Piše: Aurigo

TEOLOŠKO VPRAŠANJE
V srednjem veku se je pojavila debata med krščanskimi sholastiki: »Koliko angelov lahko sedi na glavici bucike?« Disput o tej številki angelov je bil vroč in učenjaki se niso nikakor mogli zediniti o tej številki. Po potovanju v Santiago de Compostella naj povem, da je to število angelov, ki lahko usedejo na buciko: neskončno.

TEOLOŠKA ZGODOVINA SANTIAGA DE COMPOSTELLE (SDC)
Po prvi varianti naj bi se zgodba o Santiagu de Compostelli in romanju pojavila, ko je pastir z imenom Pelayo bil voden z bleščečo svetlobo ali zvezdo. Odsev poti naj bi označeval rimsko meglico. Polje zvezd (campos stella) svetega Jakoba ali Sant Iago.

Po drugi varianti naj bi v SDC ponovno odkrili grob apostola svetega Jakoba. Telo apostola, ki je bilo sprva odkrito na zahodni obali Španije, kakšnih 60 km stran, kamor naj bi z ladjo prinesla dva njegova učenca po njegovi smrti. Tretja legenda pravi, da se je apostol Jakob pojavil v nočnih sanjah krščanskemu poveljniku kralju Ramiru I v trdnjavi Clavijo pod Logronom pred bitko s številčnejšimi Mavri. Zjutraj še pred zoro, po sanjah, je kralj svoje vojščake povedel v boj, kasneje naj bi se jim na belem konju pridružil tudi apostol in jih povedel v zmago nad Mavri. Zato tudi apostola Jakoba ponazarjajo in imenujejo - ubijalec Mavrov.

Bistveno vprašanje je, kako lahko v 12. stoletju en tako odročen kraj kot je Santiago de Compostella, postane tretje romarsko središče v krščanskem svetu, tik za Jeruzalemom, kjer naj bi bil grob Kristusa in Rimom, kjer naj bi grob apostola Petra.

V evangeliju po Mateju sta našteta dva apostola Jakoba, učenca Kristusa. Jakob (*1), Zebedejev sin in njegov brat Janez in Jakob (*2), Alfejev (*3)sin. Po Marku pa je: »Jakob, Zebedejev sin in Jakobov brat Janez, katerim je dodal ime Boanerges, to je sinova groma. Ime naj bi prejela zaradi svojega živahnega, vihravega značaja.«

Ko v Nazaretu Jezusa zavržejo pravijo: »Ali ni tisto tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozeja, Juda in Simona. Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.«
Kdo je torej apostol Jakob? Viri o Komposteli sicer pravijo, da je ta, ki leži v kripti katedrale apostol Jakob, Zebedejev sin. Dodajmo še eno zgodbo, zgodbo o spremenenju na gori Tabor. Na goro Tabor je Jezus vzel tri učence in to so: Peter, Jakob Zebedejev in Janez Zebedejev (Mr. 9,2). Tako ostaja odprto vprašanje, zakaj postane Kompostela tretje največje romarsko središče krščanstva, ob dejstvu, da naj bi bil drugi Jakob, imenovani tudi Pravični, kasnejši škof v Jeruzalemu po križanju Jezusa (tudi brat Jezusa, nekateri pravijo bratranec) od 8. stoletja naprej pokopan v cerkvi svetega Jakoba v Jeruzalemu, kakor to trdi armenski škof v Jeruzalemu. V uradni brošuri Obisk katedrale Santiago de Compostella, ki jo je izdal Urad za romarje pa je navedeno: »Apostol Jakob je bil eden od treh najbolj zaupnih prijateljev Jezusa Kristusa. V veliki verjetnosti je bil v sorodstvu z Jezusom, saj je bila Jakobova mati sorodnik device Marije, matere Jezusa Kristusa.«

