MEDITACIJA MESECA 20. junij – 20. julij 2010

VZPOREDNI SVET VODE
Voda je za nas nekaj samo po sebi umevnega. Zadnje čase začenjamo celo zavestno ceniti vodo, ker nam je logika vbila v glavo, da človeški rod brez vode ne more preživeti. Veliko se investira v čistilne naprave in v zaščito podtalnice. Hkrati smo priča katastrof, ki ogrožajo vodna bogastva, kot je denimo nedavni izliv nafte v Mehiškem zalivu.

Da ja ne bi mislili, da se agresija proti vodi dogaja samo daleč stran onkraj oceana, smo doživeli sočasni izliv naftnega olja na Gorenjskem. Kaj nam hoče voda povedati? Kaj pa če vodo napak razumemo in ji delamo škodo tam, kjer se nam niti sanja ne?

Ko sem se lani pomladi ob velikem ribniku pred gradom Nymphenburg v Münchnu pripravljal na predstavitev svoje nove knjige o Benetkah, sem dobil občutek, da se sredi ribnika suče krog nimf. Mislil sem si, morda izvem kaj novega, pa sem jih telepatsko – pač prevedeno v njihov jezik občutkov – vprašal, zakaj je vodna narava beneške kulture za nas danes pomembna.

Namesto neposrednega odgovora, se je name vsulo celo predavanje o tem, da naš, na drobcih materije sloneč svet, ni edini. Vanj je vtkan še nek drug svet, ki ne temelji na materiji, temveč na kapljicah vode – seveda ni mišljena fizična voda, temveč prej »informacija vode«. Gre za neke vrste vodno-svetlobne kristale, nevidne fizičnemu očesu, torej za energijsko telo vode. Voda, so rekle, je vse okrog nas in v nas tudi; podobno se njihov avtonomni svet razteza povsod v nas in okrog nas kot nekakšno, s čustvenimi kvalitetami prepojeno občutljivo vesolje.

Svet, prepleten z bitji vode, si lahko predstavljamo kot samostojno sfero podobne velikosti kot je Zemlja skupaj s svojo atmosfero, le da slednji ne pozna fizične oblike. Sfera vodnega sveta preveva naš materializirani svet kot paralelna resničnost. Vsepovsod se dotika našega sveta zunaj in znotraj, a mi je ne vidimo. Je nekakšna dvojčica naše vsakdanje resničnosti – sfera plesa in radosti. Vidci jo poznajo kot sliko paradiža, pravljice bajajo o srečni deželi za sedmimi gorami – pa je tako blizu nas, da je niti ne vidimo več!

Šale na stran! To so resne reči. Če naša materialna sfera ne bi bila prepojena s tisto vodno, bi postala tako gosta, da bi se živa bitja komaj še mogla premikati. Rastline ne bi mogle rasti. Predvsem pa bi naš svet postal mrk, ker bi mu umanjkalo vsako čustvo. Čustva preprosto ne bi poznala medija za svoj izraz.

Interakcija med našim materializiranim svetom Zemlje in eterično prozornim svetom Vode je odločilnega pomena za življenje, kakršnega poznamo dandanes v svoji polnosti in raznolikosti. Gre za dva samostojna planeta, ki sta precej natančno položena eden v drugega in se praktično na neštetih mestih med seboj dotikata. Ali poznamo naš sestrski planet Vode? Ali pa poznamo samo znamenja njegove nevidne navzočnosti v obliki bolj ali manj vidnih pojavov kot je pojav poživljajoče vode, čustvenih vrtincev in sijoče lepote narave?

Senčna stran tega nepoznavanja in posledične neodgovornosti do planeta Vode je vedno bolj nevarna za obstoj življenja na Zemlji. Ljudje v svoji neuravnovešenosti in odtujenosti svojemu bistvu, bruhamo prave oblake čustvene nesnage. Onesnaženost čustvenega prostora je bistveno bolj agresivna od naftnega madeža na valovih Atlantskega oceana v Mehiškem zalivu. Preprečuje plodne stike med obema sestrskima planetoma, med Zemljo in Vodo. Eterični planet Vode začne ob takih pogojih ledeneti, življenje pa zaide v nevarnost, da se bo zaustavilo.

Tokratna Meditacija meseca je posvečena prenavljanju stika s sestrskim »planetom« Vode – s sporočilom vode v nas in okrog nas. Zavedajmo se, da tega stika, bistvenega za omogočanje nadaljnjega življenja Zemlje, ne obnavljamo samo zase, ampak za Zemljo kot celoto. Vajo mi je priporočilo bitje reke Labod v Labodski dolini na Koroškem.

• Predstavljaj si, da stojiš, sediš ali klečiš pred vodnim izvirom, ki ga poznaš, ali na bregu znane reke, jezera ali oceana.
• Nagni se naprej in z rokama (imaginativno) zajemi prgišče vode. Pomembno je, da pri tem narediš ustrezno gesto z rokama, ker je planetu Vodi lažje brati naše geste kot pa misli, posebno še, če so podprte s komplementarnim čustvom.
• Zajeto vodo dvigni nad glavo in zlij v prostor za svojim hrbtom, tako rekoč v območje svojega vzročnega telesa. (Vzročno telo je telo duše, ki je, podobno našemu dvojniku, fokusirano za hrbtom.)
• Voda naj od tam počasi pronica skozi naše snovno (hkrati energijsko in čustveno) telo na območju med srčnim centrom in sončnim pletežem in se pri tem vrača v vodno sfero iz katere si bil(a) vodo zajel(a).
• Pri tem tanko prisluškuj in občuti, kaj ti Voda želi povedati, ali katere občutke ti posreduje.
• Pri tem, ko vodo vračaš, se zavedaj, da z njo daruješ celotnemu planetu Vode svojo srčno ljubezen, spoštovanje in hvaležnost.
• Vajo ob priliki izvedi tudi kdaj, kadar si dejansko v bližini nekega vodnega pojava.