NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 15-okt
  • Tečaj: Potovanje v Srečo s Sri Ammo Bhagavanom
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.: Štampiljke

  • sreda 16-okt
  • Razprava - kmečki in kulturni turizem na podeželju

  • četrtek 17-okt
  • Festival novomedijske kulture Speculum Artium 2019

  • petek 18-okt
  • Izmenjevalnica #76 v Humanitarnem centru

  • sobota 19-okt
  • Čokoljana 2019

  • nedelja 20-okt
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 21-okt
  • Prof. dr. Svetlana Slapšak: Antični potopisi, turizem, spominki

  • torek 22-okt
  • Katja Simić:Prehranske navade

  • sreda 23-okt
  • Srčna ustvarjalnica

  • četrtek 24-okt
  • Stripovska štafeta

  • petek 25-okt
  • Poezija Gregorja Strniše in Mile Kačič

  • sobota 26-okt
  • Plesna animacija z Društvom Vrtnica

  • nedelja 27-okt
  • 22. pohod po sledeh Soške fronte

  • ponedeljek 28-okt
  • Zmagovita ustvarjalnica

  • torek 29-okt
  • Delavnice Podobe mesta

  • sreda 30-okt
  • Čarovniško vilinska ustvarjalnica

  • četrtek 31-okt
  • Jesenski strašni B.O. FEjST

  • petek 01-nov
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 02-nov
  • Izmenjevalnica #42 v Tresorju

  • nedelja 03-nov
  • Novembrski izlet v Tivoli

  • ponedeljek 04-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Velikonočni otok

  • torek 05-nov
  • Program alkalizacije-razkisanja v Termah Kulaši
  • Ustvarjamo iz nogavic - grelčki za roke in unikatna peresnica za v šolo

  • sreda 06-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 07-nov
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 08-nov
  • S pravljico okoli sveta

  • sobota 09-nov
  • Ljubljanska vinska pot - Martinovanje v Ljubljani

  • nedelja 10-nov
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 11-nov
  • Okusi Radol'ce

  • torek 12-nov
  • Zgodovina na krožniku: koruza

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ko premagamo strah, damo priložnost srcu   
    ponedeljek, 18. december 2017 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Nasilje in strah sta nenehno spremljali človeka tekom njegovega razvoja. Tudi danes, ko stojimo pred vrati nove dobe miru in harmonije, le bežen pogled v dnevne novice pokaže, da z agresivnostjo še nismo opravili. Morda je to dediščina, ki smo jo podedovali od naših živalskih prednikov in kaže, da je v nas še veliko živalskega.

    Strah je naraven odziv na pretečo nevarnost. Poznajo ga tudi srne, ki bežijo pred volkom. A človek je razvil strah, ki paralizira in dela človeka nemočnega v rokah drugega, agresivnega. In prav ta strah je poleg neznanja morda največja omejitev za vsakega iskalca resnice, da bi naredil naslednji korak v notranjo luč.

    Seveda je obvladovanje strahu tema, ki je ne moremo nikoli obdelati do konca. Vendar bi rad napisal nekaj besed o tem, kako so se s strahom soočali bojevniki, tisti, katerim je smrt nenehno stala za levim ramenom, in kaj se lahko od tega naučimo mi.

    Lep primer tega je srednjeveška fevdalna Japonska, dežela, ki so jo pretresale dolgotrajne vojne in v kateri se je umetnost bojevanja razvila do morda največje popolnosti ter lepote. Ko govorimo o tem času, se je dobro spomniti, da ognjeno orožje v vojnah ni igralo kakšne pomembnejše vloge, zato je bila sposobnost bojevanja in soočanja s smrtjo odvisna od pripravljenosti posameznika. To je vzpodbudilo razvoj borilnih veščin. Pokazalo se je, da je zgolj fizična veščina premalo, saj je resnična borba zahtevala celovitega človeka. Človek pa ni samo fizikalen stroj. V resnični borbi borcu ni bil najnevarnejši meč nasprotnika, ki mu je stal nasproti. Pravi nasprotnik je bil strah in ta se je skrival v borcu samem. Zato so postali veliki bojevniki le tisti, ki so prodrli navznoter, vase, in se soočili s strahom, ki biva v vseh nas. In le tisti, ki so notranji strah premagali, so postali pravi zmagovalci, saj so tako našli mir in resnico. Izid zunanje borbe je s tem postal nepomemben. In uganka Scile in Karibde ( življenja in smrti) je bila rešena.

