Piše: Aurigo

Čez en dan, nekaj pred 12. uro opoldne iz Finisterre ponovno prispem v Kompostelo. Odhod v Finisterro je bila terna tega potovanja. Na rtu deluje dvakrat bolj kakor v Komposteli. Nastanim se v privatnem albergue Acuario v predmestju San Lazare. Nastanijo se tudi tri Nemke, ki so se peljale skupaj iz Finisterre. Skupaj se usedemo za dva računalnika. Imajo tudi tiskalnik, tako, da si natisnem letalsko karto.

Moram priznati, da je to albergue, ki da popotniku res svojo dušo in ga okrepča.  Glasba v njemu prebudi mrtvega. Zato ga priporočam vsakemu popotniku. Popoldne se zabavam in smejim. Prisotno oskrbnico zanima zakaj se toliko smejim, odvrnem ji: »Ker sem srečen in je konec poti.« A glavnega razlogi ji ne povem. Ko sem se zvečer pogovarjal s Chipijem, enim od oseb, ki vzdržuje ta alberg, mi je povedal, da so tam, da pomagajo, da se romarji odpočijejo in si naberejo moči. Ukvarjajo se tudi z reikijem.

Iz knjige o Arunachal Predeshu, ki jo imajo na polici v albergu, dobim verze:
Ganapati, o embodiment of Grace,
Protect me and lend your helping hand,
So I may male this bridal garland
Worthy of the bride groom: Arunachal! (Je to napoved moje nove poti. Indija,, ki se mi je letos izmuznila in sem se zato letos imel priložnost napotiti v Kompostelo.)

Ob 16. uri se ponovno odpravim proti katedrali. Še poprej vmes fotografiram Kapelo duš. Duše gorijo v ognju. Zatem se odpravim na severno stran katedrale. Dva glasbenika igrata španske komade. Očitno to tudi pomaga, da jo zasledim, zmajevko. Sledim, sledim ji nekaj več kot 50 metrov, vse do Fakultete za medicino in potem do križa pred cerkev svetega Frančiška. Zmajeva črta gre naprej čez samostan svetega Frančiška, ki je sedaj spremenjen v hotel Monumento San Francisco s štirimi zvezdicami.

Španci so spremenili mnogo samostanov in dvorcev kar v hotele najvišje kategorije. Uf, kakšen direndaj in kakšna buka bi bila med krščanarji, če bi enako recimo naredili v Sloveniji z župniščem na Blejskem otoku.

Vrnem se nazaj pred katedralo in potem na desnem kraku opazim, to kar nisem videl prvi dan. »Gledaš in ne vidiš«, je rečeno v evangeliju. Nad okni, nad portalom so reliefni zmajčki. Ves sem navdušen. Moram priznati, da po celotni poti nisem videl, kaj dosti zmajev ali ostale nekrščanske simbolike (npr. Merkur ali kaducejska palica), ki so značilne za zmajeve črte, razen morda v Burgosu. Teh zmajevih znamenj je recimo kar precej v Barceloni, a o tem kdaj drugič. Te zmajčke nad okni so prav dobro skrili, da niso vidni smrtnikom. Torej nisem napačno začutil potek zmajeve črte od severnega vhoda in preko medicinske fakultete. Tudi kip Kristusa na vodnjaku, ki drži sonce v roku je poln simbolike in ustreza, to kar sem pred kratkim spisal v tekstu Zmajeve črte po Kopru in obali. Če natančno pogledamo drži sonce z 32 žarki, kar ustreza 32 linijam zmajevih črt. Po tem odkritju si zaželim še enkrat obiskati kripto Jakoba. Pred menoj varnostnik pregleduje žensko, ki ima cekar in torbico in jo spusti v katedralo. Ker imam majhen nahrbtnik me varnostnik noče spustiti v katedralo. Diskriminacija. Poprej spusti žensko v katedralo, ki ima dva »cekra« in za dvakrat več prostornine kot moj nahrbtniček. Zunaj mi policist pravi naj oddam nahrbtnik v skladišče nahrbtnikov. Še na pamet mi ne pride da ponovno plačam 2 evra za to skladiščenje, v nahrbtniku v kateremu imam samo vodič, pasoš in letalske karte. Odpravim se nazaj albergue, moja naloga je opravljena.

Zvečer se pogovarjam z mlado Španko o Caminu, okoli dvajset let jih ima, in je iz Astorge. Oba se strinjava, da je pot od Burgosa do Astorge ena sama puščava, zelena Galicija pa je blažen žegen na celi poti. Morda so zato tudi naredili to pot, pot čez pekel, ob pripekajočem soncu, kakor čez puščavo, da prideš v zeleno Galicijo z izviri vode, med hrastovimi gaji, kjer imaš občutek, kakor, da si prišel iz pekla v nebesa. Španka pove še to, da gre ven žurat in mi namigne če grem v mesto. To je večer in praznik Janeza Krstnika, ko bodo skakali čez ogenj. Še eden poganski običaj, ki je ostal v španskem krščanstvu. Ta običaj se je z modernizacijo v Sloveniji izgubil v prejšnjem stoletju. Zjutraj ob 6. uri, ko zapuščam albergo in odhajam na avtobusno postajo, se trije popotnice vrnejo v zavetišče iz celonočnega žura in proslavljanja praznika ognja, San Xuan. Santiago de Compostela adios.

Čez tri tedne doma listam knjigo o orakljih in Komposteli. Začudeno pogledam v skico v knjigi, ko vidim, kje teče zmajeva črta. Zmajeva črta teče natanko čez rimski tempelj, ki so ga postavili Rimljani na prejšnjem keltskem svetišču.

Katedrala v Komposteli:

Bodoči romar, popotnik, sprosti svoje srce, sprosti svojo dušo in okusi ali gre zmajeva črta čez opisano zadevo.
Za konec, če me vprašate ali je res v Komposteli grob apostola Jakoba, vam bom odgovoril, da tam ni nobenega okostja apostola. Če bi bilo res kakšno okostje izbranega, bi tamj izžarevala močna energijo, radiacija. Trikrat močnejše energije sem občutil pri Moji gospe iz Pariza, ki se lahko primerja z Međugorjem. V kolikor mi ne verjamete, obiščite grob Alme Karlin na pokopališču v Svetini ali grob župnika in zdravitelja Jurija Humarja na Primskovem, tam so energije močnejše na grobovih kakor v kripti Kompostele. Pot v Kompsotelo je samo ena velika (pre) izkušnja spletena iz dogodkov celega meseca, ki je drugače, v svojem vsakodnevnem življenju, ne bi doživeli.

Milagro, Milagro, Milagro….

Slika 1: medicinska fakulteta z reliefom zdravljenja bolnika
Slika 2: križ s svetim Frančiškom
Slika 3: hotel – samostan svetega Frančiška
Slika 4: apostol Santiago
Slika 5: zmajčka katedrala
Slika 6: zmajček katedrala
Slika 7: Kristusov vodnjak
Slika 8: katedrala svetega Jakoba

Energetski kraji po energijah in moči