precej prihranili pri nakupu vlažilcev, čiščenju filtrov in porabi elektrike v ta namen.

Ko spoznate različne kotičke svojega štedilnika, ugotovite, da niti najbolj sodobni štedilniki nimajo tako veliko različnih temperaturnih površin za prav vse namene.

Ekološko bo vaš  CO2 odtis nič, kar pomeni, da okolja ne boste niti malo obremenili. Pepel iz štedilnika pozimi uporabljate, da ne bi zdrsnili na poledenelih površinah, ko pa se sneg stopi, lahko položite ta isti pepel na kompostni kup in vaši prsti bo dodal veliko dragocenih rudnin, da vam ne bo treba kupovati dragih in problematičnih gnojil. S svežim pepelom pa boste na vrtu odgnali tudi vrsto škodljivcev, ki bi si radi prilastili vašo mlado zelenjavo.

In nazadnje še tisto, kar je za zdravje najbolj pomembno – na ognju pripravljena hrana ustvarja desnosučno energijo in je za naš metabolizem najbolj blagodejna. Okus tako pripravljene hrane je neprimerljiv s tistim sprano-kovinskim okusom, ki ga lahko dosežete na steklokeramičnih in indukcijskih štedilnikih.

Negativna ionizacija zraka, ki jo ustvarja ogenj, pa bo obenem čistila ozračje v prostoru in prašne delce stiskala k tlom, kar pomeni, da boste obenem poskrbeli tudi za ta zdravstveni vidik.

Sodobni zidani štedilniki pa se kljub vsemu razlikujejo od tistih, na katerih so kuhale vaše babice. Tudi oni so se prilagodili temu, da je vlek boljši, da imate na pečici, na primer, termometer, da so pretoki tako zaglajeni, da jih je treba čistiti le enkrat letno. Za tiste, ki želijo površine, enostavne za vzdrževanje, obstajajo zidani štedilniki tudi s steklokeramično ploščo. So torej enako dobri kot v starih časih, le da so lažji za vzdrževanje.

V Sloveniji imamo kar nekaj pečarjev, ki imajo dolgo tradicijo v gradnji takšnih štedilnikov. Morda je čas, da jih spoznate.

Sanja Lončar in Sabina Topolovec
Vir: www.zazdravje.net