Dojka je eksokrina mlečna žleza sestavljena iz tubulo-alveolarnega parenhima potopljenega v vezivno oziroma maščobno okolico. Embrionalna zasnova zanjo tiči v ektodermalnem vgrezanju v subepidermalni mezenhim, pri čemer nastajajo izvodila in se mezenhim diferencira v maščobno tkivo.

Mlečna žleza se nadalje razvija in spreminja glede na starost oziroma fiziološke potrebe. V puberteti se pod vplivom mesečnega dviga progesterona iz izvodil razvijajo alveoli, pri čemer nastajajo lobusi, osnovna funkcionalna enota mlečne žleze. Ob koncu mesečnega ciklusa novonastale strukture regredirajo, pri tem pa je žleza le pridobila del celokupnega epitelijskega tkiva, ki se dokončno razvije in dozori šele v nosečnosti, ko ostane progesteron konstantno povišan in ko se mu pridružijo še prolaktin, laktogeni hormon in humani placentni laktogen.

Laktogneza je proces, pri katerem pridobiva mlečna žleza sposobnost proizvajanja mleka. Laktogenezo delimo v dve obdobji: približno v sredini nosečnosti se zgodi dokončna sposobnost mlečne sekrecije, drugo obdobje pa oblikujejo prvi štirje dnevi po porodu, ki jih označuje postopno vse bolj bogata sekrecija. Sledi laktacija, to je proces mlečne sekrecije, ki traja toliko časa, kolikor traja povpraševanje po mleku (sesanje). Ko se koncentracija prolaktina dokončno zniža, pa nastopi involucija, to je apoptoza žleznega epitelija in vrnitev žleze v prednosečno obliko.
Nekaj dni pred porodom in v prvih štirih dneh po porodu tvori žleza kolostrum (mlezivo), rumen sekret bogat z beljakovinami, nato nastaja prehodno mleko, po štirinajstih dneh pa govorimo o zrelem mleku.

Delovanje zrele mlečne žleze uravnavajo tako hormoni kot lokalni faktorji.

Za sintezo in sekrecijo mleka je odgovoren prolaktin, hipofizni hormon, ki se v kri sprošča po lokalni stimulaciji bradavic s sesanjem. Prolaktin se izloča 7-20 krat na dan v vrhovih, ki so odvisni od fiziološkega stanja bazalne sekrecije: tako so najvišji pri noseči ženski, najnižji pri moškem. Lokalna povratna zavora sinteze mleka pa naj bi bila posledica kemičnega faktorja v nakopičenem mleku oziroma mehanskega dražljaja ob raztezanju žleze pri prekomernem nastajanju mleka (FIL = faktor inhibicije laktacije).

Za regulacijo izločanja-ejekcije mleka pa je odgovoren oxitocin, hipofizni hormon, ki zaokroža nevroendokrini refleks. Aferentni krak tega refleksa predstavlja senzorično nitje, ki prenaša informacije o lokalnem dražljaju - sesanju v hrbtenjačo, od koder pride informacija v hipotalamus, ki pripravi zadajšnjo hipofizo do izločanja oksitocina v kri. Ob vezavi tega hormona na mioepitelijske receptorje, pride do izločanja mleka v izvodila in nabiranja v subareolarnih sinusih. Pri pravilni tehniki sesanja sega bradavica do mehkega neba novorojenčka in se mleko izloča zaradi valovitega gibanja jezika, ki bradavico potiska proti trdemu nebu. Ob vsaki izpraznitvi se pod vplivom oxitocina sinusi spet napolnijo. Nevroendokrini refleks ima tudi psihološko komponento, saj se oksitocin začne sproščati že ob misli na dojenje. Tako psihološki stres, zaskrbljenost, utrujenost, kot etilni alkohol, pa inhibiranjo sproščanje oxitocina, alkohol še posebno v odvisnosti od doze.

Žensko mleko je v milijonih let razvoja živalskih vrst (in človeka) prilagojena naravna prehrana za sesalske mladičke. Mleka samic različnih vrst sesalcev se po sestavi med seboj ločijo. Tako je tudi človeško mleko posebna tekočina, ki vsebuje vse življenjsko pomembne prehranske sestavine za novorojenčke in dojenčke. Zato so ga upravičeno imenovali idealna prehrana v prvih šestih mesecih življenja in nato ob ustrezni dopolnilni prehrani vse do enega, dveh ali več let otrokove starosti.