NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Liter nafte za dva litra vode   
    nedelja, 25. julij 2010 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    V Indiji je ta mesec prišlo do generalne stavke in spopadov s policijo. Aretirali so nekaj tisoč ljudi. Od vseh notranjih protislovji, ki tarejo podcelino, so nemiri pretresli državo zaradi spora okrog državljanskih pravic, ki izhajajo še iz socialističnega obdobja zgodovine države pred liberalizacijo trga.

    Ni šlo za nasprotja med verami, nesorazmernim razvojem, prepadom med revnimi in bogatimi ali za krivice pri dostopu do izobraževalnega sistema. Vlada je napovedala ukinitev subvencij za naftne derivate in podražitev bencina. Indija se je uvrstila med razvite države. Vlada je v stiski iz istega razloga, ki v zadrego potisne politike velikih industrijskih držav Zahoda. Nekdanji tretji svet ima enak problem kot pretekli prvi svet. Najpomembnejša človekova pravica je bencin. Politiko največjih držav poganjajo ogljikovodiki.

    Daljnega leta 1995 je podpredsednik svetovne banke Ismail Sarageldin prerokoval, da "vojne 21. stoletja ne bodo potekale za nafto, ampak za vodo". Takrat se je zdelo, da bo treba bencinske črpalke zaščititi s kakšnim posebnim zakonom kot kulturne spomenike. Ti prelepi dosežki popotniške arhitekture, ki so hkrati bazar, restavracija in zatočišče pred nočjo, naj pred seboj ne bi imeli velike prihodnosti. Opustele bodo, ko se bodo civilizacije spopadle za vodo.

    Kot mnogo prerokb o skorajšnjem koncu sveta je bila tudi ta nekoliko prenagljena. Več kot ena milijarda ljudi res nima dostopa do čiste pitne vode. Vendar so to prebivalci najrevnejših držav. V velike vojne za zaloge pa se spuščajo bogate države. Vse velike vojne 21. stoletja se bijejo tako blizu naftnim vrelcem in ob trasah resničnih ali fantazijskih naftovodov, da je voda zadnje, na kar bi pomislili ob njih. Še vojna v Darfurju, v kateri so kot orožje uporabljali vodnjake, se je razplamtela zaradi naftnih vrelcev na meji med severnim in južnim Sudanom. Veliki spopad za nafto na zgornjem robu podsaharske Afrike se ima tam šele zgoditi.

    To je nekoliko presenetljivo, ker na svetu nafte ne zmanjkuje. Nafte je preveč. Celi tankerji odtekajo v morje, pa se njena cena zaradi tega ne premakne. Stolpi in ploščadi so posejani od Bakuja do Antarktike. Rusija je izhod iz konca komunizma zastavila na naftovodih. Ne mine teden, da ne bi za kakšno obskurno državo ugotovili, kako je pod njo morje nafte. Nafte ne črpajo samo v Arabiji. Ta je zaradi nafte samo zelo slavna. Velika proizvajalka nafte je Afrika. Ne črpajo je samo v Nigeriji, ki je energetska velesila, ali v Sudanu, ki je velika kitajska bencinska črpalka. Od nafte živijo v Gabonu in Ekvatorialni Gvineji. Kongo Brazzaville živi od nafte in skoraj ničesar drugega. Po približnem štetju je na svetu štirideset tisoč naftnih polj. Samo ploščadi, ki na morju črpajo nafto, je okrog sedemsto. Ena je v Mavretaniji.

    Veljalo je, da je nafta domena Evrope in Amerike, cel svet pa njuno črpališče. Vendar se je ta podoba sveta obrnila na glavo. Lani je Kitajska po številu prodanih avtomobilov prvič presegla Združene države. Ta podatek je šel nekoliko mimo, čeprav je v sebi nosil šokanten kazalec novih razmer na svetu. Odkar so naredili prvi Fordov model T, je katera koli država na svetu prvič kupila več avtomobilov kot Amerika. Marca je šla mimo še bolj šokantna novica. Kitajska je Ameriko prehitela tudi pri uvozu nafte iz Savdske Arabije. Kljub temu je nafte še vedno preveč. Savdska Arabija je lani zaradi svetovne gospodarske krize za štirideset odstotkov zmanjšala proizvodnjo, da je ceno ohranila na osemdesetih dolarjih. Zdi se logično, vendar nima nobene zveze z dejansko vrednostjo goriva.

    V Iranu sem se pred poldrugim letom vozil z avtomobilom na dizelski pogon, ki je v državi redkost. Dizel imajo samo na posebnih črpalkah za tovornjake. Poln rezervoar stane nekaj zanemarljivega drobiža. Na eni črpalki sem vzel dvajset litrov, pa črpalkar sploh ni hotel denarja, češ da se z malenkostmi ne bo ukvarjal in za traparijo ne bo pisal računa.

    Pozimi leta 1995 sem bil na bencinski črpalki v vzhodnem Bagdadu zares presenečen. To je bilo ravno tisto leto, ko je podpredsednik svetovne banke napovedoval vojne za vodo. Najel sem buicka park avenue iz začetka osemdesetih let, ki je imel smrček kot gotska katedrala in šestnajstvaljni motor. Mislil sem, da ima rezervoar luknjo, ker je šlo vanj sto petdeset litrov goriva. Z menjavo dolarjev na črnem trgu in subvencionirano ceno bencina je bil poln rezervoar dva evra. Črpalkar je najprej nekaj bencina spustil kar na tla, da je očistil ročico. V Bagdadu ni bilo mogoče kupiti nič, ker je bila država pod sankcijami. Z bencinom pa so se zezali.

    Deset let kasneje je bil bencin v Iraku še vedno med tremi in petimi centi. Toliko je bilo za liter treba odšteti leta 2005. Nova vlada je ohranila subvencije iz časov Sadama Huseina. Leta 2008 pa so se stvari stabilizirale. Iračani so dobili urejeno državo in so za liter začeli plačevati pravično ceno štiridesetih centov. Nekaj zadoščenja so imeli, ko so gledali Američane, ki so se vozili mimo v džipih. Ameriška vojska je gorivo kupovala po 67 centov za liter. Ko se bo Irak dokončno stabiliziral, bodo njegovi državljani morda prišli do polovice evra za liter. Zdaj ga v New Yorku na črpalkah prodajajo po 61 centov za liter. Državo z drugimi največjimi zalogami nafte na svetu smo sesuli zato, da njeni državljani v demokraciji plačujejo bencin po desetkrat višji ceni kot v diktaturi, sile svobode pa so ga od vsega začetka plačevale dvakrat več kot oni zdaj.

    Nekakšen napredek k enakopravnosti Iračanov je bil storjen. Vendar še niso popolnoma demokratična država. Na pot k njej bodo stopili, ko bodo nehali protestirati zaradi politike okupacijskih sil in fantazijskih operacij najemnikov podjetja Blackwater. Zares odprta družba bodo postali, ko v mošejah ne bodo nastavljali bomb zaradi konfesionalnih razlik v političnih strankah, ki hočejo vladati državi, ampak se bodo na ulicah tepli s policijo zaradi previsokih cen bencina, medtem ko bo vlada znižala proizvodnjo nafte, da cene na svetovnih trgih ne bi preveč padle. In tudi če se kdaj stvari res obrnejo tako, da bodo vojne tekle zaradi vode, bomo najprej bombardirali Irak. To je edina arabska država, ki ima nafto in vodo. Zato je tako hudičevo privlačna.

    Vir: eko.dnevnik.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • eko.dnevnik.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Liter nafte za dva litra vode | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,35 seconds