Misel dneva: Vsega bo (je) konec

Ob 6. uri zjutraj se že začne tisto značilno šušljanje, ki je značilno za vsako jutro na romanju do Kompostele. Belgijski par se je prvi odpravil iz alberga. Najbrž želita priti še do 12. ure v Kompostelo, na vsakodnevno mašo. Sam še malo poležavam in čakam odhod še ostalih. Okoli 6.30 ure se tudi sam odločim za vstajenje. Pipo in Baldo še spita. Tudi Špancem se ne mudi. Verjetno so naročili zajtrk, ki je običajno šele ob 7. uri zjutraj. Vstanem in se z nahrbtnikom odpravim na vrt. Po kakšnih 15 minutah preoblačenja in ponovnega pakiranja stvari v svojo mučilo (nahrbtnik) začnem iskati izhod iz vrta. Duhovi se med vetrom poigravajo z zelenimi vrhovi evkaliptusov in priklanjajo tanke veje evkaliptusa sem ter tja. Kar lepo šumi in diši. Na spodnji strani vrta ni izhoda na ulico. Potem najdem izhod iz vrta na zgornji strani parcele. To jutranje zapuščanje albergov, posebej če je tema, je včasih prav travmatično. Ali se vrata ne odprejo, ali iščeš izhod (običajno v temu) ali morda kaj pozabiš v zavetišču in se vrata ne dajo več odpreti, ker so odpirajo samo od znotraj. Rumena puščica vodi iz glavne ceste na makadamsko pot. Izognem se mestu in se med evkaliptusovim drevjem odpravim naprej do Kompostele, še zadnjih 20 kilometrov. Občutek imam, da je vonj evkaliptusov dosedaj najmočnejši prav tukaj, tik pred Kompostelo. Je to morda zaradi vročine? V naselju Suiza že iščem bar, toda ni ga. Zjutraj sem se odpravil na pot celo brez soka. Pred odhodom na pot sem imel običajno navado popiti vsaj dva decilitra soka. Po kakšnih šestih in pol kilometrih se po tunelu prikaže povsem nov bar. Sobe za nočitev tudi oddajajo. Privoščim si obilen zajtrk. Kava z mlekom, rogljič, gosti sok in španski vinjak; vse skupaj 6 evrov. Ob sosednji mizi se pogovarjata dve Hrvatici, kasneje ugotovim, da delata v Avstriji. Prvi ljudje hitijo mimo mene, jaz pa se predajam jutranjemu soncu. Ura je že 8.30, danes očitno ne bom prispel za mašo v Kompostelo. Sicer imam že mnenje o tem; danes več ne bom nikamor tekal, ko pridem pridem. Majhen vzpon. Na desni strani avtocesta. Zatem na levo znamenja za letališče, ograja in reflektorji. Še naprej majhen potoček, ki izvira izpod ceste v gozdnem zavetju. S temi izviri je Galicija zame pravo odkritje.

Naslednji počitek San Payo. Privoščim si malo pivo in lemon šveps. Prvi izletniki v teniskah in preostali romarji. Med ljudmi je razpuščeno, sproščeno vzdušje, kakor recimo v koči na Kredarici, tik pred vzponom na Triglav. »Mamika« okoli 40 let s tremi sinovi, nekje v razponu starosti 7, 10 in 12 let. Uf je močna karma. Ona v nekakšnih sandalih s plutovinasto 4 cm peto in mini krilom. Zgleda kot kakšna pocestnica in ne verjamem, da hodi zadnjih 100 kilometrov Camina. Najbrž je začela hojo danes. Kaj vse bom doživel na tej poti? Ali roma za odpustitev grehov, se sam pri sebi vprašujem. Lavacollo. Kraj, kjer se naj bi romarji umili pred vstopom v Kompostelo. Pred cerkvijo počivajo trije konji leonskih konjenikov. Fantje so šli verjeten na pivo, vročina je. Na odcepu iz Lavacolle se na tleh sončijo tri mlade popotnice, svoje popke razgaljajo mimoidočim popotnikom. So že omagale? Casa de Amancio. Ponovno počitek. Naredil sem slabih 3 kilometre od prejšnjegapočivališča. Danes bo očitno popotovanje od bara do bara. Zaželim si sirov sendvič (boccadilos). Ko vstopim v bar me pričaka na televiziji slika z morjem in špansko obalo! Je to Barcelona, moj naslednji korak. V baru se mi pridruži starejši italijanski par, s katerim izmenjaje hodim zadnje tri dni. Mož si privošči malo pivo, tako kot vedno. Ona pa je bolj asketske narave. Pogledamo v vodnik še okoli 10 kilometrov do cilja, ura je že 10.30. Ni šans, da pridem do 12. ure v Kompostelo.

Ponovno majhen hribček. Po makadamu ob asfaltu prispem do stavb galicijske televizije. Srečam razred osnovnošolcev, tam nekje 7. razred, ki hodi v razdalji več kot 1 kilometer. Nekateri se vlečejo po cesti, preostali še hodijo normalno. Spomnim se naših športnih dni v okolico mesta, hoje okoli 4 do 5 km, ko smo se tudi vlekli po cesti kot megle, saj nam je to bilo najbolj dolgočasno dejanje, ki smo ga morali opraviti zaradi učiteljev. Je to srečanje z osnovnošolci morda metafora za ta Camino, se sprašujem sam pri sebi hodim naprej, da pridem do cilja? Tik zatem tovarna v San Marcosu. Tovornjakar obrača na tovarniškem dvorišču. Vogal ceste v San Marcosu ob tovarni in že se znajdem spet pred barom in kampom za kolesarje v San Marcosu. Šef kampa mi priporoči portugalsko vino tinto, saj sam prihaja iz Portugalske. Poskusim ga, ni slabo in ga zmešam s koka kolo. Še manj kot kilometer do hriba imenovanega Monte del Gozo. Hrib Monte del Gozo imenovan tudi »Gora radosti«, ko so ljudje zagledali Kompostelo. Sam ga poimenujem hrib upanja, ko je vsega konec, a tudi zvoniki katedrale se ne vidijo iz njega, ampak samo predmestje San Lazaro. Fotografiram italijanski par pred spomenikom, ki so ga postavili ob obisku papeža, Italijan pa fotografira mene. Mimo največjega alberga Monte del Gozo, za 500 romarjev, se spustim proti Komposteli. Še 4,6 kilometre do katedrale. Ali dobra ura hoje. V prihodu si začnem peti napev moje pesmi stalnice na tej poti od Burgosa naprej, ko mi jo zaigrajo in me na njo spomnijo poulični glasbeniki pred cerkvijo Lesmos:

Besame, besame mucho (*4)
Como si fuera esta noche la ultima vez
Besame besame mucho
Que tengo miedo perderte, perderte despues.
Quiero tenerte muy cerca
Mirarme en tus ojos, verte junto a mi
piensa que tal vez manana
Yo ya estare leyos
Muy lejos de ti.
Besame, besame mucho….

Pot po predmestju San Lazaro se vleče kot črevo. Ustavim se še v bližnji pekarni, kjer kupim bagueto. Hodim mimo majhnih prodajaln. Tik pred vstopom v stari del mesta pred Portom do Camino srečam japonski par. Japonec, ki je pred tremi dnevi na predvečerje močno vlekel dreto v albergue, potem ko je spil buteljko rdečega vina in njegovo partnerko. Pozdravimo se, se tlesknemo z dlanmi in si tako čestitamo. Njegova angleščina je bolj slaba in zamrmra, konec je in da gresta v albergo. Vstopim čez Porto de Camino. Kar naenkrat se znajdem na vzhodni strani katedrale. Ne morem verjeti. Počasi si mi v eni točki singularnosti odvrtijo vsi prehojeni dnevi: z zeleno travo poraslimi Pireneji, bose hoje po tlakovani Pamploni, močnega vetra in belih vetrnic na prelazu Alto del Perdon, sonca in popoldanske vročine, stopanja po prašni makadamski poteh pred Logronom, bogato okrašene španske cerkve, bolečine nad levim kolenom, zelene piramide takoj po Santu Domingu, avtocesto pred Burgosom, dišečim borovim gozdom nad Beloradom, zelenih žitnih polj po Navari in na Meseti, bolečine po celem stopalu, namakalnih sistemov v Palencii, v dežju in v vetru nihajočimi drevesi pred Leonom, belimi snežnimi oblaki, ki bežijo nad Astorgo, shiatsu masaže v Astorgi, ruševin starih hiš v Foncebadonu, osvežujočo mestece Villafrance del Bierzo in reke Valcarce, ki je oddajala svojo energijo med zelenim drevjem, mokrim spustom iz Ocebreire, pekoče bolečine na mišici leve noge in zateklim desnim kolenom, od nikoder izvirajočih potočkov in hrastovih gajev v magični keltski Galiciji. Uspelo je. Za menoj je 777 km. Potem fotografiram vodnjak, me je kar ujel. Odpravim se proti romarskemu uradu, ki je na južni strani katedrali, kjer dobim potrdilo o opravljeni poti. Svojo mučilo (nahrbtnik) odložim v shranjevalniku nahrbtnikov, ki je kakšnih 30 metrov naprej od urada za romarje (2 EUR).

Zatem se sprehodim se okoli katedrale do trga Praza Obradorio. Malce sem razočaran, ni tako energetsko močno mesto. Ali nič ne čutim zaradi utrujenosti ali zaradi popoldanske vročine? Spravim se v katedralo, prvo na vhod iz vzhodne strani iz trga Praza da Quintana. Pred vstopom stojita policista, na vhodu pregleduje varnostnik, tiste s torbicami. Za ostalimi obiskovalci se povzpnem za oltar, k kipu svetega Jakoba. Pritisnem eno roko na Jakoba vendar nič kaj dosti ne čutim. (*5) Po stopnicah se spustimo v prostor s kripto. Ostanem v prostoru pred kripto par minut, v prostoru s kripto pred menoj poteka maša v japonščini. Za trenutek nekaj malega začutim, kot da steče energija. Nekaj takšnega kakor, ko primeš za žico električnega pastirja. Zatem se odpravim na drugi vhod iz juga, ki je vhod v katedralo. Opravim svojo nalogo in se usedem na klop kakšnih 20 minut. Prav nič se ne dogaja, obhodim vse kapele in naredim nekaj fotografij, čeprav je prepovedano fotografiranje. V oči mi padeta dve mladi črnkinji, ki imata s seboj dva stara belska deca. To je torej prihodnost.

Nad vsem sem malo razočaran, energetsko katedrala v Komposteli sploh ni tako močna. Francoska bioenergetičarka Mertzova pravi, da so konec 50 let prejšnjega stoletja v katedrali prekinili kanale, ki so bili pod katedralo. Nakupim še nekaj spominkov v prodajalni, kjer lahko kupiš na kreditno kartico. Ena izmed redkih prodajaln s kreditno kartico. V Španiji v prodajalnah »laufa samo keš«. Ni čudno, da so na vrsti takoj za Grčijo. V odlagališču nahrbtnikov vzdignem nahrbtnik in se odpravim proti največjemu albergue v mestu Seminario Menor de Belvis s 177 prenočišči. Prenočišče je precej drago, saj stane 13 evrov. Odločim se ostati samo to noč, kajti jutri zjutraj se bom odpravil z avtobusom ob 9.00 uri v Finisterro ali Fisterro po špansko. Prenočišče lahko tukaj dobiš za dve noči. V tem albergue sicer dobiš svojo posteljo, vendar nimajo niti jedilnice, vsaj jaz je niso zasledil. Glede na to, da sem v prejšnjih dneh spal za 5 do 6 evrov na noč, je to kar 100 odstotkov podražitev. Stuširam se in se za kakšnih pol ure vržem na posteljo, ki jo seveda moram prej obleči v posteljnino. Iz Hrvaške dobim vzpodbuden SMS in vprašanje, če bom kaj žural? Večerjam kar v parku, ostalo je še nekaj sira. Po tej košti se v japonkah odpravim nazaj v mesto in v trgovino. Po hribčku in asfaltni poti iz alberga v japonkah komaj pridem v dolino. Strmina, da te kap.

V baru pred fakulteto se ustavim na deci rdečega vina (vino tinto), za nameček dobim še pražene arašide. V barih romarju običajno dodajo še kakšen prigrizek, če si naroči pijačo, ki ga ni potrebno plačati. Le te prigrizke  ti drugače zaračunajo, kot npr. kakšne tapase po 1 EUR. Cena deci vina je 1,60 EUR. Zelo drago, je pa zato vino odlično. Ne vem, ampak to špansko vino, ki se ga da dobiti v Sloveniji je ena sama čobodra, proti temu, kaj sem poiskušal po Španiji za 3 evre do 4 evre na buteljko. Poiskati bi moral kakšen internet kotiček, da natisnem letalsko karto. V starem centru mesta zatem iščem kakšno poceni trgovino, vendar so to samo butične trgovine z dragimi izdelki. Najdem le eno trgovino na kreditno kartico in še to imajo najcenejšo buteljko za 6 evrov, rajši se odpravim do supermarketa, ki sem ga videl pri vstopu v mesto. Skoraj eno uro porabim do tam. Tam me čaka razočaranja, saj ne sprejemajo kreditnih kartic, s »kešom« sem pa bolj na tesno. Vendar nakupim hrane in pijače za dobrih 8 evrov. Drugje, v butičnih trgovinah bi kupljeno blago stalo vsaj 12 evrov. Dobim tudi buteljko »istega vina«, kot sem ga pil v baru pred fakulteto. Ko odprem buteljko naslednji dan na Finisterri, vidim, da vino ni enake kvalitete kot v baru. Še pol ure porabim, da pridrajsam po zadnji strani preko Avenije Lugo do zavetišča. Ura je skorajda že 21.00, utrujen se spravim spat. Ni mi do nobenega zabave, ta hoja do supermarketa, je bila samo pika na i v brezplodnem tavanju po vročem mestu. Ponoči imam grozne, moreče sanje. Maše ob 12.00 uri, ko preberejo imena vseh prispelih romarjev in popotnikov, ki so prehodili zadnjih 100 kilometrov peš, se ne bom udeležil, čaka me Finisterra ali rt, za katerega je nekdaj veljalo, da je tukaj konec sveta.

Milagro, Milagro, Milagro….