|  Na slovenskem evharističnem kongresu, 13. junija 2010, v Celju, je bil razglašen za blaženega Lojze Grozde, član Katoliške akcije, ki so ga med vojno ubili partizani zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem.
Imenovanje ljudi za mučence je eden od najbolj donosnih marketinških potez katoliške cerkve, kajti s tem želijo vtisniti ljudem v zavest podobo cerkve kot žrtve. V psihologiji pa je znano, da ljudje radi simpatizirajo z žrtvami.
Marsikdo se ob tem vpraša kdaj pa bodo beatificirali sto milijonov žrtev katoliške cerkve? Katoliška cerkev je v svoji celotni zgodovini pomorila okoli sto milijonov ljudi: inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi….
Med žrtve katoliške cerkve štejemo tudi Žide, kajti sodelovanje Vatikana s katolikom Hitlerjem je bilo že večkrat dokazano. Hitler je v svoji knjigi Mein Kampf napisal: »Delam samo to, kar cerkev počne že 1500 let, vsekakor temeljiteje.«
Andrew Sinclair je v knjigi The great silence conspiracy (Velika tiha zarota) razkril, da je bila celotna nacistična hierarhija rimokatoliška. Citiram: »Najbolj zloglasen protižidovski dokument Der Stuermer je objavil eden od najbolj ključnih Hitlerjevih mož, Julius Streicher, ki je bil katolik. Hitler je sam pogosto izjavil, da je njegov mentor pri antisemitizmu katoliški vodja avstrijske krščanske socialne stranke in župan Dunaja dr. Karl Lueger.
Nacistični minister za propagando je bil katolik dr. P.J. Goebbels. Konstantin, bavarski vojvoda, je v svoji knjigi The pope (Papež), zapisal, da se je Goebbels »izobraževal pri jezuitih in sicer na akademiji v katoliškem Rhinelandu, in je prejel štipendijo za trening od katoliške institucije. Goebbelsa so torej trenirali svetovno najbolj predrzni lažnivci.
Himmler, vodja Gestapa, je bil prav tako katolik od rojstva. On je ukazal postaviti prvo koncentracijsko taborišče v Dachau. Hoess, komandant razvpitega Auschwitza, je bil prav tako katolik. Nacistična stranka je bila ustanovljena v katoliški Bavarski, njen sedež je bil v Münchnu.
Hitler je bil proizvod katoliške izobrazbe. Dr. Henry Picker, avtor knjige The Hitler phenomenon (Hitlerjev fenomen) je zapisal, da »je Hitler vedno plačeval cerkveni davek… Že v času, ko je kot deček pel v cerkvenem zboru v samostanu Lambach, je občudoval katoliško cerkev in njeno organizacijo, ceremonije, simbole, prapore in vse to je do najmanjše podrobnosti prenesel na posvetno oblast.
Mein Kampf (Moj boj), nacistično biblijo, ni napisal Hitler, kot mnogi mislijo, pač pa katoliški duhovnik Bernhardt Stempfle iz Hitlerjevih zapiskov.
Tiso, slovaški katoliški duhovnik, je leta 1939 po nalogu Hitlerja postal vodja slovaške države. Ta duhovnik je leta 1941 poslal prvo množico Židov v Auschwitz in tisti, ki niso bili zmožni delati, so jih nemudoma poslali v plinske celice in potem v krematorij.
Veliko pove podatek, da so vsi fašistični tirani, Salazar, Franco, Petain, Hitler in Mussolini, sklenili konkordat z Vatikanom.
Nekdanji nemški podkancler Franz Von Papen je leta 1933 pred volitvami izjavil: »Zedinjenje katoliške ideologije in narodnega socializma bi morali pozdraviti z vsem srcem.«
Zgodovinar Friedrich Heer je leta 1964 za katoliški The commonweal izjavil: »Moram priznati, da so vsi katoliki, od najvišje do najnižje rangiranih, duhovniki, kaplani…, soodgovorni za genocid na Židi.« Nemški škofje so junija 1933 objavili pastoralno pismo, v katerem so pozdravili dejstvo, da »nam človek na čelu naše države daje formalno zagotovilo, da se bo postavil za krščanstvo…«.
Nemški kapitalist Fritz Thyssen, ki je financiral Hitlerja, je bil katolik. Ko je Hitler prišel na oblast, sta se s Thyssenom sprla in da je Thyssen rešil svoje življenje, je pobegnil v Švico. V švicarskem časopisu so potem o njem objavili članek z naslovom: »Pacelli (tedanji papež, op.a.) je ustvaril diktatorja Hitlerja.«
Janez Škorjanc
Šentjanž pri Dravogradu 112
2373 Dravograd
|
NE ZAMUDITE
Kdaj bodo beatificirali oz. za blažene razglasili sto milijonov žrtev katoliške cerkve?
Prispeval/a: eckhart dne sobota, 19. junij 2010 @ 20:33 CEST
Naj si za začetek komentarja sposodim zapis g. Marka Črnigoja s foruma spletnega časopisa Pozitivke.net, katerega ravnokar prebirate. Se mi zdi nepotrebno, da bi s svojimi besedami povedal to, kar je Marko vsaj po mojem mišljenju že dobro zapisal – citiram:
»Ko govorimo o papeštvu in o rimokatolicizmu, govorimo o Cerkvi kot o instituciji in o katolicizmu kot o pojavni obliki institucionalizirane religije. Če bi bila ta institucija v resnici načelna in poštena, potem bi z njene strani oziroma vsaj s strani slovenske RKC deževali predlogi za beatifikacijo slovenskih primorskih duhovnikov; zakaj ne tudi za beatifikacijo monsinjorja Viktorja Kosa ali še bolje za beatifikacijo Bogomila Nemca, ki so ga fašisti mučili, da je zaradi tega leta 1932 umrl. (Italijani so predlagali beatifikacijo duhovnika, ki je menda končal v eni izmed fojb.) Ampak, za Vatikan, ki je sklenil konkordat z Mussolinijem, smrtnim sovražnikov slovenskega naroda, bi bila takšna beatifikacija nekoliko kontradiktorna. Mussolini je bil vendar velik prijatelj in nenazadnje tudi pokrovitelj papeške države. In sovražniki mojih prijateljev najbrž ne morejo biti beatificirani. Se je papež pri Mussoliniju kdaj zavzel za primorske Slovence, ki so trpeli pod fašističnim jarmom? Dejstvo je, da je za trpljenje Slovencev pod fašizmom vedel, saj so ga o tem primorski duhovniki večkrat obvestili.
Če kdo molči in ne želi prav veliko govoriti o domoljubnih duhovnikih, potem je to slovenska RKC, ki pa bi, če bi bilo le mogoče, beatificirala kakega Rožmana ali Grozdeta ali kakega drugega duhovnika z belogardističnim ali domobranskim pedigrejem. Slovenska RKC ne govori prav veliko o oziroma se po malem sramuje celo dr. Trstenjaka (ki je bil za partizane), sporen je celo nadškof Volk, ki je bil za njihov okus preveč spraven do režima, da ne govorimo na primer o kakem socialističnem Kocbeku, ki je bil res pravi kristjan.
Beatifikacija je v prvi vrsti POLITIČNO dejanje in Vatikan je politična tvorba najbolj makiavelističnega tipa, kar je sploh mogoče. Bog oziroma vera je pri vsem tem samo instrumentarij manipulacije. Podobno kot je bila diktatura delavskega razreda samo politični blef komunističnih oblastnikov. Tudi komunizem je bil v resnici samo religija, s svojo ikonografijo, rituali, hierarhijo in naivno idejo o koncu zgodovine. Sanjanje o koncu (pa naj si bo to brezrazredna družba, ali večna blaženost, ali konec sveta, ali kaka druga oblika eshatološke bluznje) je bila vedno močno orožje revolucionarjev, new age in old age vuduistov.« - konec citata.
Seveda dejstvo, da je Vatikan s svojo katoliško cerkvijo in jezuiti kot skrivno vojsko papeštva v obeh svetovnih vojnah sodeloval na strani nemške imperialne sile, katero je zlorabil za poskus agresivne širitve katolicizma predvsem na vzhod, ne spremeni zgodovinsko izpričanega poštenja in pripravljenosti na nesebično pomoč posameznih katoliških klerikov. Kaj drugega bi bilo v strahovitem trpljenju, ki ga je v veliki meri pomagal sprožiti prav Vatikan - z obilno luteransko pomočjo - več kot čudno. To seveda ne zmanjša ne krivde ne ljudomrznosti katoliške institucije kot take. In dokler ne bodo na novodobnem “haaško-nuernberškem” sodnem procesu papeži in ostali katoliški zločinci vsaj simbolno obsojeni za svoje nikoli zastarljive zločine proti človeštvu, se ne bo na tem svetu nič zares spremenilo.
Ravno Slovenija, s svojo ujetostjo med drugo svetovno vojno v genocidni primež klerofašističnih sil na eni in boljševiško revolucijo na drugi strani se mi zdi primerna za dolgo pričakovan, a nikoli postavljen spomenik žrtvam katoliške cerkve. Sem spadajo seveda tudi žrtve inkvizicijskega nasilja rimske cerkve, nasilja, ki je obilno “želo” tudi po naših krajih.
Zanimivo je tudi nekaj drugega: kot tolikokrat dosedaj v zgodovini te zastrašene in zaslepljene človeške črede na planetu Zemlji so se katoliki in Vatikan uspeli premestiti iz tabora poražencev v nekih vojnah - recimo konkretno v I. in II. svetovni vojni - v tabor protifašističnih (to pomeni avtomatsko, glede na dokazljiva zgodovinska dejstva protiklerikalnih) zmagovitih sil. Svetovna katoliška diktatura je kljub svojemu precejšnemu postopnemu razkroju očitno še vedno tako močna, da Vatikanu kot v vojni poraženi sili oz. državi ni bilo do danes potrebno izplačati vojne odškodnine zmagovalcem, kaj šele da bi odgovarjal za svoje vojne zločine.
Drugače je zanimivo, kako se nekateri katoliški fanatiki in fundamentalisti zavedajo, da prava nevarnost za “njihovo” katoliško cerkev ne prihaja s strani ateistov, ampak ko na ljudomrzni bibliji temelječo cerkev argumentirano kritizirajo resnični nasledniki Jezusa Kristusa. Cerkveni so v zgodovini vedno še posebej dosledno in krvavo preganjali poleg žensk ravno resnične Kristusove naslednike: Origena, arijance, manihejce, bogomile, katare, Savonarolo, Giordana Bruna, ……. , da omenim samo nekatere. Danes zaenkrat sicer ne morejo več kuriti grmad, zato pa skušajo s polresnicami in še čim hujšim diskreditirati vse drugačne, še posebej če se trudijo v praksi živeti originalni Jezusov nauk. Če jih ne bi, bi sčasoma postalo preveč očitno, kdo je kdo!
Vsekakor se strinjam z mislijo, da moramo mi prvi začeti s početjem tega, kar želimo, da drugi naredijo nam. To je to. Če bi se katoliška cerkev in druge njej podobne, zgodovinsko neovrgljivo dokazano ljudomrzne cerkve - predvsem Rimskokatoliška cerkev je vtelešala in še vteleša (čeprav danes bolj v rokavicah) praktično vse zlo, kar si ga je sprijeni, egomanski človekov jaz lahko izmislil - torej, če bi se cerkve v praksi držale zgoraj navedene Jezusove misli, bi bilo na svetu bistveno, bistveno bolje. Tako pa je videti, da so ravno imperiji, zgrajeni tudi s pomočjo ideologij duhovniških kast, na čelu s katoliško, bistveni del problema. Jezus Kristus, knez miru in ljubezni do sovražnikov, ne samo po mojem prepričanju z vsem tem res nima nič.
Sedaj, če zapišem, da so recimo izvršitelj cerkvi všečne “dokončne” rešitve judovskega vprašanja, katolik in ljubljenec dveh papežev A. Hitler in njegovi krivi za smrt milijonov ljudi in to z nekaj argumenti - kolikor pač dovoljuje forma javnega pisma oz. komentarja - tudi potrdim, je to kršenje človekovih pravic g. Hitlerja in neupravičeno napadanje in žaljenje nacionalsocializma? Ali je konkretno dokazovanje brez obsojanja, zgolj dejstva o zločinih npr. komunistov, kogarkoli, ravno tako prezira vredno, saj dokazovalec menda moti “harmonično idilo”, “niža” civilizacijski nivo in “prezira” narodovo tradicijo?
V javnih pismih, pa še kje, skušamo jaz in moji znanci in prijateljice početi ravno to: z argumenti, brez obsojanja pokazati na ljudomrznost in zločinskost “krščanskih” cerkva, še posebej pri nas še vedno prevladujoče katoliške, kar je še danes presenečujoče za marsikoga zelo stresno. Ljudje se pač na podlagi grozljivih zgodovinskih izkušenj preprosto bojijo maščevalnosti rimskih farjev, če bi se trudili reči bobu bob. Tudi zato raje sadijo “harmonične rožice” in napadajo vsakega, ki bi si upal kaj več.
Po mojem razumevanju zadeve bi se Kristus, če bi se pojavil danes, namesto pred 2000 leti, spravil nad sedanje naslednike hebrejske tempeljske duhovščine in zlorabljevalce vere v enega Boga, to je nad na krvavi bibliji temelječe katoliško-pravoslavno-luteranske farje. Sem prepričan, da bi se Kristus brezkompromisno, toda brez obsojanja, še bolj direktno kot antične lastnike “pobeljenih grobov”, to je pismouke in farizeje, lotil današnjih “nezmotljivih usmerjevalcev zemeljske oble” v Vatikanu!
Spoštovani bralci in komentatorji, bi Ga v stilu velikega inkvizitorja iz Bratov Karamazovih F. M. Dostojevskega označili za nestrpnega, zmedo ustvarjajočega?
Za konec še vprašanje za naše farje:
Si katoliški kleriki iz slovenske podružnice Vatikana upate javno priznati, koliko ste plačali svojim gospodarjem za beatifikacijo svojega domobranskega kandidata Grozdeta? Namreč kot pri vsaki stvari glede Vatikana in njegove katoliške cerkve nič ni zastonj. Njihova domišljija glede virov bogatenja je prav neverjetna.
Tudi prodaja blagoslovljenih pisem, titul, avdienc itd. še danes povečuje bogastvo cerkve.
Cenik Vatikana (leta 1990):
- DM 5.000,- za blagoslov z listino z osebnim papeževim podpisom
- DM 30.000,- za privatno avdienco s papežem, vključno video
- DM 50.000,- prispevek za častni doktorski naziv
- DM 120.000,- prispevek za orden (ordenska zvezda za veliki križ ordena sv. Gregorja)
- DM 300.000.- za baronski naziv
- DM 2.500.000.- za povzdignjenje v knežji stan
- DM 50.000,- za stroške procedure npr. velikonočne maše
- Od ca. 100.000,- evrov (povprečno ca. 250.000,-) stanejo tudi postopki za svetnike. Samo premožne družine ali ordenske skupnosti si lahko privoščijo tako drag postopek. Samo od 464 proglasitev za svetnike (več kot v 400 letih poprej) prejšnjega papeža Janeza Pavla II. je v blagajne Vatikana lahko steklo ca. 116.000.000,- evrov. Vir: www.zrtve-cerkve.org
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Kdaj bodo beatificirali oz. za blažene razglasili sto milijonov žrtev katoliške cerkve?
Prispeval/a: MC dne nedelja, 20. junij 2010 @ 21:05 CEST
Še nekaj razmišljanj o dominikancu Savonaroli. Res, da so ga po ukazu papeža nazadnje skurili na grmadi, ampak – zgodba me, resnici na ljubo, nekoliko vendarle spominja na zgodbo o revoluciji, ki žre svoje lastne otroke. Čeravno je ljudi in njihova dejanja nedvomno potrebno ocenjevati tudi v luči svojega časa, pa se mi zdi, da Savonarola nikakor ne sodi v druščino z Giordanom Brunom, čeravno sta bila oba dominikanca. Nenazadnje je bil Savonarola velik verski fanatik, ki je tudi sam, ko je prevzel oblast v Firencah, izvajal teror in preganjal ljudi, ki so mislili drugače. Bil je apokaliptični pridigar, ki je oznanjal bližnji konec sveta (bližalo se je leto 1500 in okrogle letnice so vedno mikavne za razglašanje milenijskih praznoverij) – v tem oziru je, vsaj kot oznanjevalec konca sveta, res podoben Jezusu, ki je širil podobne mesijanske strahove in paniko. Savonarola je sodomijo je razglasil za zločin, ki ga je bilo treba kaznovati z grmado. (Homoseksualnost, ki so jo prej v mestu tolerirali, je postala s smrtjo kazniv delikt). Bil je uperjen proti vsemu, kar naj bi slabilo moralo ljudi, organiziral je sežige kozmetičnih pripomočkov, sredstev za lepotičenje, poganskih (nepravovernih) knjig (niti najmanj ne dvomim, da ne bi sežgal tudi vse, kar je napisal Giordano Bruno), lepih oblek, iger, dela nemoralnih pesnikov – prav njemu se moremo zahvaliti, da so v ognju izginila tudi mnoga čudovita dela Sandra Boticcellija. Skratka, bil je fanatičen dominikanec (za dominikance je značilno, da so bili prvi in najbolj fanatični med inkvizitorji) in najbrž ni naključje, da se danes v dominikanskih krogih pojavljajo pobude za njegovo beatifikacijo, kar se nikakor ne more pripetiti »nepravovernima« dominikancema Giordanu Brunu ali Mojstru Eckhartu, saj so bile predvsem ideje prvega tako heretične, da v tistem času skoraj bolj ne bi mogle biti. Kot človek fanatične katoliške vere si Savonarola beatifikacijo nedvomno zasluži (verjetno bi bil že zdavnaj beatificiran, če bi ga skuril kdo drugi kak posvetnik, ki ni bil slučajno tudi papež), ne zasluži pa si, da bi ga uvrščali med ljudi, ki so prehitevali svoj čas, kakršen je bil Giordano Bruno. Giordano Bruno je bil renesančni človek, pripadal je renesansi, tako kot so, paradoksalno - renesansi pripadali tudi mnogi izmed najbolj skorumpiranih papežev, na čelu z Borgijci, Savonarola pa je bil tako zelo nazadnjaško katoliški, da bolj katoliški skoraj ni mogel biti. V tem oziru je bil predhodnik Lutra, ki je bil ne samo velik reformator, marveč predvsem velik verski fanatik, ki je paradoksalno – rešil Rim pred propadom, na žalost pa je s tem v marsičem posredno zaustavil tudi renesanso, saj je papeže prisili, da so postali bolj »lutrovski od Lutra«. Ampak, kot sem že zapisal, to so bili drugačni časi, ki jih je težko ocenjevati in meriti z današnjimi vatli. Miniti so morala še stoletja verskih vojn, stoletja iztrebljanja herezij, antisemitizma in preganja čarovnic, da so se uveljavile kolikor toliko normalne – to je sekularne države, ki so mogle krotiti in nevtralizirati izpade religioznih blaznežev, vključno s papeži in njihovimi antipodi.
http://en.wikipedia.org/wiki/Girolamo_Savonarola
Zelo zanimivo in po mojem mnenju tudi zadeto je razmišljanje Nietzscheja iz Antikrista:
»Tu se moramo dotakniti za Nemce še stokrat bolj mučnega spomina. Nemci so Evropo ogoljufali za poslednjo veliko kulturno žetev, ki naj bi jo Evropa spravila pod streho – za renesanso. Ali razumemo končno, hočemo razumeti, kaj je bila renesansa? Prevrednotenje krščanskih vrednot, poskus z vsemi sredstvi, z vsemi instinkti, z vsem genijem privesti do zmage proti-vrednote, elitne vrednote. Doslej ni bilo večje vojne, ni bilo bolj odločilne zastavitve vprašanja od renesanse, - moja vprašanja, so njena vprašanja - : doslej tudi še ni bilo temeljitejše, premočrtnejše, na celotni fronti strožje in v center zadevajoče oblike napada! Napasti na odločilnem mestu, v jedru krščanstva samega, tukaj ustoličiti elitne vrednote, se pravi vnesti v instinkte, v najosnovnejše potrebe in poželenja tu navzočih… Pred sabo vidim možnost docela nadzemskega čara in barvitosti: - zdi se mi, da se blešči z vso srhljivostjo rafinirane lepote, da v njej učinkuje božanska, tako hudičevsko božanska umetnost, katere ponovno možnost bomo zaman iskali še tisočletja; gledam predstavo, tako duhovito, tako čudovito paradoksno, da bi bil to povod za nesmrtni smeh vseh Bogov Olimpa – Cesare Borgia kot papež … Ali me razumete? … To bi bila pač zmaga, ki si jo danes želim edinole jaz -: s tem bi bilo krščanstvo likvidirano! – Kaj se je zgodilo? V Rim je prišel neki nemški menih, Luter. Ta menih, z vsemi instinkti propadlega svečenika v telesu, se je v Rimu dvignil proti renesansi … Namesto da bi z najglobljo zahvalnostjo razumel neznanskost tega, kar se je zgodilo, premaganje krščanstva na njegovem lastnem sedežu - , je njegovo sovraštvo znalo iz tega prizora nahraniti le samo sebe. Religiozni človek misli samo nase. – Luter je videl pokvarjenost papeštva, medtem ko je bilo očitno prav nasprotno, peccatum originale, krščanstvo ne sedi več na papeževem tronu! Marveč življenje! Marveč triumf življenja! Marveč veliki Da k vsem velikim, lepim, drznim stvarem!... Luter pa je znova vzpostavil Cerkev: in jo le napadel … Renesansa – dogodek brez smisla, veliki zaman! – Ah, ti Nemci, koliko so nas že stali! Zaman – to je bilo vselej delo Nemcev. /…/ To so moji sovražniki, poznam jih, te Nemce: v njih preziram vsakršno pojmovno in vrednostno nečistost, bojazen pred vsakršnim poštenim DA in NE. Že skoraj skozi tisočletje skrotovičijo in zapletejo vse, česar se dotaknejo, na vesti imajo vse polovičnosti – manj ko polovičnosti! – zaradi katerih boleha Evropa, - na vesti imajo tudi izmed vseh najbolj nečisto vrsto krščanstva, najodpornejšo, nepopravljivo – protestantizem … Če krščanstva ne bo konec, bojo tega krivi Nemci …«
(Skratka, če vprašate mene, si niti najmanj ne želim, da bi se Cerkev posodobila in reformirala, bojim pa se, da so gospodje v Vatikanu povsem dovolj zvijačni, da se bodo, kot že ničkolikokrat znali izkopati iz svoje lastne krize - tako da bodo s prstom pokazali na splošno krizo - torej na krizo drugih. Mar ne počnejo tega že 2000 let?)
Kdaj bodo beatificirali oz. za blažene razglasili sto milijonov žrtev katoliške cerkve?
Prispeval/a: živahnež dne sreda, 23. junij 2010 @ 12:48 CEST
Werner piše:
O veliki ljubezni med RKC in fašističnimi režimi, kateri so izšli iz nje, ni dvoma. In tudi drugače je Eckhartov komentar dobro zapisan.
Jaz mislim, da je s proglasitvijo člana Katoliške Akcije, neke vrste vatikanjarske Al-Qa’ide, prepoznane kolaboracionistične grupacije, Vatikan znova napovedal vojno Sloveniji. To je velika žalitev za Slovence in za naš boj proti okupatorju, ki nas je hotel uničiti (vsaka podobnost z RKC je zgolj namerna).
Čeprav govorijo, da je slovenski mučenec, moramo to zavreči. Gre za vatikanskega mučenca, saj ni nič naredil za slovenstvo, ampak se celo aktivno, z ovajanjem upornikov proti okupatorju boril proti njemu. Kot pravi katolik je najbrž iz dna duše sovražil slovenstvo in tako sodeloval pri namenu italijanskih in nemških okupatorjev po iztrebljenju našega naroda.
Če bi bil kot mučenec res imenovan kak primorski ali štajerski duhovnik, ki se je zavzemal za narod, potem kritika RKC ne bi bila potrebna, morda bi si celo prislužila kakšno simpatijo.
Tako je pa ta akt Vatikana pljunek v obraz Slovenije. In potrebno je povedati, da so vsi, ki sprejemajo tega narodnega izdajalca za svetnika, sami isti. Narodni izdajalci, ki podpirajo proti-slovensko politiko Vatikana.