    Seveda strah ni stvar preteklosti in zgolj fizične borbe. S strahom se soočamo vsak dan. Kadar koli je pred nami nek nov izziv, neka nova naloga, se soočamo s tem elementarnim strahom, skritim v nas. Tudi ko se zbližujemo z ljudmi, je največkrat prav strah pred razočaranjem in bolečino vzrok, da ne moremo vzpostaviti ljubečih in harmoničnih odnosov. Morda bi lahko celo rekli, da ko premagamo strah, damo priložnost srcu. Zato se je smiselno vprašati, od kod strah in kako se soočiti z njim.

    Kljub temu, da je strah čustvo in bi bilo smiselno iskati njegove korenine v človekovi duševnosti, pa se v resnici pravi ključ do strahu skriva v človekovem razumu, oziroma v načinu, kako preko razuma doživljamo svet okoli sebe. Razum služi kot nekakšen posrednik med objektivnostjo sveta in subjektivnostjo človeka. Predmete sicer opazujemo z našimi čutili, a jih dejansko vidimo v razumu. Sliko, nastalo v razumu, pa potem razum analizira. Primerja jo s podobnimi slikami iz preteklosti in poskuša predvideti tok dogodkov v prihodnosti. Posledica tega je, da je naš razum v stanju nekakšne neprestane ujetosti med množico naših preteklih izkušenj, ki jih vlečemo iz naše bogate zbirke nekje v podzavesti na eni strani, in kopico verjetnih razpletov, ki jih znamo velikokrat naslikati z neugodnim razpletom za nas. Prav ta ujetost razuma med preteklostjo in prihodnostjo pa je osnova strahu, ki paralizira. Tvorbe našega razuma se skozi filtre naše čustvene narave še ojačijo ter se projicirajo vse do našega fizičnega telesa. Tako se rodijo znani občutki cmoka v grlu in tiščanja v trebuhu, pa vse do tistih mejnih, ko se prestrašeni človek dobesedno ne more premakniti.

    Morda to razmišljanje zveni kot nekakšna kritika razuma, ki pravzaprav nima prave vrednosti in človeka samo ovira v delovanju. Sintetične in analitične sposobnosti našega razuma so seveda v veliko pomoč in v veliki meri delajo iz človeka, ki ima v osnovi živalsko telo, razumsko bitje. Prav tako je luč razuma tista, ki nam sploh omogoča zaznavanje sveta okoli nas. Vendar posebne okoliščine, med katere gotovo sodi borba na življenje in smrt dveh bojevnikov, ne dopušča razmišljanja, ampak neposredno akcijo. Zato je v takšnih situacijah potrebna čista umirjenost razuma. V zenu opisujejo takšno stanje razuma kot ne-um ('mu-shin'). To seveda ne pomeni, da razum izgine ali pa popolnoma zamrzne, ampak je to stanje nenavezanosti razuma. Razum zgolj zrcali svet okoli nas, pri čemer se ne sproža niti proces primerjave s preteklimi izkušnjami niti proces napovedi prihodnosti. Takšno svobodno stanje razuma ne daje nobene podlage za nastanek strahu, ki paralizira, in človek je v svojem delovanju svoboden. Na ta način doseže tudi zlitje s sedanjim trenutkom, saj prav ujetost med preteklost in prihodnost poraja iluzijo časa in minevanja.

    Zaradi tega, ker v stanju ne-uma razum zgolj odseva dogodke in ničesar ne grabi, takšno stanje simbolično ponazarjajo s čistim zrcalom. Še lepše pa stanje ne-uma ponazarja breza, ki miruje v zatišju lenega poletnega popoldneva. Če ni vetra, nežni listi breze mirujejo. A že ob najmanjši sapici listi vzdrhtijo. Vendar ko se vetrc poleže, se umiri tudi breza. In ko zapiha nova sapa, so listi pripravljeni, da se na ustrezen način spet premaknejo. Naš nemiren razum pa je kot breza, katere listi se ne nehajo premikati še dolgo po tem, ko se je veter polegel. Zato pa se nismo sposobni pravilno odzivati, ko zapiha nov veter dogodkov.

    Sedaj se lahko spet malo vrnemo k bojevnikom in borilnim veščinam. Svet se je namreč močno spremenil od časov fevdalne Japonske. Razvoj sodobnih načinov vojskovanja in modernih orožij ne daje mojstru meča ali loka prav nobene veljave več. Prav tako civilizirana družba ne potrebuje dobrih vitezov, ki bi reševali krivice, saj bi za to morali poskrbeti sodna in izvršilna veja oblasti države. Tako bi lahko rekli, da v sodobnem času borilnih veščin pravzaprav ne potrebujemo več. Vendar so kljub temu našle svoje mesto tudi v sodobni družbi.

    Zadnje čase postajajo vse bolj popularni borilni športi, kot so npr. judo, karate, tea kwon do in drugi. Ti so nastali na osnovi borilnih veščin z namenom razvijati zdrav duh v zdravem telesu. Vendar je na žalost v borilnih športih prevladala tekmovalnost in agresivnost, kar je diametralno nasprotno bojevniškemu duhu, ki so ga gojili veliki bojevniki. S tem pa se je namen borilnih športov močno oddaljil od notranje discipline, s katero se učimo obvladovati notranji strah in disciplinirati razum.

    Nekatere veščine, kot sta aikido in tai ji quan, pa so kljub temu uspele najti pravi način, ki pomeni kultivacijo človeka in njegovega razuma. Kljub temu, da je v sodobni družbi posameznik le redko izpostavljen fizičnemu nasilju, pa je sodobna družba močno tekmovalna in agresivna. Celoten mehanizem trga temelji na načelu, da obstane le najmočnejši in najspretnejši. Lahko bi rekli, da je agresivnost človeka našla le subtilnejši izraz, vendar nič manj neusmiljen. Mi vsi pa smo vpeti v ta sodoben način življenja, če to hočemo ali ne. Zato je v sodobnem svetu še vedno pomembno, da se zna človek soočati z agresijo in strahom na pravilen način.

    In prav borilna veščina, kot je na primer aikido, nam to omogoča. Na blazini smo soočeni z resničnim partnerjem – nasprotnikom. Drug drugemu sva kot nož in brus. Postopoma se naučimo poslušati svoje fizično telo in vsa tista občutja zakrčenosti in naprezanja, ki so posledica našega agresivnega odzivanja na agresijo in so odsev našega notranjega strahu. Lahko bi rekli, da se strah v borilnih veščinah manifestira v najbolj oprijemljivi obliki, saj ga začutimo v fizičnem telesu in ga zato morda tudi najlažje obvladamo. Poleg svojega telesa pa imamo še partnerja, ki nam služi kot ogledalo. Partner nam kaže, ali je bila tehnika izvedena grobo ali mehko, uspešno ali neuspešno. To nas uči prisluhniti tudi partnerju in njegovega napada ne vidimo več kot nasilnega, ampak zgolj kot energijo, s katero se lahko zlijemo in jo uporabimo za svoj namen - iskanje harmonije in miru. Skozi takšno vajo se začenja postopoma spreminjati tudi naš razum. V začetku je ozek in se ustavi na pesti partnerja, nasprotnika, ki z veliko močjo drvi proti našemu telesu. Ko se ustavi razum, se ustavi in zakrči tudi naše fizično telo. To pa lahko sorazmerno enostavno začutimo. Skozi redno vajo postaja naš razum vse bolj svoboden in neodvisen od moči napada ali števila nasprotnikov. To se odraža tudi v gibanju našega telesa, ki je sedaj široko in sproščeno.

    Morda bomo čez čas spoznali, da smo na napad reagirali čisto spontano, brez razmišljanja, kot bi se vse zaključilo samo, brez našega napora. Takrat bomo v sebi začutili poseben mir in občutek svobode. Vedeli bomo, da smo močno razklenili objem, v katerega nas oklepa naš notranji strah.

    Vladimir Kaiser
    www.cdk.si/soutripanje

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.cdk.si/soutripanje
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ko premagamo strah, damo priložnost srcu | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Ko premagamo strah, damo priložnost srcu

    Prispeval/a: Nan dne nedelja, 16. november 2014 @ 11:33 CET

    Strah sam mine ali ne mine,
    in če mine ga lahko še premagaš.
    :)


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,45 seconds