>> Dragi Marko
>> vidim, da počasi dojemaš,

Ja, res je - zelo počasi – in to po sistemu en korak naprej, dva koraka nazaj ;)

>> da bi pa še bolj razumel, ti priporočam,
>> da prebereš knjigo z naslovom; Gospodova pesem v originalu Bhagavat Gita.

Hvala za ponudbo, ampak trenutno sem zaposlen s knjigo »DNK Skrivnost življenja« v originalu »DNK The secret of life«, ki jo je napisal James D. Watson. Z branjem Bhagavat Gite odlašam že skoraj četrt stoletja, ko so mi jo v študentskem naselju prvič ponujali neki čudni akviziterji obritih glav, obuti v opanke in oblečeni v letnemu času skrajno neprimerne cunje. Že takrat sem si rekel – ti ljudje so res nekaj posebnega. Da obleka ne naredi človeka, sem spoznal šele, ko so me obiskali neki drugi akviziterji - Jehovci v finih oblekah s kravatami. Od takrat vem, da so ljudje lahko enako trčeni, ne glede na zunanji videz in modne dodatke.

>> Za mnoge Indijce pa tudi zahodnjake je Krišna Bog ljubezni.

Ljudje verjamejo v čudne stvari.

>> Že štiri tisočletja mu milijoni ljudi vsak dan pojejo slavo in se obračajo k njemu.

Ljudje počnejo čudne stvari.

>> Ampak v tej pesmi Krišna poziva svojega učenca Ardžuno
>> na vojno in boj proti njegovim lastnim bratom in učiteljem
>> pri tem mu pa tudi izdatno pomaga, tako, da na koncu s Krišnino
>> pomočjo Ardžuna v tej bitki zmaga in pobije vse svoje sorodnike
>> in nasprotnike, ki so se mu postavili po robu.

Zgodbica me nekoliko spominja na Biblično zgodbo, v kateri Jahve izbranim plemenskim politkomisarjem naroča, naj na silo zavzamejo obljubljeno deželo, potem pa jim pri genocidu tudi sam pomaga. Še en dokaz več, da so VSE religije izvor zla!

>> Čeprav je ta pesnitev stara štiri tisočletja je v njej skrita
>> presunljivo globoka modrost.

Ja, na zgodovinskih napakah se učimo. Tudi prebiranje Mein Kampf te lahko ozavesti, še posebej, če se ga lotiš brati kot nereligiozno knjigo.

>> Ko sem jo pri svojih sedemnajstih letih prvič prebral se nisem
>> mogel načuditi njeni modrosti.

Stojči, mogoče bi bilo bolje, če bi v najstniških letih »preganjal babe« ali se nemara lotil študija kake bolj aplikativne znanosti, ki te zagotovo ne bi pripeljala na sončno upravo. Kar zadeva tvoj literarni okus, pa te popolnoma razumem. Sto ljudi, sto čudi. Meni je bil pri sedemnajstih najbolj všeč Alan Ford. Ni pa mi, tako kot tebi, vse »potegnilo« takoj. Šele odkar smo stopili v kapitalistični raj, sem se začel čuditi tudi modrosti Magnusa in Bunkerja.

>> Vse isto, kar je veljalo takrat, velja tudi danes,
>> tudi ti in jaz in vsak smo neke vrste Ardžune, ki bijemo
>>svoje življenjske bitke.
>> Razlika je samo v tem, ali smo znotraj sebe zares našli svojo ljubezen.

Ja, starodavna indijska modrost nas uči, da je to mogoče doseči tudi s pobijanjem svojih sorodnikov in nasprotnikov.

>> Uživaj

Enako.

[ Odgovori na to | # ]