V zadnji oddaji Piramida pred poletnimi počitnicami so gostje debatirali tudi o celibatu. Veliko zanimivih podatkov o tej temi je zbrala tudi Uta Ranke-Heinemann v knjigi Katoliška cerkev in spolnost, kjer med drugim piše: »Katoliški celibat ima poganske korenine.

Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo. Papež Siricij je na razvoj celibata odločilno vplival s pismom španskemu škofu Himeriju iz Taragone (385), v katerem je označil kot crimen, torej kot zločin, ravnanje tistih duhovnikov, ki imajo po posvetitvi še vedno spolne odnose z zakonskimi družicami.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«. Od leta 1139, ko je cerkev uradno uvedla celibat, so bile žene duhovnikov po krščanski terminologiji označene samo še kot »konkubine« ali »vlačuge«, kot jim pravi papež Aleksander (+1181), oz. »prešuštnice«, kot jih imenuje papež Inocenc III. (+1216). Za celibatistični odnos do žensk je odločilnega pomena Avguštinovo stališče.

Njegovo negativno stališče do žensk je zato še posebej usodno. Težko si je misliti večje nasprotje, kot ga najdemo med Jezusovim obnašanjem in vedenjem tega velikega svetnika. Njegov dolgoletni sostanovalec in prijatelj Pozidij poroča o njem: »Nobena ženska noga ni nikdar stopila v notranjost njegove hiše, nikoli ni govoril z nobeno žensko brez prisotnosti tretjega in zunaj govorilnice.

Celo pri svoji starejši sestri in pri nečakinji, ki so bile redovnice, ni poznal izjeme«. Iz takšnega obnašanja lahko sklepamo na duševno motnjo. Papež Janez XXIII. zapiše leta 1895 (kot štirinajstelnik) v svoj duhovni dnevnik v enakem duhu kot Avguštin: »Ob vsakem času… se izogibati druženju, zabavi ali igranju z ženskami – ne glede na njihov stan, starost ali stopnjo sorodstva.«

Celibatistično discipliniranje žensk je segalo tudi v zasebno življenje. Apostolske konstitucije svarijo, češ da se ženske ne smejo prepogosto umivati: »Dalje naj se (žena) ne postopi prepogosto umivati se, tudi opoldne ne, in če je možno, naj se ne umiva vsak dan.« Klement Aleksandrijski se zanima za ženski šport.

Medtem ko zahteva za mlade moške telovadišča, pravi o mladih ženskah takole: »Toda tudi žensk ne smemo izključiti iz telesne vzgoje. Vendar jih ne smemo pozivati k rokoborbi ali teku, ampak naj pletejo in tkejo, in, če je potrebno, pomagajo pri peku kruha. Dalje naj žene s svojimi rokami iz shramb prinašajo tisto, kar nam je potrebno.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi