Senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu bo obravnaval pritožbo Italije v znanem primeru Lautsi vs. Italija. Lani je namreč razsodilo v prid Soile T. Lautsi, ki je tožila državo, ker občinske šolske oblasti niso hotele odstraniti razpela iz javne šole, v katero sta hodila njena otroka.

Sodišče ji je pritrdilo, da država z razobešanjem križev v javnih šolah posega v pravico staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu z lastnimi nazori, in v pravico otrok do verske svobode. Razpela v javnih šolah naj bi bila moteča do učencev drugih veroizpovedi oziroma članov drugih etničnih manjšin, italijanske šole pa naj bi s tem kršile versko nevtralnost, je še menilo sodišče in naši sosedi naložilo 5000 evrov kazni.

Toda obstajajo še drugi moteči faktorji, zaradi katerih križi z razpelom ne sodijo v šole. O tem piše Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen: » Slikar Ernst Seler iz Reutingena v Oberpfalzu je v bojazni, da bi take podobe ne ogrozile njegove hčerke Eline, zahteval, naj odstranijo 80 cm veliko razpelo, ki je viselo prav nad tablo v učilnici. Menil je: »Pogled na razpelo bo učencem hromil duševne moči.

Katoliški duhovnik Josef Denk je bil tankočuten mož in je namesto velikega križa nad tablo obesil manjšega nad vrata. Toda ko je Elina leta 1988 prišla v tretji razred, je nad tablo spet visel velik križ s Kristusom, skrotovičenim od bolečine in (svetovljanski) učitelj ga ni hotel sneti. Ernst Seler in njegova žena Renata sta se obrnila na bavarsko deželno ministrstvo za šolstvo in kulturo z vprašanjem ali mora in zakaj mora nad tablo v učilnici viseti tako veliko razpelo.

Odgovor iz Münchna, ki ga je podpisal vodja ustreznega oddelka Kaiser, se je glasil: »Križ, krščansko znamenje, neodvisno od veroizpovedi« je »v taki obliki posebno primerno za vnašanje v zavest učencev razsežnosti državnih vzgojnih ciljev, ki presegajo pozitivizem.« Hkrati »njegova obča krščanska sporočilna vrednost prispeva k nravni vzgoji učencev.« (Križ s križem/Stern, 9.3.1989)

Vendar ni trpela samo šolarka Elina, ker je morala zaradi »nravne vzgoje« nenehno gledati križanega nad tablo, to se lahko primeri tudi odraslim. Velikemu slikarju Nikolausu Poussinu (1594-1665) je bilo 52 let, ko je dokončal podobo križanega, potlej pa se naslednje podobe Jezus nosi križ ni več hotel lotiti. Pisal je prijatelju: »V meni ni več zadosti veselja in zdravja za upodabljanje takih motivov. Križanje me je pahnilo v bolezen. Tako me je morilo. Zdaj bi me slikanje Jezusa, ki nosi križ, ubilo.«

Zastavlja se vprašanje, zakaj katoliška cerkev razkazuje Jezusa na križu kot uplenjeno trofejo? Po učenju Biblije, ki je za cerkev nesporna Božja beseda, je bil Jezus snet s križa in je tretji dan vstal od mrtvih. Zakaj torej še visi na križu? Zakaj hočejo gledati njegov navidezni poraz, ne zmage – vstajenja?

Nek očka je lepo povedal, da bi mu bilo hudo, če bi moral njegov otrok v šoli vsak dan gledati mrtvo izmučeno truplo na križu. Še kako prav ima. Če smo nekoga ljubili, pa nam je preminil, katero sliko bomo imeli na steni? Tisto sliko z morebiti zmrcvarjenim truplom od prometne nesreče, ali sliko ljubega človeka, ko je še bil živ in zdrav?

Daša Žugelj iz Pirana